Zrna norosti 44

PRVI PLAN

“Glej ga! Martin, kaj pa ti tu?! Kako si pobegnil iz zapora?”

“Nisem. Sploh me niso ujeli in zdaj jim bo žal. Daj sem tisto kamero! Je kaseta vstavljena?”

“Je. Pa kam misliš s kamero?”

“V parlament. Bodite pripravljeni na komentiranje kislih ksihtov.”

“Čakaj! Kaj?”

“Boš videl. Ti samo pripravi predvajalnik ob odru! Ko se vrnem, boš odvrtel zadnje dejanje te skorumpirane bande. Umaknite se z vrat, fantje! Sestanek z ministri imam.”

Odpuščeni urednik Kanala 73 je rahlo sklonjen in z masivno Sunny kamero v roki prečil preddverje stavbe Državnega zbora. Zatekel se je v enega od stranskih prostorov in začel preverjati nastavitve na snemalni aparaturi.

Po tistih večernih poročilih, ki naj bi s prispevkom o Maci v političnem zaporu dokončno sesula Dobrunov ugled ali ga z malo sreče spravila na mednarodno sodišče, je Martin izkoristil kaos v uredništvu in zbežal skozi zadnja vrata. Še preden so agenti VOLK-a sploh dojeli, kdo je vpričo 450.000 gledalcev pljunil v obraz vlade, se je že potuhnil v zatišje predmestja in maščevalno pričakoval, kako se bo narod dvignil zoper dolgoletnega državnega sovraga. Skupaj s koreninami birokracije naj bi bil izruvan prestol vladnega zla in dosmrtno zmečkan v črna zakotja učbenikov zgodovine.

Namesto tega je Dobrunova banda nekaznovano še naprej nabijala o narodovem blagru. Priskutljeni novinarji so preko podložnih TV ekranov vneto izvajali povratne udare, in kot kaže uspešno spodvračali tako ugled Pankracije, kot tudi Martinovo dobro ime. Vladno zlo je polagoma obnavljalo svojo odkrhnjeno moč in odstavljenemu uredniku se je zdelo, da bo Zbor za pankracijo že v kratkem prepoznan le kot medlo ošinjen pripetljaj; klavrni poskus nekih zadrogiranih pamžev, da bi izvedli državni prevrat.

Po srečnem naključju pa je ravno na dan drugega protesta Martinovo uho v mali predmestni gostilnici ujelo zanimive besede parlamentarnega hišnika: “Ej, bi moral videt danes naše ministre … tok so prestrašeni, da parlament že kar smrdi od njihove posranosti.” Šank se je zatresel v grom smeha, naročil še eno rundo in pri tem bi tudi ostalo, če Martin ne bi pripadal televizijski stroki. Zaznal je priložnost za protiudar.

Kot izkušeni televizijec se je zavedal moči tako imenovanega ‘prvega plana’, oziroma skrajno približanega posnetka obraza, ki lahko razgali dušo posnetega človeka. Če mu uspe ujeti obraze prestrašenih politikov, se bo narod v glavah dvignil nad dojemanje, da je Dobrun nedotakljivi bog s pravičnim bičem. Kamera pač ne laže. V približanem kadru so begajoče oči še bolj obupane od obupa samega. Posnete od blizu se dvignjene obrvi še bolj mrščijo v zgubano grozo. In srage strahu se na kameri svetijo kot v temi zasačene oči obupanega roparja.

Vse politične maske bodo popadale s tistih umazanih obrazov, ki so dolga leta slepili narod in besednjačili o delu za skupno dobro. Sleherni Kadmanec bo spregledal, da vlada nima več stare moči. Na velikem platnu pred državnim parlamentom se lahko tokrat vpričo sto tisoč ljudi zapečati strahovladje Antona Dobruna.

Martin se je zatekel skozi vhodno avlo in se potuhnil v prvo pisarno, kjer naj bi v miru preveril, če kamera zagotovo deluje. Nato pa …

Koraki proti njemu.

PRAZNINA

V roju skrbi se je Jure znašel tik ob poslopju, kjer so nekoč bivali njegovi predniki, zdaj pa naj bi tam kraljeval volčjeglavi brlog. Sprehodil se je po vzdolžni ulici in čim bolj neopazno skozi okna pogledoval ali so v pisarnah ljudje.

Nič.

Vstopil bo. Če naleti na volčjake, se bo izgovoril, da je zgrešil vrata in čim prej poniknil v množico, ki se je zbirala na bližnjem Trgu federacije.

Na poti do vrat mu je v senčni daljavi sledila zahrbtna tesnoba in mu zajedala osrčje poguma: kaj, če te prepoznajo? kaj, če te zaprejo? kaj, če te pospravijo za vedno?

S težo svinčenih misli je naslonil svojo roko na hladno kljuko.

Skozi glavo mu je zdrvel stampedo brezglavih strahov.

Vrata so se odpirala s škripanjem podbojev.

Piskanje v ušesih;

Kri v zagon adrenalina;

Preizkušnja zvoka v bližini;

Nato vsepovsod tišina.

Vsepovprek praznina.