11. Nočna nevihta

Noč na pomolu, je zasanjano premišljal Piotr in si odpočival od dolgega dne, ker je veliko plaval in tudi veslal. Moram si okrepiti roke, je premišljal, moram. Kopati v septembru: hitro, učinkovito … Sobotna noč v Piranu, samota, nekaj skal in bučljivo morje, že kar jezno. Močan veter je metal vodo do niju in ju opozarjal, da bo treba na varno, da se bliža nevihta. Navdušeno sta gledala dolg ognjen jezik, ki je obliznil temno površino morja, hip za tem je tlesknilo. Do najetega apartmaja sta imela še kar nekaj hoje.

»Mili,« tako jo je ljubeče klical Piotr, »nevihta bo.«

»A te je strah,« ga je dr. Melita vprašala.

»Ja no, ni prijetno, da te takole obsuvajo strele in da se žene dež. Nisem rad na prostem, kadar je tako vreme, ne. Pridi greva,« je bil že kar malo ukazovalen. Iz malega pomola je vodila ozka betonska pot med skalami, do sprehajališča, od tam pa naravnost in potem na levo proti hiši, kjer so oddajali tri apartmaje. Petnajst minut hoje. In še enkrat je blisknilo, veter je še bolj rezko povlekel čez morje in velik val se je med skalami glasno razlamljal. Obcestna svetilka je osvetlila bele čipke vode. Hladno zrnje neba se je razsuvalo in ju zajemalo. Nevihta se je odklenila. Morala sta steči do najbližjega nadstreška in se tiščati. Čutil je njeno divje dihanje, njen vroči dih in vlažno kožo. Ni se mu zdela preplašena, prej radovedno nagajiva. Tresknilo je še dvakrat zaporedoma; vijoličaste sulice so razsekale nebo. Poševni vozli dežja so jima močili noge, zaganjali so se pod nadstrešek nekega lokala, ki je že bil zaprt.

»No, vidiš, pa bova še enkrat oprana,« se je Melita zasmejala in se še bolj vgnetla k njemu.

»Ja, bova, bova,« se je skušal pohhljati, a mu ni uspelo, nekaj ga je zadrgnilo. Spomnil se je, da ga je mama vedno rotila, kadar je tako grmelo, naj ne bo na prostem, da je nevarno. In drobna slika, ko se je igral z novim plastičnim tovornjakom zadaj za hišo in se je pripravljalo k hitri nevihti; dvakrat je oddaljeno zagrmelo, pa je ven pritekla mama, ga pograbila in ga odvlekla v hišo tako močno, da se je tovornjačku odlomilo plastično kolo. Še dolgo se je potem cmeril na kavču.

»U, tole pa je,« je rekla Melita in se cela zvrnila nanj, za kakšen centimeter je bila večja od njega. Vonjal je njene, od dežja oprane lase, ki so izdehtevali milobo in omamnost.

»Mili, a stečeva do tiste pasaže, ni daleč. Tam bova lažje počakala. Veter je in ta nadstrešek nič ne pomaga,« je bil diplomatski.

»Pa dajva,« se je strinjala in se odmaknila od njega.

