Ljubljana je svojo lepoto ovila v nočni plašč. Le nekaj luči je ustvarjalo magično vzdušje pred Opero, kamor je bila namenjena razposajena gruča nakravatanih in z očetovimi parfumi odišavljenih dijakov, ter do potankosti urejenih dijakinj. »Someone’s built a candy castle for my sweet sixteen,« so se neuglašeno drli, ko so kapljali iz avtobusa. Izstopila je…
Vrinil si se v moje misli. Kot bi imel tu svoj dom, svoje pribežališče. Ko sloniš na moji rami in zreš v zapiske današnjega dne, si kot moja perutnica, brez katere ne bi mogla leteti. Dotakni se me. Slučajno. Položi roko na mojo ramo in začuti šelestenje kril. Čutiš? Si moja misel. Misel? Ali lahko…
Popoldan se je prevesil v zgodnji večer, ko je lahko zapustil prostore svoje kletke, v kateri je služboval zadnjih nekaj mesecev. Sovražil je enolično rutino dela, ki je poneumljala pametne. Izgubljeni in v njej ujeti so se počutili tudi večni optimisti, med katere je nekoč sodil tudi sam. Sklonjene glave, povešenih ramen, na katere je…
Zakaj samo ležim in gledam v zvezde? Prav imaš. Ne razmišljam, ne želim … Samo gledam zvezde. Samo da veš, tudi jaz sem si nekoč želela. Enako kot ti. In želja, ki sem jo klicala, je prišla in rekla: “Dobiš, kar želiš.” Nisem verjela. Komu se želja res izpolni? Pa se je … Brez pretiravanja…
Tisti dan je že triinpedesetič odgrnil zaveso v pričakovanju sončnega zahoda. Rumeni planet je očitno prepočasi padal v zaton. Z nogami je podrsaval po že dotrajani preprogi, kot bi želel pospešiti hitrost obračanja Zemlje. »Kaj bo danes novega, kaj bo danes novega,« si je enolično polglasno šepetal, ko je pobožno gladil mali črni kovček. S…