Na travniku se visoke trave upogibajo v spirali vrtinca, ki odnaša semena v prosojnem lijaku in jih odlaga za obzorjem videnega. Polomljen dežnik s pogledom spremlja zrna; vzpne se na kljuko in svojo majavost podpira s polomljenimi špicami – samo zato, da jih lahko prešteva. Igrivi lijak potemni in valovanje preneha. Ustvari se vakum tišine,…

Rado sedi v zatohli sobi, polni knjig. Objema si kolena in strmi v zelenje tam zunaj. Njihova hiša je že skoraj na podeželju. Sliši očeta, kako drgne s kosilnico, ker hoče, da je trata pred hišo vzorno urejena in okrog vrta tudi. Kurnik na desni je ograjen z novo zeleno ograjo. In skozi odprto okno…

Literarni ex–tempore Ob mrzli reki Kar nekaj časa je preteklo, pa vode tudi, preden smo le organizirali prvi tovrstni shod pisateljic in pisateljev, ki imajo moč in željo, da v danem trenutku ustvarijo literarno zanimivo stvaritev. Tokrat smo nabrali, za začetek, čisto spodobno, sedem ustvarjajočih, ki se s svojimi zgodbami tukaj predstavijo. Vsak ima svojo…

Zdi se mu, da je to jutro drugačno. Odprl je okno, aprilski zrak mahoma zajame zalet in butne v njegovo jazbino. S pogledom drsi po dolgočasni ulici novega blokovskega naselja – asfalt na parkirišču je še črn in črte, ki označujejo parkirišča, belo kričijo v sobotno jutro. Nekaj časa kar tako stoji, zeha, si potiplje…

Bruno je s skodelico kave v eni in časopisom v drugi roki sedel na stol pri mizici v kuhinji, odložil kavo in pričel pregledovati časopis. Vedno z zadnje strani. Vedel je, da bi se moral digitalizirati, a nekje globoko v njem je bila skrita podoba statusnega simbola uspešnega moškega, ki vsako jutro, preden se spet…

COCKTAIL NOSTALGIČNEGA   Ob zidu, ki meji  na kamp in ga z zunanje strani  obrašča rdeča vrtnica, so se zbrale. Štiri. Nekaj skupnega so imele. Kaj? Ni bilo čisto jasno tisti trenutek. Videti je bilo, kot da jih nemir potiska v vse smeri. Natančneje različne smeri … Tako se je zazdelo. Najbolj vpadljiva je imela…

Dež se je zlival, kot bi se pretrgalo nebo, žlebovi na strehah niso požirali vse vode, ki se je v slapovih usipala na ulico. Veter se je sunkovito zaganjal vzdolž ulice po kateri sem hitela z majhno potovalko, obešeno čez ramo. Noge mi je hromila teža mokrih hlač, ki so se ovijale okoli njih, stopala…

V rdeči blazini sem pustila svojo moč – in v tvojih rokah se svetlika na moje oči … Želim jo nazaj, svojo moč, ki je napolnjena od sonca, mi bila podarjena od stvarstva … … V rdeči blazini še čutim nje strast, kako trže obleko iz sebe, in veli k svobodi! Hočem jo nazaj –…

Vsak večer je komaj čakal, da je Beti vstala izpred televizije in rekla: ”Grem še malo brat v posteljo,” ter odšla v spalnico. On je še malo posedel, potem je previdno vstal iz naslonjača, se po prstih sprehodi do pisalne mize, vzel svoj prenosni računalnik in se z njim udobno namestil v kot sedežne, katerega…