Sanjski zapiski

Skozi luknjice na roletah, ki jih za čez noč ni spustila do konca, si je jutranja svetloba utirala pot do zidu in nad njeno glavo narisala popačen pravokotnik. Z naraščanjem dnevne svetlobe je po spalnici poplesovalo vse več likov in jo dramilo. Poskusila je odmisliti vstajanje, se prevalila na drugo stran in se trudila še malo zaspati. Zbujala se je nekje okrog pol šeste, in to ne glede na to, kdaj je šla spat in ali je morala v službo ali ne; pozimi in poleti. To notranjo budilko je štela za pridobljeno okvaro; vedno je vstajala zgodaj: v šolo se je vozila, in v njenih časih se je pouk začel ob sedmi uri in deset minut, na delo se je vozila – po zamenjavi službe se je vozila še veliko dlje. Njen nočni počitek so mrežile sanje; pogoste in bogate, tako da se ji je zdelo, da ponoči živi še eno življenje. Še nekajkrat se je zavrtela levo in desno, da je napenjalna rjuha zlezla z roba jogija in jo ošvrknila po obrazu. Opustila je prizadevanja po podaljšku in vstala skoraj bolj utrujena kot je bila, ko je šla spat. Moram se pogovoriti s kom … ni normalno, toliko sanjati. Psihiater, hhm, me je dal pregledati … tiste navijalke gor po glavi … v aparatu je škripnilo vsakič, ko sem stisnila zobe … Niso nič odkrili. Komično … dohtar je tako predstavil izvid … nič ni tam notri … zdaj si pa razlagaj … Psihoterapevti … dobri so redki, tud za denar jih ne dobiš … Prelistavati je začela sanjsko bukvo, sistematično po abecedi, se zaustavila pri geslu, ki se ji je zdelo primerno za njene nocojšnje sanje in poskusila s samoanalizo … Če sanjate vožnjo, pomeni, da si želite spremembe. Nekaj podzvrsti vožnje … čakaj, to zakomplicira … si bom zapisala, potem pa proučila, kaj naj bi pomenilo … če ne, bom polovico pozabila … Iz predalčnika je vzela črtast notes, z lepim abstraktnim vzorcem na sprednji platnici, kemični svinčnik je bil na nočni omarici; imela je to navado, da je pred spanjem rešila nekaj križank. Včasih jo je zmanjkalo z očali na nosu, da jo je potem zatiščalo za ušesi. Evo, napišem, kar se spomnim … Kako bi? Kot spis? Ali kot pade? … Ne more se pripraviti, da bi pisala po domače. Kadar je šlo za pisano besedo, je vedno pazila na pravopis, tudi sicer ji slengovska literatura ni bila všeč, čeprav sodobni literarni teoretiki zagovarjajo večplasten jezik. Ljubši so ji bili klasiki. Gel kemičnega svinčnika je stekel, konica je sledila črtam v zvezku in polnila vrstice … Glavna ulica mesta, v katerem živim, je bila včasih edina medkrajevna prometnica. Čeprav imamo danes obvoznico, je prometa vseeno več, kot ga je bilo v času mojih najstniških let. Od slaščičarne ob parku se je videlo ravno cesto vse do bencinske črpalke na koncu naselja. Sedim v avtomobilu, ne morem reči, katere znamke je, v spominu mi je ostalo samo to, da je imel ogromen volan, skoraj tako velik kot so v avtobusih. Ja, pa še to – obdan je bil z usnjeno prevleko, ki se je na treh mestih spajala z velikimi srebrnimi zaponkami. Počasi vozim mimo avtomehanične delavnice čez most, ki deli mesto na dve fari. Samo opazujem. Mesnica, tam kjer je nona kupovala sir. Tlakovano dvorišče je zamejeval zidec, kjer smo posedali otroci in se igrali trgovino. Danes so bile v ponudbi rdeče kroglice, nabrane z žive meje in roza zrnje, prav tako z ogromnega grma pred noninim oknom. Pomaham prijateljicam, ne vem, če so me videle. Zdi se mi imenitno tako plavati po ulici, z avtomobilom se ne dotikam tal. Na koncu ulice obrnem in zapeljem nazaj. Toda nisem sama, poleg mene sedi nona. Nič ne govoriva, samo fajn se imava. Pri slaščičarni zmanjka poznane okolice in naenkrat se znajdeva v Kopru. Pa ne kjerkoli v Kopru. Naravnost v luko sem priletela, na opuščen prostor s kupom peska ob strani. Vidim velike ladje, ki naložene z raznobarvnimi kontejnerji spominjajo na čebelnjake; čakajo, da jih potegnejo iz pristanišča na globoko vodo in bodo lahko zagnale svoje motorje.  Obrnem se k noni, da bi ji nekaj rekla, toda sedež je prazen. Le kam je izginila? Nekaj časa postavam in ne vem, kaj bi. Grabi me tesnoba, temno postaja. Obračam ključ, da bi zagnala motor, še in še. Pod pokrovom samo rjasto škripa. Temne sence lazijo po pesku in se mi votlo režijo. Na silo sem se prebudila in zmedeno iskala nono. Te sanje sem ponavljala, … noro, vedno isto. Samo … nadaljevati tam, kjer si prejšnjo noč končal­?! … Mislm, da je bila naprava v Idriji pokvarjena. Še to, še to … potem se oblečem …

