Ribič

Zeleni odtenki se nizajo vzdolž pokošenega travnika. Zdi se, da se je poletje ujelo v te hribe in ne more naprej; še veter se je utrujeno ulegel na pozlačeno senožet: da, res se ji zdi, da tam leži neka pozlata. Kar strmi in gleda, kako je huda vročina izpila milost sokov in je zdaj pokošenina res zlata. Kot tiste njive, kjer so pred kratkim pokosili žita, si je v mislih rekla in stopala naprej. Krompir je pa že odcvetel, lej no, si šepne in obriše potnino, ki ji moči čelo, vrh katerega se ji bleščijo sončna očala. Pohodni palici tišči ob boka in se razgleduje. Tam spodaj so bile jablane, ni jih več. In tam, o, tam, skedenj. Glej no, na levo se je zvrnil in deske so na tej strani omahovljene, ja … Pa smo se skrivali tam notri. Velika vegasta vrata so bila, veriga od psa, oh … Imeli so psa, imeli, pa kakšnega … Kako mu je že bilo ime, mislim da Runko, nekako tako ja. Če si se mu počasi približal, te je še nekako sprejel. Mene je poznal, se mi dobrikal, postavil taci na ramo in dihal vame tisto smrdljivo sapo. Psi smrdijo. Ja, in stari Trbovc, oh … Tamle je sedel, klepal koso, brusil zobe za kosilnico, tam, da … In čebelnjak je imel pod kozolcem, zdaj so tam samo še raztreščene deščice: rdeče, rumene zelene … Tudi čebelnjak so opustili, tudi. Pa se mi je zdelo, da bi pa lahko Ivan vse obnovil: vsaj hvalil se je, da bo, ko je hodil mimo bifeja – tam sem se včasih ustavila, ko sem šla iz trgovine, pred leti. Ivan … Pil je samo belo vino, včasih žganje, včasih … Saj ne vem, žena ga je … No, pijača pač … Pa je že pokojni, vsi so pokojni. Kmetijo bodo menda le uspeli prodati. In bo spet še en vikend v vasi … Preprime pohodni palici in se napoti do stare hruške na vrhu vzpetinice, od koder se vidi po celi dolini, vse tja do iztoka potoka, ki si reže pot med grmovjem in obide pozabljeno skalo ob mali soteski. Stara zgodba … Tisto skalo naj bi zalučal sam hudič, ker se je jezil na nekega kmeta. No, te stare pripovedi. In prav tam spodaj, stara Tonka, ona, ona nam jih je pravila, pa čeprav so imeli že barvno televizijo, pa … Radi smo jo poslušali. In tista o medvedu, ki je kradel hruške lovcu za skednjem … No, še veliko jih je bilo, kar izmišljevala si jih je … Najraje smo jo poslušali zadaj za skednjem, kjer je bila včasih velika lesena klop, tam blizu pa stare slive. O, ko so dozorele, o … Stari Trbovc je kuhal žganje na jesen, pa kakšno … zdaj je pa kotel ves v koprivah tam zadaj … Ja, v kaj se je spremenilo to posestvo, v kaj. Še malo, pa … In trije sinovi in ena deklica, tista, Marjetka … Pa si je našla moža, se odselila, bratje pa, sami zapiti strici. Kdo bi si mislil, taki fantje. Srečko … Postrani je nosil klobuk in lepo pel, o, lepo. Tudi kitaro si je kupil. Kar z navadno vrvjo si jo je navezal in se vozil z mopedom do gostilne, tam pa … Oh, devetdeseta leta … Nekaj časa je še bil na kmetiji, vzel kredit, kupil nov traktor, a se je vse sesulo. Dekle, ja imel je dekle, o ja … Samo, spet to, ta alkohol. In tu zgoraj sva enkrat, oh … Tisto … Mladost in radovednost, pa … Ostala so poletna šepetanja v travah. Takrat se nismo bali klopov, kje pa. Še medvedov ne. Danes pa. Pa govorijo, ne hodi tam čez, pojdi raje po novi gozdni cesti, tam … Pa ja, ni me strah, ne. Saj sem se že srečala z medvedom, o ja … Ko sem nabirala jagode, oh … Pa ti jaz grem s kanglico in … Velik, velik je bil, samec. Menda se je premikal na svoj dom, kaj vem. Lovci so mi potem povedali, da hodi tam mimo, ker ima pač tak koridor. Jaz pa mladenka, kakšnih sedemnajst sem imela in … Ne vem, če me je bilo strah, danes tega ne vem. Samo tista glava, pa sopel je in nekaj godrnjal. Potem se je obrnil in čisto počasi šel svojo pot. Lahko bi se drugače končalo, zavedam se tega. Danes se, takrat pa … Mladost, kaj hočeš. Tiste prve jagode … in arniko sem nabirala, arniko. Mama jo je vlagala v žganje: za rane, za opekline, za take reči. Zdaj je že leta nisem videla, že leta. In kako se mi bliska ta spomin … Kanglica, medved, jagode. Konec košnje … Seno je bilo v kvadratastih balah, oče je sedel pod lipo ob vegasti mizi, na škripavi sivi leseni klopi. Na mizi je imel steklenico cenenega vina Ribič. Samo tistega je hotel. Pa ne vem, zakaj, ravno tisto je moralo biti pri hiši, ko se je začela košnja. Dobro vem, da ga je pripeljal tri, včasih pa kar pet kartonastih škatel. Niti tega ne vem, kam ga je šel iskat, ker ga v mestu ni bilo več v glavni veliki trgovini, v drugih nakupovalnih centrih pa tudi ne. On pa samo Ribič pa Ribič. Že leta ga nisem videla, kaj leta, desetletja. Ja, pospraviti bo