Objave uporabnika: macolin

Odkar hodim v šolo, zamujam. Zamujala sem, ko sem bila učenka, dijakinja, študentka in tudi zdaj, ko sem začela delati na bližnji srednji šoli kot profesorica likovne vzgoje, se me ta navada še naprej drži. Trudim se, da bi to spremenila. Januar je kot nalašč za nadvse pomembne novoletne zaobljube. V tem novem letu bom…

Tisto, da kar se mora, ni težko, ne drži vedno. Včasih še posebno močno ne drži. In ta včasih je prav danes. Danes, zdaj in tukaj. Ko je zaradi koronavirusa za prehod meje v bližini mojega mesta odprta samo ta ena in edina vstopna točka in se zato že dvajset minut premikam naprej po meter…

Iz plamenov sveče, ki jo prižigam zate, prideš z mehkimi koraki, neslišno kakor mačka. Kot nežna toplina pomladnega sonca, tih šum vetra skozi listje.   Nepovabljena, a tista, po kateri sem zaman hrepenela.   Naenkrat si na sredini mojega srca. V rokah imaš veliko, mehko, snežno belo radirko.   Potem začneš brisati, kot da bi…

Maje nisem hotel mešati v to. Do zdaj mi je uspevalo in sklenil sem, da mi bo še naprej. Zato telefonskega pogovora z njo danes nisem zaključil tako, da bi jo povabil k sebi. Delal sem se, da ne slišim želje v njenem glasu in po zaključenem klicu sem se ji v mislih opravičil: imam…

Za devetimi gorami in devetimi vodami, ne daleč od obale modrega morja sta nekoč bili dve kraljestvi: Zahodno in Vzhodno. In tu se vsa pravljičnost neha. Obe kraljestvi sta se namreč od nekdaj razumeli bolj kot pes in mačka, prisiljena deliti isto kmečko dvorišče, kljub medsebojnemu sovraštvu. V zgodovini je bilo med njima veliko pihanja…

»Ostanite mirni, gospa,« so ti rekli tudi tokrat. In prav isto bi ti rekla tudi jaz, vedno, ko sva vstopili v to stavbo. Prvič v resnici nisva prišli sem, ker je tebi zastajala voda, pač pa zato, ker je meni zastajal dih. Od očaranosti in veselja. Da se mi je uspelo ugnezditi vate. In drugič,…