Direktor je zaukazal zbor v avli. Nikoli nismo imeli zbora delavcev, zato je bilo vse skupaj čudno. Spogledovali smo se in poskušali razbrati poteze na obrazih prisotnih; poslužili smo se tudi ostalih trikov, ki so nas jih učili pri trženju, da bi ugotovili za kaj gre. Glavni opazovani predmet je bila tajnica. Če je kdo kaj vedel, je to bila ona. Kaj za hudiča se dogaja? smo rinili vanjo. Tina pa je marmornato stala in gledala v tla. Zabobnel je glas vrhovnega, in če rečem, da je kakšnega pri tem prijelo na mehko, ne pretiravam. So krizni časi, posel ne gre, in banke nam ne pridejo nasproti, odhrka se in nadaljuje: Odpuščanja bodo, prerazporeditve in reorganizacija. V tajništvu dobite vsak svojo mapo, pa preglejte, kaj in kako. Zavrti se na petah dizajnerskih čevljev in izgine, za njim so bledele tudi sanje … Za te ne potrebujem sanjske bukle … obdelava dnevne materije; problemi, ki so se rešili naslednjo noč. Mapa mi je bila naklonjena. Dodeljeno mi je bilo novo delovno mesto – v nakupovalnem središču BTC, v stekleni hali. Po nekaj granitnih stopnicah navzdol se je prišlo do hodnika, s katerega so se levo in desno nizale pisarne. Dišalo je po kloru. Preverila sem pisalno mizo iz tikovine, to je bil edini predmet v pisarni; v vsej tej prozornosti je s svojim temnim korpusom močno izstopal. Prostori so se polnili, kako nevljudno me vsi pogledujejo, sem se zgražala. Na steklena vrata je potrkalo: si pripravljena? Sem, samo še brisačo vzamem, pa greva. Zategnila sem si kopalni plašč in šla v bazen na koncu hodnika. Carska pogodba … da ti pripada bazen pred službo … edino v sanjah …

Noge je imela že čisto gluhe, ko je tako po turško sedela, z zvezkom na kolenih in praskajoč z navadnim svinčnikom po grobem papirju. Polnila kemičnega svinčnika je že zdavnaj zmanjkalo, pa ni mogla odnehati. Bruhalo je iz nje, vse kar jo je skrbelo, kar se je slabega dogajalo po svetu; kot bi se želela očistiti, izmučiti do konca, in enkrat prespati noč brez sanj. Pri strani sredinca na levi roki se ji je od tiščanja pisala naredila trda koža. Zmotil jo je zvočni znak za prispelo sporočilo na GSM-u … kje si si pozabila cakam v ave.  Na hitro je odtipkala: sori neki prislo vmes in dodala žalostnega emotikona. Zvrc: ok jutri ob isti uri.  Odložila je telefon da zapiše zadnje sanje za ta dan. Z balkona vile v Bizoviku je zaznala gibanje. Skupina ljudi se je prihuljeno premikala, skoraj plazila po travniku, iščoč zavetje posameznih okrasnih grmov ob bajerju. Da niso begunci?! Po poročilih je spremljala, da so zaradi vojne v Siriji zaznali porast migrantov v Evropi. Iz neznanega razloga se ni bala. Obula si je superge, privezala psa na povodec (vseeno je bolje biti previden) in se sprehodila do skupine. Med njimi je bilo veliko otrok, od odraslih v glavnem ženske, moških bolj malo. Delovali so izmučeno. Hodila je med njimi in jih tolažila. Pomagajte mi postaviti kotel, skuhala vam bom. Obrazi so nemeli. Pokanje pribora ob zajemanju hrane iz pločevinastih krožnikov je postajalo vse glasnejše. Vrgla se je v jarek, ko ji je mimo ušes švistnila krogla. Begunci so se spremenili v vojake in sedaj so se na njenem travniku šli vojno. Koliko mrtvih, koliko sirot, ki bodo sejale prejeto dediščino. V Evropi, v njeni Ljubljani. Povlekla se je iz zaklona, se dvignila in odšla proti hiši. S travnika se je še slišalo streljanje, ki pa je potišalo takoj, ko je za sabo zaprla vhodna vrata …

Tako, zadosti za danes. Prelistala je zvezek, kar precej strani se je zgubalo od napisanega. In kaj naj s tem? Razen da me boli vrat … Nočna obsedenost še podnevi? Utrgalo se mi bo. Res si moram nekoga najti. Mogoče bo pisanje pomagalo. Sonjo pokličem, če je še za kavo …

»Hej, ti pa imaš podočnjake,« jo je pozdravila.

