Kategorija: Kratka proza

Zbudil sem se iz zapredka gibljivih sličic podzavesti, tako zmedenih, da sprva nisem ozavestil bolečine, ki mi je kljuvala v desnem stopalu; za trenutek je popustila in se mi nato zažrla v meso s sunkovitim trzljajem … Ribe so zvezde popasle, mi je signaliziral um, otepajoč se spanca, še vedno zakopan v zmečkanino nemirnega polobstoja,…

„Bodi voda, bodi voda, bodi voda“ si ponavljam. Se spomniš, kako sva sedela točno na tem mestu in te občudovala? Osvobodila podivjane misli, da se razpasejo po okolici, in je ostalo le še tvoje žuborenje? Kako sva pustila, da se valovi strasti zlijejo čez najine in tvoje bregove, in si jih odnašala na daljne obale…

  Sonce je sijalo tisti dan. Ne bom pozabil, ker ne morem. V bistvu je bilo sonce tam visoko tako, naivno: mogoče celo brezskrbno ali ignorantsko. Ker je sonce sijalo, je bil lep dan: posledično so bili ljudje dobre volje. Kronike nas učijo, da od takrat ljudje niso imeli več veliko lepih dni, kjer bi…

“No, kje ga imate?” “Kako prosim?” “Kje vas žre? Saj veste … rak. Kje vam beštja cuza življenje?” “A, to. Mislim, da nikjer več.” “Kako to mislite, da nikjer več? Zakaj so vas potem pripeljali v to zadnjo onkološko postajo? V tole … sterilno hiralnico.” “Oprostite, gospod … se opravičujem, ampak … utrujena sem ……

Piše se leto 1979, meseca marca. Sklanja se mož nad tekstom, ki ga piše. Zvoni. Zvok zvonca gre predirno skozi stene. To je tisti starinski zvonec na beli gumb, ki para ušesa s svojim vztrajnim, ušesa parajočim zvokom. Električna čebela na steni ne popusti. Parket oživi. Zapoje pod copati. Ob matinejski deseti uri dopoldan lahko…

Zrineš se skozi vrata kupeja in zapreš drsna vrata. Nepripravljena na smrad, ki se zažene vate in se prične zgoščati v duhove, uklete in pozaprte v steklenicah preteklosti. Spet si v njegovem stanovanju … V pajčevine oblečene stene ljubosumno varujejo nezgrešljiv vonj po odsotnosti ženske roke … Po prepričanju, da je svežina razkošje, ki si…

Za devetimi gorami in devetimi vodami, ne daleč od obale modrega morja sta nekoč bili dve kraljestvi: Zahodno in Vzhodno. In tu se vsa pravljičnost neha. Obe kraljestvi sta se namreč od nekdaj razumeli bolj kot pes in mačka, prisiljena deliti isto kmečko dvorišče, kljub medsebojnemu sovraštvu. V zgodovini je bilo med njima veliko pihanja…

Vse, kar sem si v svojem bednem življenju predstavljal pod frazo „biti na tleh“, ni bilo niti slab približek tega tu. Lep dan je zunaj … prelep za smrt. A nima smisla po toči igrati mežnarja … Da sem samo slutil, kaj se bo zgodilo, bi se ubil, še preden me je usoda zapletla v…

Sem D Muc. To ime sem si izmislil sam, ker me je sram priznati, da so me moji ljudje (mačke nimamo gospodarja – to je samo za pse, da smo si na jasnem), krstiti z močno poniževalnim Muci Cuci. V ti bajti vsi pišejo, pa je še mene prijelo, da bi nekaj natačkal, ker sem…

Zbudim se iz nemirnega, iz razcepljenih sanj obogatenega, spanca in za trenutek prestrašeno pogledam okrog sebe. Še vedno na avtobusu, pomislim in se nelagodno popravim na sicer udobnem sedežu. Tako tiho je. Pogledam skozi okno, ki je držalo hladen zrak na zunanjosti in preračunavam, koliko časa imam še. Prepoznam zaspane ulice in hiše ter bencinsko…