Čez pol ure sta le bila doma. Drug drugega sta brisala in se zaganjala v silovito ljubljenje. Mrak sobe ju je ugnezdil v zatohlo tišino. Na žaluzije je še šumotal dež in delal nočno simfonijo. Odprta okna so nudila tudi zvoke morja, ki se je ritmično metalo čez skale in vase vzemalo druge nočne zvoke. Piotru se je zdelo, da je v njej nekaj drugega, da je drugačna, da … Premišljal je, kolikokrat sta … Že od marca se greva za res, pa kar brez vsake zaščite. Morda pazi na varne dni, se je tolažil. Zdravnica je, bo že vedela. Kaj pa … O, ne … Potem bi akcija zapletla stvari. Zakaj zdaj te misli. Naj jo kar vprašam. To zdaj ne bo spodobno. Todor je najbrž s svojo Blanko, sobotni večer, malo na pico in to … Ne, ne nisem se še povsem odločil, če prav, denar … Tale Melita, zadnji vlak za naraščaj, vem, trideset plus pri ženskah … Saj ne da niso plodne, samo … Telo drugače odreagira, vem … Meni je 32 let, njej pa 31 … Kaj je čakala do zdaj. Vse njene vrstnice v vasi so že mamice, poročene, nekaj je samskih, čudnih. Tole pri Slovencih … Mlada dekleta buljijo v telefone in vozijo pse v pasje šole. Saj Je v Vroclavu podobno zadnje desetletje, ja … Evropski sindrom, ne imeti potomstva. In Melita, diha, spi … Veliko je plavala danes. Dobro plava, športen tip. Saj je trenirala odbojko. O ja, njena konstitucija, ja. Bodoča kardiologinja, decembra ima strokovni izpit v Ljubiani … Zagnala se je v to … In naš šef že kupuje opremo: na levi strani bo ordinacija, ne levi spodaj, kjer je zdaj soba za kolegije … Ah, septembra … Todor je določil datum, četrti september … Cel avgust bo tako- tako. Melita bo dežurala, jaz bom delal, prvega septembra pa gre v hribe, temu ona tako reče. S planinskim društvom gredo v Južno Ameriko, neko pogorje v Argentini … Tri tedne je ne bo … In ko bo prišla nazaj, bom že bogat … Zamižal je in skušal umiriti misli. Zunaj je samo že na rahlo pozvanjalo po žaluzijah, veter je bil vse tišji. Valovi so pa še vztrajali: še je bilo slišati tleskanje, kot da bi nevidne vodne roke ploskale noči.

Jutranja somračnost se je raztopila in vdrla skozi rebraste žaluzije. Melita je že bila oprhana in v sveži poletni obleki, spodaj pa vijolične kopalke. Razčesala si je dolge lase in se gledala v veliko ogledalo. Piotr jo je gledal in si mislil: taka je kot majhne punčke, ko se začnejo občudovati. In ti njeni lasje, kako dišijo …

»Že pokonci, gospodična doktor,« je bil Piotr zasanjano sproščen.

»O, že … Samo, to jutro … Na telefonu sem preverjala koledar in …«

»Kaj in?« se je Piotr zdrznil in se napol usedel.

»Ja, taka je ta stvar. Nimam še menstruacije. Že mesec in pol zamuja. Naredila bom test nosečnosti,« je udarila kot tiste strele sinoči.

Piotr jo je zakrknjeno gledal in živčno grabil rjuho, jo gnetel in se kar zalepil ob blazino.

»Test nosečnosti,« je plaho na pol zašepetal.

»Ja, test nosečnosti. Vem, kje je lekarna. Šla bom tja. Lahko nama prinesem zajtrk kar sem, ali pa boš počakal, da greva potem ven kot vsako jutro.«

»Čakaj, čakaj, a nisva rekla, da … Mislim to, test nosečnosti, to …«

»Ja, kaj se čudiš. Odrasla sva, a ne. In greva se nekaj. A ti ni jasno, da se greva nekaj in se nekaj lahko tudi zgodi. Ti se nisi zaščitil, jaz tudi ne pa …«

»Ej, Melita, ej … Mislil sem, da … da si se šla varne dni, vsaj to. Saj si zdravnica,« je bil Piotr vidno potisnjen v kroge razdraženosti.

»Oh, pa ne biti tako naiven no, Piotr. Pameten moški si, izkušen. Nisem ti bila edina, vem, mislim, ne prva … In zdaj delaš cirkus. Če te skrbi, da ne bom zmogla imeti otroka, če se me boš naveličal, se motiš. Ne bit zdaj tak posranko no,« mu je rekla in se mu nasmehnila, zavedajoč se, da je to samo priložnostni metulj, ki sede na ponujeni cvet.

