Kategorija: Kratka proza

Italija, Lombardija, leta 2026 Bolj silovito je vanj zarezoval občutek odtujenosti in tesnobe, tembolj je izkoriščal bliskovite pospeške svojega Tesle po italijanski avtocesti. Pogosto je temu sledil en in isti ritual. Spustil je streho električnega kabrioleta, da bi začutil oster veter. Četudi ga ta zaradi nenadzorovane hitrosti dobesedno zareže v obraz, to sploh ni važno….

KAČJI PASTIR »Svetloba bi lahko bila malo boljša,« je zamrmral, ko je stal pred velikim ogledalom v ozkem hodniku. Premaknil se je, da  bi se videl še iz profila. Šele tedaj je opazil, da se v ogledalu ne vidi čevljev, zato je dvignil najprej levo nogo in na svetlobi preveril ali je čevelj čist in…

Okoli ulične svetilke so se vrtinčile snežinke in se, že utrujene od poplesavanja, počasi spuščale proti tlom. Večina se jih je ob dotiku s tlemi stopila, nekatere pa so še kar vztrajale in skušale tudi pločnik odeti v bel puh. Stopala je s previdnim korakom, jezna sama nase, da je preslišala vremensko napoved in se…

Gledam skozi okno. Tu in tam so še bele zaplate snega. Nekam hitro se letos ponuja pomlad, kot da bi se hotela odkupiti za dolgo, mrzlo zimo. Na nebu, neposušene modre barve je, plavajo oblaki. Tam vidim ovčko … zraven se mi smeji dedek mraz s svojo dolgo, sivo brado … pa muc … spet tam plava…

  V postan dan, ko se hlapi prekrokane noči pomešajo med seboj v en sam zadah, se prebuja družba kozarcev na tasi, ki jo je Katra, ne da bi jih pomila, odložila šank. »Kakšen žur!« votlo spregovori kar dobro ulit bukalet, odstavljen na drugem koncu. Dolgo je stal kot okras na zgornji polici med glaži,…

Četudi je bilo poletje, je moral sredi noči zapreti okna, saj je nežna sapica, ki je pihala iz gora, prav nesramno ohladila njegovo podstrešno sobico, v kateri ga je nastanil star najemodajalec. Iz omare je potegnil še eno odejo in se pokril, nato pa do jutra zaspal. Zbudila ga je budilka njegovega telefona, in to…

ZIMA Gledam skozi okno. Zunaj naletava sneg. Ljudje so oblečeni v tople plašče in šale. Hitijo. Za sabo puščajo neme sledi v snegu. »So jim misli prav tako tople kot plašč v katerem so zaviti?« se vprašam. Zimska tišina mi ne da odgovora. A moje misli so tople. Vsa sem odeta v toplo dlan, ki…

      Noč čara s črno magijo in plodi nesmisel neona v ozaveščenost. Kamni ob cesti so tiho, le telefonske žice, visoko tam zgoraj nekaj nabrnevajo in si bržkone umišljajo, da vedo vse, kar more in zmore človek povedati. Že spet, ah že spet razmišljam v kotanji treznega predjutra. Ko sem stal pod tistim oknom in…

Popoldan je razrvan kot duša stare prešuštnice. Ljudje se mrzlično prestopajo sem in tja in napolnjujejo sveže orošen trg. »Eni beli, drugi rdeči, saj ni važ’n sam’ …« mi odmeva sprva v čelnem režnju, nato ta komična podoba otrok s klobuki in perjem odpleše mimo ušes, prek zatilja in vse do zastora zob, ko se…

Sedim na svojem fotelju in čakam na oddaje, ki jih zmeraj gledam. Navadil sem se, da sem sam. Držim se bolj zase, nikogar ne sekiram in jih ne opravljam.   Pa spet ne bo miru, kaj? Ne danes, ne nikoli! Venomer poslušam loputanje, šumenje, drsanje, korake … Nekoga pred vrati … Pa samo mir bi…