Kategorija: Zvočni posnetki

  Sonce je sijalo tisti dan. Ne bom pozabil, ker ne morem. V bistvu je bilo sonce tam visoko tako, naivno: mogoče celo brezskrbno ali ignorantsko. Ker je sonce sijalo, je bil lep dan: posledično so bili ljudje dobre volje. Kronike nas učijo, da od takrat ljudje niso imeli več veliko lepih dni, kjer bi…

“No, kje ga imate?” “Kako prosim?” “Kje vas žre? Saj veste … rak. Kje vam beštja cuza življenje?” “A, to. Mislim, da nikjer več.” “Kako to mislite, da nikjer več? Zakaj so vas potem pripeljali v to zadnjo onkološko postajo? V tole … sterilno hiralnico.” “Oprostite, gospod … se opravičujem, ampak … utrujena sem ……

Sem D Muc. To ime sem si izmislil sam, ker me je sram priznati, da so me moji ljudje (mačke nimamo gospodarja – to je samo za pse, da smo si na jasnem), krstiti z močno poniževalnim Muci Cuci. V ti bajti vsi pišejo, pa je še mene prijelo, da bi nekaj natačkal, ker sem…

Janka Križnarja bi človek težko opisal kot nestrpnega človeka. Osem od njegovih desetih sosedov bi vam potrdilo, da je Janko Križnar zgled krščanske potrpežljivosti, ostala dva bi vam sicer povedala, da je Križnar zmene najhujše vrste, a razlaga, zakaj sta prišla do takšnega sklepa, bi bila za to zgodbo predolga in jo zato prikladno puščamo…

Pomagal mi je zbežati. Letela sva skozi drhtavje noči. “Čakaj, Ferenc! Krilo, zataknilo se mi je v ograjo.” “Stoj, pomagal ti bom.” “Tiho, tiho … nekaj sem slišala. Ne, nič ni.” “Tako, rešena. Daj mi roko. Greva!” Želela sva … na plažo, nato hitro nazaj. “Uuuuhuuuu, uspelo je! Bi šla v vodo?” “Ne, nisem dobra…

Avtor: Bojan Bizjak – poskusna verzija zvočnih posnetkov.

Drobne kaplje prebadajo jutro. Hitim skozi meglo sanj, ki se kar nočejo odvetriti nekam nad njive, kjer se pasejo ptice in zobljejo obilne črve. Oranje je bilo pozno, pomislim, ko se zavrtim na postelji, da bi še malo spočil hrbet, ker sem včeraj vlačil preostale hlode. Tisto skakanje s traktorja, pa zapenjanje … Mislil sem,…

Predrami me hladna jutranja rosa. Vsakonočni dar, ki se spusti z neba. Dolgi in ovinkavi prsti se kot lovke hobotnice stezajo proti mojemu steblu. Nežno me ovijejo, dotik je mehak, blag. Čutim toplino, ki se z manikirane roke steka vame. Prijem postaja vedno močnejši, grozeč. Pozornost preusmerim na nohte, živopisno pobarvani, vsak v malenkostno drugačnem…

Bezgov raj, razgret v ognjemetu večnih zlatih sulic omamno diši. Naročje zlatih snopov se razraste v ljubezen. Beli pogledi zacvetijo na pozabljenih dlaneh in prezrtih ustnicah. Bezgov raj se vzpenja v daljavo orošeno z žalostjo, potopljeno v ihto. Mehak dan se bo izgubil v praproti, na temni poti v dehljivo skrivnost.