»Melita, usedi se, da se pogovoriva,« je bil skorajda zahteven.

»Saj se pogovarjava,« je sproščeno rekla in si še naprej razčesavala lase in se gledala v zrcalu, kjer je videla tudi njega, kako mrda na postelji in dela čudne grimase.

»Ah, Melita, glej … Jaz sem, mislim …«

»Vem, vem, ti si tu tujec. Ne počutiš se še zrelega, da bi se zares vezal in te fraze. Ljubi, ne silim te v resno zvezo. Pač, padla sva skupaj. Jaz iz tega ne delam drame. Na jesen me čaka izpit za specializacijo, potem pa … Še sama ne vem, če bom ostala v domači vasi, res ne. Čeprav šef klinike dela ambulanto za kardiologijo, to še ni garancija … Klinika za zdaj posluje dobro, kaj bo v prihodnje, se ne ve. Že res, da je Evropa stara, da bo pacientov še več. Samo svet je velik,« se je nasmehnila.

»Melita, kaj sva midva potem,« je strahoma vprašal in hkrati v sebi čutil kepo čustva.

»Kaj sva, kaj sva, moški in ženska, ki se fino imata čez vikend na morju, to sva,« je bila odrezava in je očistila glavnik; nekaj las se ji je odcufnilo.

»Mislil sem, da sva, da sva zaljubljenca …« je bil plaho šepetav.

»Piotr, pustiva definicije. Uživajva … Zdaj grem do lekarne, potem naredim test in lahko greva na zajtrk. Do petih zvečer moram biti doma, ker imam še nekaj dela za študij; eno raziskavo o zamenjavi zaklopk moram preštudirati in napisati mnenje o enem primeru. Tak je načrt. Ti se pa zdaj lepo spravi v formo in ja, lepo mi je ob tebi, če ti to kaj pomeni, ti na pol Poljski baron,« je zafrkljivo rekla, ker se je spomnila, da ji je pred dnevi razlagal, kako je bila njegova babica baronica v manjšem dvorcu v okolici Vroclava, a je vse propadlo, se podržavilo, nekaj so odprodali že predniki … Pradedek je veliko izgubil, ker je rad kartal, se zapletal v čudne kupčije … 

»In zdaj mi to rečeš, zdaj, ko … Kaj potem, misliš resno s tem testom?« je še kar bil zakrknjen pod rjuho.

»Povsem resno. Ti kar počakaj. Kaj bi za zajtrk? Bi pošten sendvič, tak z mortadelo, kislimi, kumaricami in malo sira, pomarančni sok, potem pa greva na kavo pa na plažo,« je rekla in se še malo samovšečila v zrcalu.

»Lahko ja, s tistim belim mehkim kruhom. Tu res imajo dobrega. Namesto soka bi raje pivo,« je bil provokativen.

»O, pivo, o … Za zajtrk? Ej, a imaš ti čudne razvade?« je sproščeno rekla in se zasukala, da je opisala lep polkrog s sproščenimi lasmi.

»Ne, ne saj bo tudi sok v redu, ok,« je prikimal in se živčno pretegnil.

