***       Gospod J. je lagodno srebal kavo in pogledoval na morje, ki je v novembrskem soncu, odbliskalo drobne iskre. Priškrnil je oči, da bi boje videl. Zamrmral si je, da bi moral k okulistu, da so se stvari spremenile, ni več tiste ostrine. Čakal je, da se mu pridruži mlajši moški, inšpektor B., ki…

      Oskubljena strasti sta stala ob vodi in gledala pozno popoldansko svetlobo, ki je v črnikasti vodi dobila povsem drugačen, močnejši odtenek. Čutil je njeno mehko, vročo dlan v svoji in se čudil, kako je barva njenega krila v vodi bolj intenzivna, njegova črnina pa še bolj črna. Nemela sta v ugašajoči svetlobi, ki je…

ZVOK ZVEZD       Taljenje jutra me najde v zahrbtni legi neke hotelske sobe, v kateri sem že tretjo noč. Nikamor se mi ne mudi, koncert je uspel, zaslužek … Katera je bila sinoči … Nensy, Vali, Loti, Karmen, ne vem, imena zdaj niso važna, zdaj res ne več. Prah usmiljenja mi je izpral slike vseh…

3 in …? 16. Noč je tišina. Mogoče le peresni šum dreves skozi priprto strešno okno. Lahko bi spal pa sem narahlo preutrujen. Pogojno reflektivno in v imenu zdravja sprožim v sebi priučeni meh hipnoze; iluzije slik o idealnem kraju, o romanju na svež predah pomladnih površin, v svet lebdenj platnenih krilc metuljev, zvočnih stihov…

Na travniku, poraščenim s posameznimi, od vetra počesanimi in od mraza porjavelimi šopi ojstrice, so se pri tleh tiščale marjetice. Niso se še želele dvigniti z mehkih mahastih blazinic, čeprav je toplota že izvabljala življenje iz osušele prsti. Iz izkušenj so vedele, da zime še ni zares konec. Naveličane ždenja, čakajoče na pomladansko dežno kopel,…

   Skušala je ujeti film, premikala daljinca, se upogibala in kar naprej pogledovala na telefon, če je morebiti Dino poslal sporočilo. Pa saj bi slišala signal, si je rekla in se vsa skrčila. Še enkrat je poskusila, ni ga priklicala. Tudi drugi telefon je bil nem, tretji pa, tajnica: po pisku pustite sporočilo. Na, pa…

  Zunaj se je plast megle držala oddaljenih topolov, ko je K. stala ob oknu in zrla v ravnino pred restavracijo. Onkraj hitre ceste se je vlekel kanal s črno vodo, potem pa vrsta topolov za njimi so se raztezale prazne temnorjave njive, ponekod bolj blede. Polna noči in ljubljenja se je premikala v bokih…

En sam dan je bil usoden za rojstvo sivine na tvojem čelu. Bila sva metulja, skoraj eksotična – jaz sem imel črna krila z oranžnimi obrobami, ti si imela zelena s turkiznimi obročki. Igrala sva se. Letala sva okrog regratovih cvetov, sedala na travnata zarobja, prhnjavila nad studencem in si nekoliko odpočila na črnem trnju….

»Mišo, kje si, stari?« je glasno zavpil Joco že na vratih. Seveda so bili to le nadimki, rojeni v rani mladosti, ki so se najboljših prijateljev še vedno držali. Celo toliko, da marsikdo niti ni vedel njunih pravih imen. »Joco, ti pizda!« mu z nasmehom zakriči Mišo nazaj. Še zadnjič pogleda skozi okno, na zasnežene…