Objave uporabnika: urednik

Recimo, da ti bo uspelo. Že zdaj se nasmihaš, kot da imaš v zavestju neko načrtno spogledljivo energijo in si zjasnjena s pomladnim dihom čez zaspane travnike, ki trobentajo v rumenem molu in dodajajo bele note, pa čeprav je zdaj šele marec … mrzli vetrovi bodo še vlekli, tega se zavedaš, ko zazehaš in si…

3. poglavje Alani Kastelman si je v polsvetlobi garderobe popravila pričesko, si dolge, svetle lase spela v čop, ter so obrisala solze. “Konec za danes. Zdaj moraš delat.” MAŠČEVANJE!!!! “Ne.” si je rekla. “Ne.” je še enkrat dahnila. Zapustila je temno garderobo, ki je služila tudi kot skladišče in prišla za šank majhnega, pozabljivega lokala…

Šopek iz nastajajočega prvenca pesniške zbirke Izginila En večer hodim skozi gosto meglo, pred mano stoji senca, ki je ne prepoznam, pristopim do nje, že postaja jasna postava pred njo svetloba bila je prelepa, in še lepša, bolj jasna, a megla še in še gostejša postaja a tako je bila lepa, dokler je ni jutranje…

1. poglavje Bzzt, bzzt, bzzt. Valdara je dvignila glavo in pogled iz vsebine delovnega zvezka in se naveličano razgledala po mizi, da bi poiskala izvor tihega vibriranja; vsaka motnja učnega procesa je bila dvajsetletnici več kot dobrodošla. Mobilnik je ležal na mizi ob prenosnem računalniku, ki je pri ugasnjenem monitorju predvajal najnovejše glasbene hite. Podzavestno…

STRAH PRVIČ IN STOTIČ Strah je. Vsako jutro. Vsak večer. Ves čas. Drhtenje. Ženska glava, ki pada in pada. Stojiš tam med grobovi. Čakaš. Prekleta napetost, ki ne izgine. Tujec stoji pred ogledalom. Oblaki so nizko. Pokrajina telesa je požgana. Vračanje na enake točke.  Ponovitev istih napak. Nekoč. Zaman čakaš na preboj. Da se dušenje…

      Sonce, prekleto sonce, je Blaž nergal, nekako sam zase v kotu ob mizi, na njej so se že sušile luže – polival je tisti njegov brizganec, katerih ni niti štel več. Zagledal se je v ostro luč, ki je skozi manjkajoči kos starih žaluzij tipala v mračnat prostor, kjer so se mešali glasovi z…

Takole razmišlja direktorica Lavričeve knjižnice, Tina Velikonja Kultura ni okras – je kruh (skupnosti). Priznam: če kulturo danes merimo po tem, kolikokrat se pojavi v dnevnih naslovih, bi jo lahko zamenjali za obrobno rubriko – za tisto tiho opombo pod črto, ki jo oko, utrujeno od hitrosti, preskoči brez slabe vesti. A kultura je pravzaprav…

LJUBITI  Z vso nežnostjo. Preprostostjo. Globino. Strastjo. Sneg. Koža. Mehkoba ustnic- Mehko se zarijejo prsti v zemljo. Besede, ki dežujejo v sanje. Slepo oko ekrana. Vojaki Zibaš se. Nazaj in naprej. Ljubezen je krik v prazno. Nočem več, reče črnolaska. Ljubezen je spremenila obliko. Kovinska pošast bruha ogenj.  Mozaik žalosti se sestavi. Množica. Samota. Valovanje….

Saj, kava, takole na balkonu v majskem jutru. Ne bom rekel, da mi ne prija, doma, v miru, ampak … Dvom je v vsem, je že skoraj paranoja. Gledam tja čez, kjer se sence tkejo v zaveso nekega davnega spomina, ko so tam mimo hodile neke druge zastave in se je zaklinjalo k drugim bogovom….