Kategorija: Kratka proza

LOVELY GREEN   Zadnji sončni žarki so oblivali vhod v galerijo in prve tri ženske, ki so izstopile prisilili, da so začele brskati po torbicah za sončnimi očali. Kako prikladno! Približala sem se  prvi, suhljati ženski pri šestdesetih, ki ji je že uspelo natakniti si  sončna očala in se je ozirala okoli. Torej ni sama….

»Brrr, želim si, da bi bilo že konec tega mraza. Pa sonce pogrešam – mislim, da mi že primanjkuje D vitamina,« se pritožuje trebušasto rdeče jabolko in pomenca v plastični vdolbinici. »Tale plastika pa tudi ni zdrava, otiščance dobivam. In če pomislim, da bo pristala nekje v oceanu in zadavila kakšno ribo -res sem jezno…

       Ne bova razpravljala o sencah, zdaj ne. Tišina me zavezuje k misli na tisto okno, kjer je stala velika rumena sveča, mogoče je bila nekoč celo bela, takrat pa rumena, prašna. Strmel sem vanjo, kakor da je nek kip, ki nosi v sebi strjenko časa, ta pa po neki čudni logiki gori…

  Živali Na bregu so od nekdaj živele v zlatem miru. Najraje so se brigale vsaka zase in za svoj zarod. Saj ne da se kdaj niso zravsale za kak prazen nič, a so se hitro pobotale in se razšle po svojih poteh.  Toda vselej ni šlo brez težav. Kdaj pa kdaj je katera že…

Včasih se zalotim v premikanju nazaj. Hodim skozi guganje hodnikov, grem naprej, a “ponazaj”. Z istimi koraki malega kretena, z isto ihto krivopetih zvinov med zavoji želatine sten. Moj namen je … moj namen je … Kristus z bičem! Kaj je moj namen? Stradam, ko se trže stih in se cefra v balast črkačja; kačjevlečnega…

Od zelenega mahu vlažni prsti so pete potiskali proti nebu, ko je z roko še enkrat pogladila čez mamljivo dišečo belino. Rjuha je počasi vzvalovala v jutranjem pišu in jo nežno pobožala po golem stegnu. V upogibajočem se telesu se je dvigovala utrujena žalost in silila skozi njene veke, ki so nepremično zrle v nemi…

Točnost pa je njegova vrlina, to pa, tu nimaš kaj, se podi po glavi lačnemu brezdomcu, ko ura v zvoniku gotske cerkve naznani pol dvanajsto, in ko tudi danes zagleda urejenega birokrata, ki v mestnem parku strumno koraka proti klopi poleg cvetoče magnolije. Ah, kaj birokrata, navadno pisunsko, pisarniško in skopuško rit, je danes v…

Odkar hodim v šolo, zamujam. Zamujala sem, ko sem bila učenka, dijakinja, študentka in tudi zdaj, ko sem začela delati na bližnji srednji šoli kot profesorica likovne vzgoje, se me ta navada še naprej drži. Trudim se, da bi to spremenila. Januar je kot nalašč za nadvse pomembne novoletne zaobljube. V tem novem letu bom…

Vlažna gozdna prst drhti med koreninami visokih smrek. Vonj mahu in gob ovija podrastje in najnižje veje dreves. Le tu pa tam je med gostimi krošnjami videti drobec modrine, ki opominja na to, da gozd vendarle ni vase zaprto kraljestvo.   Nenavadno tiho je jutro v starem gozdu. Ni tačk, parkljev, nožic ali peruti, ki…

  Sreda, 11. 8. 1999. Močne avgustovske barve se iz širjave stekajo v daljavo, kjer zlagoma bledijo in zmedlijo na kraju. Žitna polja in strnišča, razvlečena čez ravnino, bežijo mimo naju v nasprotno smer. Kot pozabljena vesoljska jajca ležijo po razgretih tleh buče, se debelijo, zorijo v tuzemeljskem obilju. V preorani prsti morda že ležijo…