Pobeg 6

Brane stoji pred zrcalom v predsobi in se gol opazuje. Mišice, stari mišice, glej to, si šepeta in napenja mišice na roki. Pogladi se po stegnih in si dopoveduje, da je pa zdaj dokončno dograjen. Poišče sveže perilo in se obleče. Danes sem tekel kar tri minute, no skoraj tri minute hitreje kot prejšnji teden, po tisti trasi. Ja, kondicija je dobra, ja. Pet let garam in zdaj so rezultati, vsaj to. Samo tega hudiča od marihuane bi se še mogel otresti. V bistvu jo potrebujem čez teden, ker ni časa, da bi se s tekom sprostil, jebat ga, ni časa. Stara nori, dela nove posle. Fantje v proizvodni pregorevajo. Zdaj je začela s tem pisarniškim sranjem, posebne mize, prestiž in to. Pa male kuhinje za te luknje, to niso stanovanja … Nekaj kvadratov, pa kuhinjska niša. In potem bodi pameten, pa razporedi! Naša Vinka vzame mere in, ja. To ji gre risanje notranje opreme, ji gre. Pa ona dva arhitekta … Mi pa jebemo ježa, ker so naročila tako kratka. Folku se rola, vse hitro, vse takoj, vse solidno, moderno, novo. Pa kaj jim je. In Vinka, tudi ponoči bi nas silila delati, ampak je pogodba taka, za zdaj, da je samo dvoizmensko delo. Ne bo dolgo, ko bo uvedla tudi nočno. No ja, saj že zdaj potegnemo v noč, če je treba. Dela se, dokler je delo. Pa kdo bo plačal vse te nadure, kdo? Potem, ko pride sezonsko zatišje pa nas pošlje na zapovedan dopust. Ni načrtovanega dopusta, jebemti no, se Brane sam v sebi jezi med oblačenjem.  V kopalnici si še enkrat vestno pregleda obraz, pogladi obrvi, še malo pristriže brke, se nasmiha, si kima in gleda drobne gube pod očmi. Pa če bi kakšno kremco … Ej, stari, ne serji, saj nisi pederčina … Začelo se bo, začelo. Grem v desetletje, ko bo vitalnost še huda, potem … Po petdesetem pa … Usede se na kavč in kar obsedi. Gleda, kako mrak polni sosesko in se meša s pravkar prižganimi lučmi na ulici. Kar sedi in si predstavlja, da bi zdaj poleg njega sedela Magdalena. Takole bi ji počasi … Joj, zakaj ne moreva to početi, kadar se obema zahoče, zakaj tako, ko po nekem planu. Kaj bom s to žensko, kaj!? Recimo, kaj bi naredil, če me ulovi na finto pa ne vzame tablete. Seznanjal sem se s tem. Ivanu se je to zgodilo. Dve leti sta hodila, pa je bejba, menda za nalašč izpustila nekaj tabletk, in ja … Ivan se je pač oženil in zdaj je bifejski filozof, vsak dan pijan, vsak dan beži od doma. Otrok je lep, lepa deklica, samo Ivan je taka razvalina, pa mlajši je od mene, dober ekonomist, zna prodajati, samo … On ima veliko stanovanje, stari mu ga je pomagal kupiti. Direktorček še iz nekdanje garniture, ah no. Nekaterim je že v štartu dano. Ja, kaj bi jaz, če … Ne, ne, za zdaj je vse šlo po planu. In Magdalena mi je že nekajkrat pokazala