burjac@ajd.sik.si

Objave uporabnika: amelia

Odšumevanje jeseni

Avtor: amelia
29 Nov, 2019

Šumi. Šumi listje pod gumijastimi škorenjci otrok, ki vrešče in neutrudno tekajo po pisani preprogi. Tu se jim ni treba bati, da bodo zapacali družinsko dragocenost ali razbili drag, v krzno prahu odet spomin na poletje, ki se je že zdavnaj predalo pozabi. Šumijo te krpice, ki jih drevesa v poslednjem striptizu leta nesramežljivo odmetavajo…

Preberi več...

Meditacija ob reki

Avtor: amelia
03 Okt, 2019

„Bodi voda, bodi voda, bodi voda“ si ponavljam. Se spomniš, kako sva sedela točno na tem mestu in te občudovala? Osvobodila podivjane misli, da se razpasejo po okolici, in je ostalo le še tvoje žuborenje? Kako sva pustila, da se valovi strasti zlijejo čez najine in tvoje bregove, in si jih odnašala na daljne obale…

Preberi več...

Izgubljeno s prehodom

Avtor: amelia
09 Jun, 2019

Zrineš se skozi vrata kupeja in zapreš drsna vrata. Nepripravljena na smrad, ki se zažene vate in se prične zgoščati v duhove, uklete in pozaprte v steklenicah preteklosti. Spet si v njegovem stanovanju … V pajčevine oblečene stene ljubosumno varujejo nezgrešljiv vonj po odsotnosti ženske roke … Po prepričanju, da je svežina razkošje, ki si…

Preberi več...

Balada o zrcalu

Avtor: amelia
28 Maj, 2019

Vse, kar sem si v svojem bednem življenju predstavljal pod frazo „biti na tleh“, ni bilo niti slab približek tega tu. Lep dan je zunaj … prelep za smrt. A nima smisla po toči igrati mežnarja … Da sem samo slutil, kaj se bo zgodilo, bi se ubil, še preden me je usoda zapletla v…

Preberi več...

Kristali neba

Avtor: amelia
12 Apr, 2019

Zgodilo se je pred davnimi, davnimi časi, ko človekov um še ni zanikal obstoja višjih sil in so ljudje bolj kot z očmi, prilepljenimi na zaslone pametnih telefonov, živeli s srcem v naravi. Bogovi so bili … no, bogovi pač. Poljubno so spreminjali obliko, brez laserskih posegov in dietne prehrane ohranjali večno mladost, in se…

Preberi več...

Ostrostrelec

Avtor: amelia
24 Mar, 2019

„Oprosti, ljubica,“ šepeče z nežnostjo, za katero v njegovem življenju – vedno na robu med biti in ne-biti, ubiti ali ne ubiti – ni bilo mesta. Bila bi le nepotreben pomislek, zaseda svetemu poslanstvu, ki ga je opravljal, morda celo smrtna obsodba. Ustnice komaj zaznavno drhtijo v tihi molitvi, edini, ki jo pozna in priznava….

Preberi več...

Arhiv

Prijava na E-novice