Kategorija: Kratka proza

Nočem. Beseda nabija v možganih kot kovaški norec, ki neusmiljeno udriha po vročem železu. Žena me je že pred tednom spomnila. Takšne so, z nami ravnajo kot z otročički, ki sami še na kahlico ne znajo splezati. Že navsezgodaj, ko sem zvit pred ogledalom preučeval kraljestvo sivih dlak na hrbtu in deblastih nogah, ki oznanjajo…

“Kopalnica je čista, dobro.” si je zašepetala, ko je stala pred čistim štedilnikom njene kuhinje. Njegove. On jo je kupil, on skrbi zanjo. A čistoče ni videla, zanjo je na veliko, z umazanimi črkami pohote, pisalo, kurba in sramota! “Prasica sem. Ne zasližim si ga.” si je ponavljala, ko je z bogato dozo najboljšega čistila…

Ljubljana je svojo lepoto ovila v nočni plašč. Le nekaj luči je ustvarjalo magično vzdušje pred Opero, kamor je bila namenjena razposajena gruča nakravatanih in z očetovimi parfumi odišavljenih dijakov, ter do potankosti urejenih dijakinj.   »Someone’s built a candy castle for my sweet sixteen,« so se neuglašeno drli, ko so kapljali iz avtobusa. Izstopila je…

»Aaah au au.« Ob neprevidnem koraku mu utrujeno telo vrne s skelečo bolečino v hrbtu. Nejevoljen priraca do postelje, kjer se spomni, da ni še umil nadomestnih zob. Čeprav jo ima že lep čas, se mu še vedno rahlo gnusi, ko jo drži v rokah in skuša izmiti sledi hranjena. Godrnjajoč si v brado, se…

“Ne skrbi, Erik. Verjamem, da se ne spomniš nič od tega, kar se je zgodilo na balinišču. Odpravila bova vse boleče točke, ki sprožajo napade besa. Sprosti se v tem udobnem ležalniku. Vse je v redu. Veš, hipnoza je le alternativno stanje zavesti. Še vedno boš slišal vse, kar bom govoril, ne boš nepriseben. Hipnoza…

Ko Jaša v temi hodnika naposled najde ključavnico na vratih, odklene in vstopi. Tipajoč po steni najde stikalo in na stropu zabrli žarnica. V oranžni svetlobi hitro preveri, ali je še vse na svojem mestu: jap, v kotu še vedno stoji črviva miza, založena z njegovo kramo, ob steni postelja z zaudarjajočo vzmetnico, pod njo…

»Ostanite mirni, gospa,« so ti rekli tudi tokrat. In prav isto bi ti rekla tudi jaz, vedno, ko sva vstopili v to stavbo. Prvič v resnici nisva prišli sem, ker je tebi zastajala voda, pač pa zato, ker je meni zastajal dih. Od očaranosti in veselja. Da se mi je uspelo ugnezditi vate. In drugič,…

Ne spomnim se več zagotovo, kdaj sem prvič vstopila v ta mali košček samote. Vem, da me je obdajal prostran travnik. Čutila sem, da se je ta kraj šele rodil; kipel je od moči, ki se je zrcalila v prelivajočih barvah zelenja … Sprva je bilo samo to, prazna planota, sčasoma pa sem vedno, ko…

Vrinil si se v moje misli. Kot bi imel tu svoj dom, svoje pribežališče. Ko sloniš na moji rami in zreš v zapiske današnjega dne, si kot moja perutnica, brez katere ne bi mogla leteti. Dotakni se me. Slučajno. Položi roko na mojo ramo in začuti šelestenje kril. Čutiš? Si moja misel. Misel? Ali lahko…

Vedel je, da ni na pravem kraju. Strah mu je to povedal. V Cvetlični ulici so se vanj zabile sence prve ljubezni in pomendrani spomini so ometli gosto pajčevino okrog nekdaj razbolelega srca. Opazil je, kako se je pred njeno nekdanjo hišo skorja obranih jablan zahrbtno postarala. Neki tujec je na njenem dvorišču pral postaran…