tiste tablice tablet, kjer je gor pisalo dneve. Prav hotela je, da jo kontroliram, da ji zaupam. Vem, in tudi ona ve, da če se to opušča, da je zanositev hitro možna; za zdaj, tako kaže, je še nočeva, čeprav, hja, ona ima že trideset let. Pravijo, da je ženska v vitalni fazi, kar se otrok tiče, tja do petintridesetega, potem pa … Ma ne vem, ne brigajo me te kalkulacije. Furava pač kar furava, samo tole, ti dve leti, kaj pa vem, no. In vabilo k maši in na spoznavni kosilo. Alarm, stari moj, alarm na krovu topnjače. Nisem si mislil, da bo tako zakomplicirala. Seks kot šport, hja … Praskupnosti so poznale naključno ljubljenje in skupinsko vzgojo otrok, moderna ureditev pa postavlja, sploh pa v krščanski kulturi, družino kot osnovo družbe. Na nek način je tak sistem primeren za vzgojo in kontrolo ljudi. Tudi pravni sistem je zgradil pravila okrog tega. Nisem čisto prepričan, da je tak sistem za razvoj posameznika povsem kompatibilen z naravno zakodiranim sistemom v genih. Biologija psihologije in obratno, ja. Preučevali so več sistemov družinskost in klanovstva, odvisno pač od vnaprejšnjega prepričanja raziskovalcev. Koliko tega sranja sem prebral. Polno rit imam tega in polno mošnjo semenja. Jutri, jutri … se nasmeje in si potežka mošnjo. Nič, Jakoba moram pod nujno dobiti. Drugi teden se obeta podaljšan urnik, sestavili bomo konkreten transport za Nemčijo. Robe za deset pisarn, mize, stoli, omare, kredence z veliko temnega stekla. Mater, pa veliko kovinskih stolov, pa pakiranje, pazljivo pakiranje, ker bo roba šla z logistom, ker … Zaščita stolov, zaščita stekla, cela tehnologija. Deset pisarn, za cel šlepar robe. Vinka je rekla, da mora iti vse na en šlepar, pa naj bomo pri pakiranju malo inovativni. Da mora roba v četrtek zvečer zapustiti skladišče, ker da bodo Nemci začeli v ponedeljek z opremljanjem, pa amen. Jao, kaj je s to žensko. Namesto oči ima kovance. In zvečer mi odleže, če lahko ležem na kavč, si zvrtim glasbo, najraje mehak jazz in pokadim Jakobove steblike … Prekleto dobra roba, oplemenitena z istrskim soncem. Sam jih goji. Prodaja jo samo zaupnim prijateljem. Pametno! In zaupal mi je, da je po noni podedoval malo posestvo, gor nekje, nisem si zapomnil imena vasi, kjer je stara hiša, odmaknjena, in zadaj da je lep vrt za paradajze in drugo, čisto ob zidu pa goji konopljo. Od vsega, da najbolj obožuje paradajze pa kumare pa močne feferone; te tudi goji, mislim skoraj tisti čili. Ja, saj je bil pol leta v Mehiki, ja … Delal je tam za eno reklamno agencijo. Kam se je zataknil ta tip, čakaj, spet ga bom klical. Zna biti, da bo šel tod mimo v Ljubljano. Pa kaj, mali ovinek iz avtoceste. Čakaj, si reče Brane in vzame telefon.