Ostal je v tišini. Zunaj je čez čas slišal ropot vespe, najbrž je gospodar apartmajev odhajal v mesto … Dvignil je žaluzije in pogledal proti morju, ki se je za hišami že umirjalo. Vonj po ribah se je mešal med druge vonjave. Nagnil se je in pogledal po ozki ulici. Pomislil je, kako tu dostavljajo stvari, tako ozko … Tovornjak ne more, se pravi, ja vozički … Ja, ja voziček, Todor ga bi naredil. On je res genij, vse zna, kar se tehnike tiče, vsega se loti, jaz pa se bojim menjati varovalko … In ta Melita, zdaj je šla in test … Joj, če je noseča … Kaj bom potem. Da bi kar stisnil rep med noge in šel, potem. Preprosto bi dal odpoved in šel nazaj v Vroclav, nekaj časa bil doma, potem pa bi spet iskal službo. To bi šlo. Da bi kar tako, kar zdaj … Meliti bi pustil listek in … Ne, taka svinja pa še nisem, ne … Počakajmo, kaj bo povedal zvečer Todor. Samo če je noseča, potem … Potem, ne vem. Oče … Čas je pravi, ženska pa … Samozavestna, nič prekleto sentimentalna … Močna, močna v duhu in športno telo ima, trenirano … Take z lahkoto rojevajo. In če si jo zamislim s trebuščkom, balonček na dolgih nogah. In njihova mala kmetija, idealna za otroka, domače živali: mačke, pes, teliček, kokoši dva prašička … Ne, jaz sem meščan, park, ulice, nakupovalni centri, bifeji, gledališče, kino manjkrat, zdaj sploh ne več. Vse je na internetu, vse. Čakaj, kje sem že videl tisti znak za lekarno? Greš mimo male trgovine pa dva bifeja, ja, ja, tam se sveti tisti zeleni križ, piše tudi v italijanščini, zakaj? Menda je to bilo nekoč tudi Italijansko. Ne poznam dobro zgodovine teh krajev. Tilijo mi je nekaj razlagal, ta filozof … Pa je v sosednjem mestu … Kakšne pol ure je ne bo. Nič, grem pod tuš, potem pa naj me usoda ujame.

Melita je prinesla sendviča sok in še nekaj drobnarij, marelice, lubenico, borovnice … Piotr je sedel za mizo in čakal, da pride iz kopalnice; najprej je šla tja, da naredi test, najprej to. V njem se je vzdigovala lava nemira, dobil je rdeča lica; čutil je, da mu je pulz poskočil, da je v njem vrenje, ki ga ni dobro obvladoval.

»Kaj je?« jo vprašal, ko je prišla v malo kuhinjo, dišečo po njenem dezodorantu; po usodnem jutru. Z nasmehom se mu je usedla v naročje in dahnila vanj:

»Ja, pozitivno! Očka boš, če hočeš ali ne,« je svetila vanj z zelenimi očmi, v katerih se je preigravala divja svetloba ozaveščenja, da je dozorela v poslanstvo; kot da bi iz nje kričalo: ženska sem, ženska, mati bom.

»Očka,« je plaho plivkalo v njem in ga grbančilo v trudnega ljubimca.

»Ja, test je pokazal, da sva naredila novega zemljana. Čeprav elitam to ni všeč, meni je,« se je nasmehnila, oklenila dolgi roki okrog njega in ga utišala s poljubom.

»Kaj bova zdaj?« je čez čas vprašal in se malo odmaknil od nje.

»Najprej bova pojedla zajtrk, kos lubenice, potem greva na kavo in na plažo, da se še malo opražim. Moja koža je precej trmasta, dolgo rabi, da pigment zaživi, ti si pa že malo porjavel, ker se hodiš kopat tudi na jezero. Meni je naše jezero prehladno, 23 stopinj. Po kosilu se bova pa počasi spravila v naše hribe, a?« je bila lahkotno prepričevalna.

Molčal je, se kremžil in grabil ovoj sendviča.

»Dober tek,« je rekla in tudi sama pograbila sendvič.

»Ti, pa, mislim … To, otrok in to … In krščansko, da se pri vas potem ljudje poročajo, samo jaz ne mislim na to. Ne gre za ljubezen. Glej, jaz nimam lastnega stanovanja, ti živiš pri starših. Dobro, lahko bi najela stanovanje za začetek, samo …« se je po zajtrku iztrgalo iz Piotra.