treba na podstrešju, ja. Avgusta bomo prekrivali … In v kleti tudi, ja. In tisti dan … Pritečem domov, oče pa tam na pol kinkav. Sonce je padalo ravno na nalepko Ribič. Kako živo se spomnim tega … Tam je sedel s sklonjeno glavo, s prekrižanimi nogami, truden, pred seboj pa tista steklenica in kozarec … Muha se je pasla na robu … Če bi takrat imela fotoaparat … In ribič je bil pri hiši, že ko je kmetijo obdeloval dedek, naš Andrej. Ja, on ga je pil v kuhinji, na zaboju za drva, v stari kuhinji. Tam je občemel po košnji, steklenico je imel pri nogah, jo jemal v roke, jo nagibal in delal dolge požirke. Potem pa zabodeno gledal, fiksal in nas podil. Stara mama ni smela blizu, Ribič, Ribič … In oče, on je s tem nadaljeval, košnje, ribič … Pa sem ga enkrat vprašala, zakaj ravno ta ribič. Dobro sem vedela, kakšno je tisto ceneno vino, saj sem že poznala bodočega moža, enologa. Vino, tradicija … Zgodovina vinarstva, to mi je razlagal, in seveda laboratorijsko delo, bolj to … In je enkrat analiziral tisto brozgo, res ceneno, polno vsega, ampak očetu je prijalo. In tisto poletje, ko sem … ji prišumi spomin tam pod staro hruško. Oddihala si je in ogledovala spreplet polj, kjer se je še vzdigovala koruza, tam spodaj pa, kjer se je potoku mudilo v dolino, tam so pa opuščali tudi košnjo: zlate stare trave so bodle v julijski dan in se pripogibale samotnemu vetru, ki je pomotoma zašel v tesnino med griči; onkraj, na južni strani, pa so padali v dolino, kjer so že nabrekale grozdne jagode. Tako blizu dobrega vina, naši doma pa Ribič … Ja, pa razumi … Ko sem prinesla enkrat eno zares dobro sortno vino, pravo malvazijo, sta pa oba, oče in stari oče, cmokala, valjala vino po ustih in si bila edina, da je sicer okusno, ma da ni tako pitno kot Ribič. Pa razumi … No, vsaj malo se je shladilo, no, se tolaži pod hruško in se zbira v brneče spomine. In tisto nedeljo, ko je naš stari … Oh, že drugo steklenico tiste žlobudre tisti dan. Zadnja bala sena je bila nad hlevom, pa … In je sedel tam, se pogovarjal sam s seboj, klel novo državo, še bolj klel prejšnjo in pil. In je prijemal tisto steklenico, nagnil, pil, pil, pil, kakor da bi pil vodo, ne pa vina. Pitnost, saj pitnost … Pet krav smo imeli in lep sadovnjak – tam sem se vadila v obrezovanju, teorija je eno, praksa pa čisto nekaj drugega. In se mi je stari oče smejal, ko sem lezla po lestvi v krošnjo z velikimi škarjami. Oh, rekel mi je, da sem kot strašilo. In še mi je pridigal, da narava že ve, kaj ji paše, da je vsa ta moderna učenost en drek vredna. Ko pa je na njivi skopal veliko več krompirja kot včasih, ker smo dognojevali, je bil pa kar tiho. No, ob prvem cvrtju je pa moral pripomniti, da ni takega okusa, da smo ga pokvarili. Ja, ja, tista nedelja, njegov zadnji Ribič. Potem, potem, kmalu, naslednjo pomlad pa bolnica, pa … Oh, naš oče pa isto, Ribič, konec košnje, potem pa … no, še mlajši je umrl kot deda ja … Seveda, delo v tovarni, delo na kmetiji … In Ribič … Pa pel je, buči buči morje adrijansko. Hvalil je tisto vino, češ da je iz Istre, da imajo Istrijani res dobro vino. Če bi vedel, da je mešanica iz vseh vetrov. Saj sem mu skušala dopovedati, pa je vedno zamahnil z roko in mi rekel, da je kemija pač kemija, da pa njemu njegova usta povedo, kaj je dobro, ne pa laboratorij. In naslednja leta se je rad ustavljal v stari kuhinji na tistem zaboju za drva, tam je pil Ribiča, tam, kot star oče. Siva nedelja, pozen julij, še zadnja njegova košnja. Tih je bil, zgaran, siv, pa je pil kar iz steklenice, mežikal, se pačil in mi rekel, naj se kar sprijaznim s tem, da bo vedno pil samo ribiča, da je to pijača zanj. Moj ribaro, tako mu je rekel, litrček ribarota ali pa dva … In potem na jesen, tam … Otečene noge, pešanje srca, bolnica … Kot star oče, dednost, usojenost … Le kje je našel te stare zaloge tega vina, le kje. Imel je kar nekaj znancev dol v Istri … Stara zavezništva, balinarji, lovci, pa nobeden ni bil ribič, ne. Morda Fulvijo, morda on, da … Stari Fulvijo, saj res, on pa je bil zaposlen pri ribičih, saj res. Njegova žena je bila iz naše vasi, lej no … Božena, saj res, ona … Poročila se je v Izolo. Ne, Fulvijo je prisegal na refošk … Oh, spomini, zavzdihne in se napoti počez do domačije.

V kleti res najde še nekaj steklenic v kartonasti škatli – kako da je ostalo tukaj, letnik 1994, o bog. Vzdignila je steklenico, gledala narisanega ribiča, ki nese košaro rib, obraz pa možat, močne roke, zadaj pa morje … ja, ribič … In moj mož, moj mož, tudi rad lovi ribe. Ribič, ribič me je ujel, a ne na mrežo, se ji je zapelo.