»Čao Brane, kaj dogaja?« se oglasi Jakobo.

»O, sem te le skljukal,« je Brane nervozen.

»Ma ja, saj veš. Te dni sem leteči med Piranom in Ljubljano. Delam en projektič, tako no. Ma ene reklamce za eno firmo, ki hoče imeti vse na hitro. Ma mislijo, da smo mi ko gril bar, a. Ti, si mi pisal ja, sem prebral. Imama škampe, imam, sveže( to je bila njuna šifra za marihuano) Za sobotno večerjo bo kul, a?« se zasmeje Jakobo.

»Ja, ja, belo vino bom pa že nabavil. Ni frke. A prišibaš mimo. Se dobiva v gostilni Stari jager?« vpraša Brane, ves potolažen, da bo le prišel do zajetne zaloge. Če je vestno prebral sporočilo, potem je gotovo razumel, da hoče tri pakete zmrznjenih škampov.

»Ma ja, čakaj, ob desetih moram biti v Ljubljani. Z režiserjem se dobimo, da posnamemo eno nočno sceno, in to na tromostovju, si misliš. Ja, dobil je dovoljenje, zaprli bodo promet za tiste pol ure, ko moramo to posneti z uno bejbo in rumenim Ferrijem. Ma ja, delo pač. Stari, prišibam. Naroči mi njihov domači sir, kul je. Saj ga še imajo, a?« je Jakobo zgovoren.

»Še, še, ob osmih te čakam. Se vidiva, prav?«

»Bon, zmenjeno.«

Sir bi jedel sir, vege … Eh, ne razume jih teh, brezmesnih ljudi. Mislim, da je to kar ena moda, da to ni samo potreba, če prav, no ja, kakor komu drago. Meni bo teknila domača suha klobasa, to pa. Te imajo tam res dobre. Pa domači sir. Iz planšarije je. Ja, še se najdejo taki, ki ga znajo narediti, še. Že tako je suh, pa še vegetarijanec. Marihuano kadi kontrolirano, družabno … Vino pije izjemoma, tu in tam, sicer pa res zdravo je. In njegova, nekdaj plesalka, zdaj … Kaj pa vem, lepa bejba, Mirjana, lepa, deset let mlajša od njega. Mislim, da kar vozita, da bosta … Ne vem, kaj bosta. Za zdaj živita v lepem starem stanovanju v Piranu Kaj pa ona sploh dela? Po moje, nič; vleče marihuano, sanja in … Menda včasih še pleše z neko skupino, pa da uči neke mulčke – po izobrazbi je vzgojiteljica. Ja no, se bosta že zmenila. Jakobo je pravi mediteranček, nasmejan, topel, prijazen. Zdravo gleda na življenje, ima ambicije, ima ideje, umetnik pač. Fazo totalne odpuljenosti je že prerasel. Po Mehiki ga je streznilo. Nekaj časa je moral žreti neka psihiatrična zdravila, ker ga je Mehika vrgla iz tira. O tem mi še ni kaj dosti govoril. Ne bom silil vanj, ne. In zadnjič mi je jamral, da bi rabil dobrega tekstopisca, da … Glej no, naš zasanjani Rado. Pa če bi ta dva povezal, ej ideja! V ponedeljek mu bom rekel, temu Radu, ja … Tak je, kaj vem, malo knjižno prepariran, sicer si pa izmišlja reklamna gesla, da te prime nekam, ja. Kot tista: za trdne posle, potrebujete trdno delovno mizo, naša je prava za vašo vizijo. In take, ja. In Vinka bi bila tudi vesela Jakoba, ja. Zdaj se dogovarja z eno Ljubljansko firmo, ampak so ji postavili tako cifro; škrta kot je, je kar odnehala. Jakobo bi to naredil za pol manj, sem prepričan, pa ravno tako dobro, če ne še bolj umetniško. Glej no, počasi bom njegov posrednik. Ja, nocoj omizje v bifeju odpade, pikado odpade. Pa bodo spet rekli, Brane je šel na kmete, ziher … Pa ja, Brane pa na kmete, ja … Sociolog med brazdami, kaj si nor. Kaj zdaj dela Magdalena? Lika bluze, lika perilo, toliko dela ima s tem. Govorila mi je to, vem. Likati, likati. Jaz ničesar ne likam. Se kar na meni zlikajo majice. Za v skladišče je vse dobro, ona pa, vedno tako urejena, diskretno rajclih … Vinka zahteva, da je tajnica vedno top, to vem. Sama pa se včasih tako našemi; najbrž misli, da mora pokazati, da je nekaj drugega, da je gospa arhitektka, specialistka za notranjo opremo. In tiste njene večne rutke, pa čevlji, te pa ne zna dobro uskladiti, ne. Pozimi straši z visokimi škornji. In takrat je res podobna oficirki, ki straši po firmi. O, zven tistih škornjev na hodniku … Računovodja je rekel, da kar sliši, kdaj gre tornado, tako je rekel, ja. Ne vem, če bo tip še dolgo vzdržal. Začel se je pritoževati; zadnjič, ko sem nanj naletel v bifeju; po tretjem pivu je začel razlagati, kaj vse se kuha v ozadju, krediti in to … Ja, saj, novi stroji, skoraj robotsko vodeno skladišče. Še dobro, da sem naredil tečaj in sem se naučil uporabljati računalniški program za vodenje skladišč. Toliko malenkosti je … Kdo bi se še znašel. Včasih so težave z embalažo. Vinka dvakrat ni plačala dobavitelju, pa … Ne da se ji dopovedati, da so časi neplačevanja mimo. Če ne plačaš, ni robe, pa amen. In brez embalaže ne moremo sestaviti pošiljke, jasno. Na sestanku sem ji to povedal. Pa mi je rekla, da tudi sam vem, kje še imajo embalažo in naj jo ažurno naročim. Pav, prav, dvakrat sem to naredil, pa me je nadrla, da o naročilih ona odloča. A jebiga, enkrat tako, drugič tako. Pa se znajdi! Nič, oblečem se in grem. Bom pa malo srkal pivo in čakal na Jakoba.

