Kategorija: Kratka proza

“Vrniva se.” Knorr me pocuka za rokav. “Nevihta bo.” “Ne še.” Prva nevihta nikoli ne udari pred zgodnjim popoldnevom, ker sonce šele takrat dovolj razgreje zrak. Moja Omega je kazala navpično črto, krog, dve utripajoči piki, še eno navpično črto in dva kvadrata, enega nad drugim. Črte se ves čas spreminjajo. Njihovo zaporedje sem si…

Jebemti, ta njegova butasta glasba! Zakaj sem zmeraj vsa mehka ob muskontarjih? Pa še basist! Ti me sploh zrajcajo v brezumje. Tako vidno skriti v center ozadja. Tako prizemljeno božanski vibrirajo s tisto svojo masivo v rokah. Zakaj ni moglo ostati pri ‘Živijo, živijo’ med sodelavcema zjutraj v čajni kuhinjici? Pa tisti njegovi puloverji narobe…

Tana in Mito sta bila poročena že skoraj desetletje. Živela sta v stari kamniti hiši, postavljeni nedaleč od vasi. Obnova je bila  več ali manj končana, le še dnevni prostor je potreboval nov kavč, saj je star, razcefran retro model že odslužil svojemu namenu. Veliko sta se prepirala zaradi novega nakupa, saj jima finančno stanje…

Ko se je rodila, je babica vzdihnila: »Kakor škržatek je drobcena!« Pa je detece takoj protestiralo ob taki izjavi. Oglasilo se je s tako predirljivim krikom, kakor ga premorejo kvečjemu nekajmesečni krepki dojenčki. »Poglej jo,« se je zasmejala babica, »dere pa se za tri!« In od takrat se je, kakor se na deželi rado zgodi,…

Boben, moj prijatelj. Visok, masiven, izdolben kos lesa, z napeto živalsko kožo čez zgornji rob okrogline. Poslikan z ornamenturo, s simboličnimi silhuetami črnih teles prepletenih v gibanju. Oprtala sem si težak nahrbtnik tam na parkirišču in se spustila po kamenčkasti stezi skozi jesensko odeto gozdovje do obale sotočja. Puhasta razpotegnjena gmota sivine se je dvigala…

Staljene snežinke so se cedile po velikem zelenem steklu kavarne v nakupovalnem centru. Sedem čez deseto dopoldan je kazala digitalna ura, ki je spreminjala barve zgoraj nad vhodom v udobno kavarno. Ta je ponujala lagodne naslanjače in stikovniške velike ekrane, da si lahko v miru brskal po novičarskih straneh in srebal zares odlično kavo, ki…

Hvala Bogu! Za ta teden sem končala. Vsebino vedra izliješ v školjko, krpo, ki je v resnici majica, izpereš v čisti vodi in jo temeljito ožmeš. Po stopnicah se spustiš na dvorišče, stopiš do vrtne ograje in čeznjo obesiš mokro krpo. Raztegneš jo in iz navade poravnaš gube, ki so se naredile na robovih. Nameniš…

Popoldan se je prevesil v zgodnji večer, ko je lahko zapustil prostore svoje kletke, v kateri je služboval zadnjih nekaj mesecev. Sovražil je enolično rutino dela, ki je poneumljala pametne. Izgubljeni in v njej ujeti so se počutili tudi večni optimisti, med katere je nekoč sodil tudi sam. Sklonjene glave, povešenih ramen, na katere je…

Ob vsakem premiku živali pod seboj čutim sunek v medenico, izmenjaje, enkrat spredaj, nato zadaj. V strahu, da se ne bom obdržal v sedlu, napenjam roke in stiskam noge. Žival se odziva tako, da ob vsakem stisku mojih nog puhne skozi nozdrvi. Ko je zapuhala prvič, me je nenavadni glas skoraj vrgel iz sedla. Vzpenjanje…