»Kaj pa kalkuliraš. Nisem ena tistih, ki bi moškega izsiljevala z nosečnostjo, ne. Pač, zgodilo se je, zaneslo je naju in se je zamesilo. Naravna pot ljubljenja. Kako bova, ne vem … Vem, da si tu začasno, da imaš delavno vizo, ki ti jo šef podaljšuje, ker obvladaš svoje delo: veliko veš o medicini, znaš s pacienti, radi te imajo; povedo, veš. Zdaj sva v prvi fazi. Potem bova pa sproti gradila, kar že bova. Piotr, v nič te ne silim, ker nisem tiranska. Mojim doma bom povedala, ko bodo simptomi nosečnosti že povsem razviti, čez kakšnega pol meseca, v sredini avgusta recimo, se bo že bolj očitno pokazalo. Nima smisla, da ti to razlagam, da te dodatno plašim. Vidim te, prestrašen si. To sem tudi pričakovala, zato sem ti odkrito povedala, kako in kaj. Ne delaj si skrbi ljubček. Za zdaj nama je lepo, srečna sem ob tebi. Predala sem se ti z vsem ognjem, odraslo, odgovorno, zavedajoč se, kaj se lahko zgodi. Ti pa zdaj tu igraš enega užaljenega moškega, ki se mu je ženska nalašč nastavljala. Ne, dragi moj, nič ni bilo nalašč, a razumeš. Pomembno je, da se imava dobro, to je pomembno. Če bo to preraslo v resno zvezo, bom srečna, če ne bo, sem pripravljena sama riniti skozi življenje. Bodi prepričan, dobro sem opremljena,« je zadihano dorekla in jezno zmečkala papirni ovoj sendviča – prvič je pokazala malo jeze.

»Padel sem v neko dejstvo, ki … ki … ki …ne morem dobro povedati,« je bredel skozi nemir. Usta so se mu sušila, srce je pa še kar norelo.

»Ne kompliciraj, lepo te prosim, ne dramatiziraj!«

»Pa saj ne, samo … Veš, sem zelo odgovoren. Zavedam se, da bi moral od vsega začetka predlagati zaščito, samo … Navajen sem bil priložnostnih ljubljen, svobodno, brez … Ja, ja no … V tebi sem začutil nekaj več, če sem iskren. In ta več, zdaj raste v tebi,« je bil mehko diplomatski.

»Ah, Piotr, nehajva zdaj s tem, nehajva. Dejstvo je, da sem noseča, ti si moj partner in to je to. Kako bova naprej, bova pač videla, a ne. Greva zdaj na kavo in na plažo,« je prikimala.

Piotr je vstal, šel okrog mize in jo zajel v mišičaste roke. Poljubil jo je na vrat, na uho in ji pognetel dojki. Šepnil ji je:

»Moja antilopa,«

Tišinila sta v objemu in se stapljala v sousojenost. Čez pol ure sta že bila v lokalu in srkala kavo. Na plaži je Piotr dolgo gledal v nebo, kjer so se še vozili oblaki na vzhodu. Začelo je vleči in kodrati površino morja. Melita je ležala pod senčnikom in nekaj brala na pametnem telefonu. Potem je oči spustil na mivko, kjer so se igrali otroci, goli, razposajeni, z raznimi igračami. In tako bo lahko tu najin otrok, čez tri leta, recimo, čez štiri … Če bo denar, bom … Če bom … Bom to povedal Todorju. Moral bom, moral. To zdaj spremeni stvari, da, da. Malo naprej je videl mlado mamico, kako brezskrbno doji fantka … Tako bo to, Melitine prsi se bodo napolnile in … Tako bo to … Če bi dobil tisti keš, bi kupil stanovanje prav tu, da bi imeli … Fantaziram … Ona je čisto mirna, vdana v svoje biološko poslanstvo. Jaz pa, jasno … Mislil sem, da je to še ena avantura, da je to še eno sproščanje – seks kot rekreacija, če prav, pri njej, pri njej je bilo od vsega začetka drugače … Ja nič, zvečer bom šel k Todorju in mu vse povedal.