Gostinska soba ponuja neko intimno tišino. Rumenkaste luči so razlezene po steni in dajejo pritajeno svetlobo. Brane nagiba vrček, nekaj časa gleda pivsko peno, si nekaj kima in si reče: Jebenti no, tole s to Magdaleno … Poroke ne bi imel, otroka ne bi, ja pizda, kako daleč bo to šlo. Zajebal sem, odklonil vabilo. Je to prav, ne vem. Jutri bom res šel k staremu, da končno napneva tisto klinčevo ograjo. Mora nekoga imeti, da mu jo pridrži. No, saj bi tisto lahko počakalo, pa … Izgovor, da … Na kosilo, na kmete, juhca, najbrž še prej molitev, in njen stari, kmet, ne zarukan, to ne, saj ima srednjo kmetijsko šolo in dobro prideluje krompir in oddaja mleko, to ja. Ampak vedenjsko, kaj vem. Malo mi pove. In kako naj bi potem naredil strategijo prepoznavanja. Vsaj malo je dobro, da veš, s kom imaš opravka. Mama, ona da je je bolj odločna, razumsko svetlejša, tako bi rekel, ja. Doma iz hribovske kmetije, kjer je njen stric, filozof da je. O, ja, take ljudi pa rad spoznavam. In če bi jutri šla v tisti konec, saj sva itak namenjena v naravo. Vsaj kos sorodstva bi spoznal, nek taktični kompromis, nekaj takega. Predlagal ji bom, pa bomo videli, kaj bo. Še malo in bo Jakobo tukaj. Poklical me je, da je že šel z avtoceste, da skoči še na Petrol, ker da mora tankat in da bo vzel še žvečilni gumi. Saj bo, točen je po navadi. In, kaj naj s to mojo Magdaleno. Dve leti … Tista zabava v lovski koči, pa … Mesečina, vino … Ponudil sem ji tudi marihuano, pa … Ne, ona je trdno na tleh. Zaupala pa mi je, da je imela kruto izkušnjo, pa ni hotela povedati kakšno, in da za zdaj ne misli na resno zvezo, da … Nagon je pač naredil svoje, kot tolikokrat že in še. Tu ni velike filozofije, svet je obnorjenj zaradi hormonske revolucije. V praskupnosti ga niso tajili, izživljal se je, kadar se je lahko. V modernem svetu se izživlja za zabavo in je sredstvo manipulacije. In potem sestanki, mečkanja, seks, ja … Pogovarjava se v glavnem, kaj se v firmi dogaja, kaj dela doma, jaz o sebi molčim. Saj o meni ni kaj dosti povedati, nekaj zvez se je podrlo in nisem iskal službe izobrazbi primerne – moral bi v Ljubljano, jasno. In zdaj sem tu v tem malem mestu, ki premore en hotel, dve lekarni, dve osnovni šoli, športni park, zdravstveni dom, gasilski dom, občinsko stavbo, župana in svetnike in dva vrtca, to je to. Malo večja francoska vas. Ja pozabil sem, železniška postaja, slepo črevo nekdaj prometne proge, eh. In v bližini je Avtocesta. Tričetrt ure in si v Ljubljani, imenitno. Veliko se jih vozi tja na delo, veliko. Od mojih sošolcev več kot polovica, nekaj jih je ostalo tam, jaz pa v skladišče … Mislim na gimnazijske sobojevnike, eden je zdravnik, dve sta pravnici, eden je računalniški maher, nekaj jih je v inženirski branži, samo jaz sem skladiščnik. No ja, še eno pivo si bom naročil.

