Objave uporabnika: urednik

             MIŠJI KRALJ, bila je nenavadno topla septembrska sobota. Domski otroci oblečeni v enake sivo modre površnike, umazani in blatni so stopali po zoranih razah in pobirali gomolje krompirja. Nedaleč stran so na teniškem igrišču vadili neki drugi otroci, oblečeni v snežno bele majice in kratke hlače. Dva popolnoma različna svetova. Čisto zadaj je hodil…

                          STRAH, ga je jutra, boji se večera, noč je sekira, sanje so more. Na Ottakringu, v novodobnem getu, nič drugače kot za čase Cankarja, Kitajci, Turki in Hrvati, razpadajoča pročelja starih predmestnih hiš, na vzporedni ulici Hatelldorfer Strasee 79 mali hotel Lucia, tista mala koroška Slovenka, ki se boji svetlobe, tik pod karminasto streho…

Vse bo umrlo Vse bo umrlo,  samo besede bodo preživele,  besede ne potrebujejo ljudi,  besede so se rodile prej,  skupaj z vetrom in oblaki, vse bo umrlo,  samo besede bodo preživele,  besede ne potrebujejo časa,  besede so doma v zemlji, na nebu in v morju,  besede so starejše od kamna,  vse bo umrlo,  samo besede…

Stopila sem na vlak za Koper. Rada se vozim z vlakom, tako široki so prehodi in prostorsko bogato razporejeni sedeži. Sicer se v Sloveniji ne moremo pohvaliti z visokim standardom; nasprotno, včasih je verjetno poštna kočija hitreje prišla  iz Ljubljane do Trsta kot se peljemo z vlakom danes.  Zdi se, da se je vlak zapeljal…

Pogled na uro mu je povedal, da manjka še petnajst minut do vsakodnevnega obreda – kadar je vreme dovoljevalo –, ki ga ni hotel zamuditi. Za vsak dan je vedel, kdaj se začne sončni zahod. Domov je prispel pet minut prej. Do tri četrtine je napolnil kozarec, ki je stal na mizici pri oknu, skoraj…

ODMEVI, ODSEVI Drobci, krušljivo obledele podobe, odmevi in odsevi, imena pozabljenih smrti, ljudi, ki jih več ni, a vendar so, nekje v orumenelem spominu, padajo v usta časa, nepovratno. Sam sredi požganega časa, s prašno masko namesto obraza, besede postajajo kepe pepela, angeli zlomljenih kril so se izgubili v megli, v naročju držim dvojnika, preboden…

Svet razpada! Vprašal sem dvojnika, kje začeti ta film podob? Na začetku, je odgovoril. Torej treba je kreniti iz neke poljubne točke in narediti prvi korak. Ta je vedno najtežji. Potem je kot reka, prepustiš se toku. Strastno sem gledal 200 oddaj na Discoveriju, Goli in prestrašeni. Torej počasi, počasi nisem skoraj nič spal. Prebujal…

Obrne se na drugi bok, odejo potege čez ramo. Malo bom še dremal, malo, glavo – rahlo ga boli –porine pod blazino. Ampak … to ni moja odeja … Kje sploh sem? Odpre oči in se zdrzne. To, kar zagleda, ne spominja na njegovo sobo; ali dnevno sobo, kjer včasih zaspi, ko se sredi noči…

Vse bi bilo prav, če se ne bi te presnete zvezde vtikale v življenjsko energijo, če se ne bi dobrikale človeku. Sejmi dvomljive slave se dogajajo. Povzpetniki mi kratijo spanec in me pehajo v temno luč. Kaj, da ne obstaja temna luč? Seveda obstaja, le razumeti jo je treba. Temna luč, veste, kaj je temna…