»Nisem dobro spala,« je opravičila svojo neurejenost. Prišla je kar v trenerki, ličila pa po njenem okusu ne gredo skupaj k taki opravi.

»Dvojno potrebuješ,« je prijateljica ocenila in pomignila natakarju. »Zdaj pa povej, kaj te muči. Ne reci, da ni nič, ker se vidi z aviona,« je bila nepopustljiva.

»Preveč sanjam, včasih cele zgodbe, in tudi nadaljevanke,« zazrla se je v njene živahne oči in čakala na odziv. Preden je uspela karkoli komentirati je nadaljevala: »Vem, da je dokazano, da sanje ne trajajo več kot deset minut, meni pa se zdi, da sanjam celo noč.«

»O, kriza,« je bilo vse, kar je rekla Sonja.

Kot vulkan, ki mu je odkrilo kapo in je začel bruhati lavo, je začela odstirati zatajevane frustracije nespočitih noči.

»Podučila sem se o teh REM fazah, v katerih naj bi se pojavila večina sanj.« Srknila je požirek kave in se pošalila: »Štiri do šest jih je na noč, tako, da je prostor tudi za nadaljevanke.«

»Sanje so iluzije, ki jih ustvarja naš um,« je pripomnila Sonja, »mogoče bi bilo dobro, da narediš revizijo budnega življenja.«

»O tem sem že razmišljala, poskusila par reči, ne vem več, kaj bi.«

»Poznam tipinjo iz Kranja, nekakšno bioenergetičarko, vsake toliko grem do nje, če je kriza, pa opraviva tudi na daljavo. Dam ti njeno številko,« povlekla je GSM iz torbice in podrsala po imeniku.  

Tanja jo je dodala v stike pod imenom Baba iz Kranja … Sonji je pomagala … verjame v te stvari. Jaz? Ne. Zdi se mi samo še en način, kako naivnim ljudem pobrati nekaj denarcev. Čeprav … placebo učinek tudi ni zanemarljiv, jo je vznemirjalo.

»Hvala za številko,« je zamišljeno rekla in se poslovila.

»Poveš mi, kako je šlo. In res pokliči,« ji je Sonja še navrgla, polna nezaupanja, da bo to res naredila.

»Bom,  bom,« je prikimala, sama pri sebi pa je sklenila, da bo poizkusila nekaj drugega.

Obsesijo pisanja je zamenjala za fizično udejstvovanje. Telesno se izmučiti in potem na mrtvo zaspati. Rezultat? Na knjižni polici se je poleg izbranih del svetovnih klasikov tiščalo že pet zvezkov z abstraktnimi platnicami. Ostala ji je samo še nepoklicana GSM številka.

Med potjo je razmišljala o gospe s posebnimi sposobnostmi. Predstavljala si jo je z razmršeno frizuro, predolgimi polakiranimi nohti, njena oblačila pa s pretirano živahnimi vzorci. Sobo za seanse naj bi obvladovala medla svetloba iz solnih lučk in seveda ni manjkalo kadilo orientalskega izvora. Na ezoteriko ni kaj dosti dala, a se je kljub temu odločila za ta korak. No, ni bilo ravno tako; gospa je izgledala kot moderna poslovnica, nič pretiranega ni krasilo njenega lokala – še steklene krogle ni imela.

Po uvodnih leporečnih besedah, ki so polglasno polzele prek njenih ustnic, je z zaprtimi očmi teatralno nadaljevala: Vidim temo preko hodnika, tam obstaja neka soba, v kateri vlada slaba energija. Mi dovolite vstop v ta prostor? Samo z vašim privoljenjem lahko to storim – ga očistim negativne energije namreč. Skupaj nama bo uspelo, čutim to vašo pripravljenost, da premagate predsodke; dovolite si vendar ta korak, skoraj sva že tam. Vidim, vidim, kaj je narobe. Rastlina, ki jo imate tam, vam pobira energijo, ponoči vam krade kisik in vas peha v nočne more. Odstranite jo in tudi slika, ki visi nad vašo glavo, ne sodi v ta prostor. Še in še je vzdihovala in mahala z rokama, kot da odstranjuje moteče elemente, končala pa z globokim izdihom: Tako, z močjo misli, sva posvetlili utrujajočo črnino, ki vas je vseskozi obdajala. Sledilo je še nekaj zaključnih fraz in ponujena vizitka za primer, če bi pa morda potrebovala dodatne prilagoditve energije – rešljivo je tudi po telefonu.

To pa je bila brca v temo; lekcija: če želiš podariti denar, daj ga brezdomcu … Take mentalistke pa še ne. Čitala sem jo bolje kot ona mene. Vsak ima kakšno sliko v spalnici, rože pa nimam. In če bo v prostoru pretemno, si bom prižgala luč.

Na poti do parkirišča je raztrgala vizitko in jo vrgla v odtočni jašek za meteorno vodo. Še nekaj zamisli je imela, kako bi prelisičila sanje. Skrajna možnost, ki pa jo je vneto porivala v stran je bila ta, da si omisli … hišnega ljubljenčka.