Nasmejani Jakobo, atraktivno obleče kot vedno in s sončnimi očali vrh čela – brez teh ga je težko videti, se prismehlja, se hitro usede in odloži pameten črn telefon.

»Kaj si tako oblačen, stari. Evo, škampi so v avtu, najprej pa malica, a. Opoldan sme samo špagete z zelenjavno omako, popoldan sladoled, ma ja. Cel dan neka frka. Zdaj bom porcijo sira in deci belega, pa njihov domač kruh. Samo tega bi jedel, tu ga res še znajo narediti, ja,« je Jakobo zgovoren.

»Ne, ne nič takega. Saj veš, v službi je norija, dela se, plača pa. Ma ja, kaj bi ti ponavljal te zgodbe. Čakaj, naročim. Jaz bom suho klobaso, pa kruh in še eno pivce za živce,« se Brane odkrči.

Pri jedi le tu in tam navržeta kakšno besedo, o stanju na avtocesti, o vremenu, o delu na vrtu, o projektih, v katere je vpet. Brane premišlja: Če bi tip zares končal faks, mislim režija, potem … V tretjem letniku je obupal, pa je talent, je … Naročil si je še eno pivo in se naslonil nazaj, čakajoč, da Jakobo pomrvi še zadnje grižljaje sira in kruha. Elegantno vzame prtiček in si obriše usta. Opazi, da si pušča bradico, to je pa novo pri njem, pomisli.

»O la, zdaj sem pa pripravljen za nočni skok, ja,« se Jakobo nasmehne in nekaj časa ovohava vino, potem ga okuša, zamiži, se nakremži in naredi nekaj požirkov.

»Rumen ferrari, kaj? In to v bližini tromostovja, atrakcija, pa bejba, domnevam, da atraktivna,« začne pomenek Brane.

»Ja, atraktivna že, samo, kolikor sem videl na poskusnem snemanju, punca nima izkušenj, kako se je treba vesti pred kamero. Režiser vztraja pri njej. Saj veš, včasih se ti režiserji zapalijo za kakšno punco in jim ni mar kvaliteta, samo da je videz, tisto, tisto erotika pa to. Pa boki, lasje, skratka diva. Punca študira arhitekturo, to vem, in je včasih igrala v amaterskem gledališču, kjer je sodeloval ta režiser. Jaz sem napisal zgodbo, govor in to. Gre za prezentacijo nove jesenske obleke, nek modni krik enega od dražjih butikov v Ljubljani. In ne vem od kje jim keš, da si organizirajo svoj reklamni video. Ma briga me, na moj račun je priletelo predplačilo. Potrudil sem se, naredil scenarij, ki ga je režiser takoj sprejel. Malo sva ga korigirala, ferrari je bi naknadno dodan, ker da bo tista rumena barva dodala barvni akcent k celoti. Punca naj bi se v tej lahkotno jesenski obleki odpravila na randi z bogatašem. Peš naj bi prišla čez slovito tromostovje in sedla v ferrarija, tam pa maneken, neki Igor, kaj vem. Glasbo je napisal en mlad tip. Poslušal sem tisto, čisto kul, ja. Vidiš, tako to gre. Moraš pograbit vsak biznis, ki se ti ponudi. In alora sem si naredil že ime, me iščejo. To ima svojo prednost. Ma, ti rečem, včasih izključim internet in telefon in sem gor na posestvu naše none. Tam imam mir, skadim eno dobro, no en cigarilo in je mir. Si misliš, sediš, gledaš paradajze, fige, latnik, malo nižje so stare češnje in na desni tri stare oljke, ma raj je, raj. Laufa, stari, laufa,« Jakobo prikimuje in spet naredi nekaj prefinjenih požirkov.

