Kategorija: Poezija

Prgišče pesmi. SVETLOBE Nekaj skrušenega je v večeru, ki se razliva čez zenico pomladi. Takt ptičjega petja se razbrni skozi molitev cvetja, začrkovano z abecedo večnosti. Tvoje roke iščejo v meni roj ozvezdji, ki se gostijo v samoto Pa vendar prikličem svetlobo v kateri bova umila jok bližine. Glej te svetlobe, ki romajo v skrhnino…

Suha jutra Trepet molitve se je zgnetel v staro krilo, polno prahu molka, ki je tako zavozlal grla, da so opletla kito dneva. Ti pa si šla čez izbrite trave mrmraje v jok, v težo dorečenosti, trpke usojenosti, da si nevesta slabo obritega sonca, ki seje sulice spokojne utrujenosti. Hči travnikov si bila, ki je…

Vse bo umrlo Vse bo umrlo,  samo besede bodo preživele,  besede ne potrebujejo ljudi,  besede so se rodile prej,  skupaj z vetrom in oblaki, vse bo umrlo,  samo besede bodo preživele,  besede ne potrebujejo časa,  besede so doma v zemlji, na nebu in v morju,  besede so starejše od kamna,  vse bo umrlo,  samo besede…

STRUNE DEŽJA Dež struni ure v nič, ki biča sanje. Lajež jutra se razobeša na mavrico horizonta. Vse je zrnato, razjasnjeno s filozofijo, ki je hotela dopovedati ničnosti v pogači razuma, da so sanje strte v žerjavici, sijoči v očeh, ki ližejo svetlobo, ponovljivo v vzdihih lomečih stopinje na jezeru stihije. Dež pa še kar…

ORNAMENTI POLJUBOV Mrtva zemlja diha med prsti, ki mrežijo jutra v nova spoznanja. Angeli ptic zoblje zrnje ljubezni brezvestno razmetane v nihaje svetlob, tako čudežnih, da je dih nepotreben in se vreteno dneva nagne nad brezno nemoči. Njena koža je čudežni prt na katerem so postreženi vroči poljubi zakvašeni s sočutjem. In za poobedek tih…

Da se s preostalimi meseci uravnovesi bleščavost decembrskega lučkanja, da se v zadnjem hipu leta osvetli še bolečino ne-praznujočih, da se nekaj novega vžge, ko se nekaj starega ugasne … sledi silvestrski izpah od cukrastih figur:  Ugašam pod udarci divje šibkosti; ugašam ves razgaljen melodije duše; vidno ugašam vso četvorko sanj telesne plesni … razglašam:…

               Tokrat prvič objavljamo nekaj prevodnega – Hvala Franjo, da si nam to poslal. Diamati su večti Hiljadugodišnja propadaju carstva Ni iz čega, ko’ od sebe sama Izjedena sopstvenom veličinom Oronula od nemoći Divovi na staklenim nogama Skrhani izmaštanim vrednostima Svojim trulim idealima. Dijamanti su večiti. Umiru večne ljubavi Uništene zelenim očima prevare Modrim očima zasićenosti…

V rdeči blazini sem pustila svojo moč – in v tvojih rokah se svetlika na moje oči … Želim jo nazaj, svojo moč, ki je napolnjena od sonca, mi bila podarjena od stvarstva … … V rdeči blazini še čutim nje strast, kako trže obleko iz sebe, in veli k svobodi! Hočem jo nazaj –…

Ker je danes svetovni dan pesništva, vam ponujamo pesniško zbirko Besedoljuba. Upam, da boste našli kašno pesem zase, za svoj mir, za mirno uživanje v estetski ubeseditvi občutji. STEKLOVINA JUTER                                     STEKLOVINA JUTER RAZPIRANJA Odkrhki luči so polegli v dlan, ki je zajela topel veter jutra, da bi ogrela mrzlo srce ptice, bežno vržene čez…

Narava je stkala res čudne vezi, je nama obema zvezala dlani. Je usoda tako hotela? Je tako hotel Bog? Pa Bog sploh je, ali ga ni? Če je, je kje? Ne vem, kdo ve. Si zaželela je tega nevidna sila; tista, ki naj bi ljubezen rodila? Skoz’ žilo nek odmerek mi krvi vzela, pa poslala…