Kategorija: Kratka proza

Misli so mi zbežale. V poplavi spominov je majhna, toda svetla točka. Na trenutke jo jasno vidim in tisti topli val me spet oblije. Spet lebdim, plavam, letim. V svetlobi te točke zagledam sebe. Tisti dan sem spet prišla k svetilniku. Neka nevidna moč me je gnala, pogon na neskončno neverjetnost. Nikjer ni bilo nikogar,…

Tisto, da kar se mora, ni težko, ne drži vedno. Včasih še posebno močno ne drži. In ta včasih je prav danes. Danes, zdaj in tukaj. Ko je zaradi koronavirusa za prehod meje v bližini mojega mesta odprta samo ta ena in edina vstopna točka in se zato že dvajset minut premikam naprej po meter…

          Ognjeni jezik večera se počasi zajeda v čistost vodnih kapelj, ki padajo skozi kibernetična mreženja naključnih snubljenj. Gledam vodo v vodometu in si domišljam, da bo večer usahnil med tujimi rjuhami. Prgišče nasmehov odtava za pticami, ki so se namenile prečivkati v starem parku, kjer se osamelosti seštevajo v neprepoznavno aritmetiko časa….

    Joni je kot majhna deklica zelo rada poslušala zgodbe. Vse svoje otroško življenje si je zgradila na njih. Z veseljem je srkala prigode preteklega časa svoje stare mame, ki ji je pripovedovala o vojnih in povojnih časih. Mnogokrat ji konci zgodb niso bili všeč. A bila je tudi pripovedovalka. Njena otroška kreativnost ji…

Tam je stala. Lesketajoča se v dežju. Čeprav siva in stara, a vendar tako pokončna in samostojna. Niti debele kaplje dežja jo niso zmotile v vsej svoji veličini. Čeprav na deževen dan, je dajala vtis topline. Baročni stebri so še posebej poudarjali šarmantno siv odtenek njenih sten, ki so kar same pisale zgodbo, o srečnih…

Pred mano se razstira bleščava sinjina. Stojim na mestu in mežikam v boleče sijočo svetlobo, belkasto prepredena modrina lebdi mimo mene in mi s končiči prstnih blazinic dregeče lahko platneno srajco. Tišina, ki napaja brezoblično ozračje, je tako duhamorna, da začnem iskati znano z iglicami posuto pot proti stričevi koči. A noge se ne ganejo. …

      Belina, ki je Gašperju grizla izmučeno hišo tegob, mu lezla pod ščitke zrcala duše in silila v zamotek črvine, ki jo znanstveniki že tako dolgo in z neutrudno trmo neuspelih dokončnih odgovorov proučujejo na mrtvih in živih, ga je živcirala. S trzanjem zenice jo je poskusil pregnati onkraj čutnega zaznavanja, kjer vladata blagodejna zarjasta…

  Znajdem se na ulici, na kupu med staro šaro. Pred nogami mi leži lepo zaobljen vrč, poslikan z modrimi rožami. Vprašam ga, če ve, kaj se dogaja. A le zavzdihne: »Suh, suh …« Na mojem sedežu počiva luster. Tudi ta ne mrdne. »Kaj ti je žarnica pregorela, al’ kaj!« dvignem glas. Pa pravi: »Ne,…

Izza debele modro-rdeče knjige, ki jo krasi krčevit objem rdeče in modre postave na čelu Raskolinova, zrejo prestrašene oči. Zdaj pa zares … Roka tresavo prepogne našpičen rob strani in živčno potisne Dostojevskega v razmahano torbo. Še enkrat ošine zeleno-rumeno stavbo. Pogled je hiter, sunkovit, trudi se, da je čim manj opazen. Aluminijasta kljuka, z…

Dovolj, dovolj je vsega sranja. Sita sem nasmehov iz voska, stopljenih nad pod kožo tlečo žerjavico, brž ko jim obrnem hrbet. Nočem več poslušati grlenega petja obtožb, ne zdržim več pritiska prikrivanih ambicij, mojih in njihovih. Posekala bi sluzaste grabeče prste, pa saj ste ljudje, ne stroji, od kdaj se človek ponižuje v sužnja uspehov,…