Kategorija: Kratka proza

Okoli ulične svetilke so se vrtinčile snežinke in se, že utrujene od poplesavanja, počasi spuščale proti tlom. Večina se jih je ob dotiku s tlemi stopila, nekatere pa so še kar vztrajale in skušale tudi pločnik odeti v bel puh. Stopala je s previdnim korakom, jezna sama nase, da je preslišala vremensko napoved in se…

Gledam skozi okno. Tu in tam so še bele zaplate snega. Nekam hitro se letos ponuja pomlad, kot da bi se hotela odkupiti za dolgo, mrzlo zimo. Na nebu, neposušene modre barve je, plavajo oblaki. Tam vidim ovčko … zraven se mi smeji dedek mraz s svojo dolgo, sivo brado … pa muc … spet tam plava…

  V postan dan, ko se hlapi prekrokane noči pomešajo med seboj v en sam zadah, se prebuja družba kozarcev na tasi, ki jo je Katra, ne da bi jih pomila, odložila šank. »Kakšen žur!« votlo spregovori kar dobro ulit bukalet, odstavljen na drugem koncu. Dolgo je stal kot okras na zgornji polici med glaži,…

Četudi je bilo poletje, je moral sredi noči zapreti okna, saj je nežna sapica, ki je pihala iz gora, prav nesramno ohladila njegovo podstrešno sobico, v kateri ga je nastanil star najemodajalec. Iz omare je potegnil še eno odejo in se pokril, nato pa do jutra zaspal. Zbudila ga je budilka njegovega telefona, in to…

ZIMA Gledam skozi okno. Zunaj naletava sneg. Ljudje so oblečeni v tople plašče in šale. Hitijo. Za sabo puščajo neme sledi v snegu. »So jim misli prav tako tople kot plašč v katerem so zaviti?« se vprašam. Zimska tišina mi ne da odgovora. A moje misli so tople. Vsa sem odeta v toplo dlan, ki…

      Noč čara s črno magijo in plodi nesmisel neona v ozaveščenost. Kamni ob cesti so tiho, le telefonske žice, visoko tam zgoraj nekaj nabrnevajo in si bržkone umišljajo, da vedo vse, kar more in zmore človek povedati. Že spet, ah že spet razmišljam v kotanji treznega predjutra. Ko sem stal pod tistim oknom in…

Popoldan je razrvan kot duša stare prešuštnice. Ljudje se mrzlično prestopajo sem in tja in napolnjujejo sveže orošen trg. »Eni beli, drugi rdeči, saj ni važ’n sam’ …« mi odmeva sprva v čelnem režnju, nato ta komična podoba otrok s klobuki in perjem odpleše mimo ušes, prek zatilja in vse do zastora zob, ko se…

Sedim na svojem fotelju in čakam na oddaje, ki jih zmeraj gledam. Navadil sem se, da sem sam. Držim se bolj zase, nikogar ne sekiram in jih ne opravljam.   Pa spet ne bo miru, kaj? Ne danes, ne nikoli! Venomer poslušam loputanje, šumenje, drsanje, korake … Nekoga pred vrati … Pa samo mir bi…

Fiziologija misli se mu ustavlja. Mrzle noge prelaga po obzorju postelje. Pogleda se v priročno ogledalce, ki ga najde na nočni omarici. Katera ga je že tam pozabila? Ah, da, da, to je bila Meta. Nasilna, bela Meta. Imela je jogurtno belo polt in dišala je po postanih parfumih. Sovražila je sonce, sovražila je cvetoče…

PRED-NAD-STAVEK: INTERPRETACIJA KONTEKSTA Petek je. Sonce mi sili skozi strešno steklovino, jaz sem nerazumljen in begunjska psihiatrična graščina je vsaj v mojem primeru le ponesrečen mentalni trkalnik – ne znajde se med drobci delcev smisla v širini mojega stvariteljstva. Tako kot hadronski trkalnik v Švici ne najde v Božjem delcu obljubljenega odgovora o zgodbi celotnega…