»Aha, cunjice, bejbe, štekam ja,« se smehlja Brane.

»Ma glej, tega je toliko, da komaj še sledim. Počasi hodi k nam norost, da more biti vse na internetu, da so ti filmi vstopna karta v druge glave. Yu tube in to, pa drugi kanali in kanalčiči. Eni to delajo amatersko, kar s telefoni in fotoaparati, kar tako, kakor pade. Tega je toliko, da boli glava. So pa taki, kot lastnica tega butika, ki bi radi malo bolj profi zadevo. In potem pridemo mi. Veš, ko sem bil dol v Mehiki, sem videl to, kako to gre. Vse je prišlo iz ZDA, vsa ta nora želja po videnem. Za popizdit je to. Človek je samo še ekran. Na živce mi gre, ma alora, od tega zdaj živim in nimam kaj,« se Jakobo razgreva.

»Ti, Mehika, mislim lajf tam?« se zanima Brane

»Ma, kaj čem ti razlagat, lajf. Ja, na začetku, v prvem mesecu, sem bil na severu, nekja večjih mest, ogledal sem si une piramide in to. Ma potem sem dobil neko šanso in sem šel na Yucatan, tam sem delal za eno turistično agencijo reklamne filme za hotele, za plaže in te jajca. In tam se je začel pekel. Ko sem zadosti zaslužil, sem začel potovati kar počez. In ja, eksperimenti, to. Veš, tam je teh  sranj kolikor hočeš, gobe, nek kaktus, kaj vem. In firbčen kot sem, sem vse probal. Ma u pizdi sem bil, ti rečem. Pejotel, e. Ko ne veš več, kaj je stvarnost, kaj se ti dogaja. Stari moj marihuana je kamiličen čaj, proti unim sranjem tam dol. Veš, ko sva z nekim Američanom najela prazno sobo, samo neki, kao, bi se reklo odslužene žimnice in velik flaškon vode, pa ena droga, izpeljanka iz pejotla, meskalin. Ma ti povem, take barve, taka videnja, take spake, ognji, muzika je trepetala, se selila v barvne spektre, usrana sva bila, prescana, pobruhana in nora, dobesedno nora. Dva dni sva rabila, da sva lahko zadosti skordinirala gibe. Tip, ki nama je prodal to sranje, je rekel, da se to jemlje v skupinah, da mora biti prisoten vodnik. Ja, tako je rekel, da rabiš vodnika. Da so to jemali že stari šamani, ko so iskali stik z onostranstvom, s civilizacijo v vesolju in ta sranja. Pa niti ni bilo poceni, ne. Američan je bi kao nek farmacevt, kaj vem, študiral je to, mislim substance psiha in ta sranja. Stanoval je v istem hotelu kot jaz in ja, saj veš, debata in to. Ja, to je bilo najbolj kruto doživetje. Če ti povem, pa ono z gobicami. Baje jih nabirajo kar na pašnikih na neki planoti, na kravjakih da rastejo.  Tisto, stari moj, tisto je bil poseben festival v glavi. Pa še kup drugih sranj. Saj veš, ko sem prišel nazaj, sesut do amena, sem moral najprej gor v Idrijo, da me prišlepajo nazaj v ta svet. Mater ja, kaj vse sem doživel. Ma mi ni žal. Zaslužilo se je hitro in kvalitetno, to pa. Mehika je čedalje bolj turistično zasvinjana, hotelski kompleksi se odpirajo in ja, filmi morajo biti, ne. Zdaj ni zadosti zloženka, dobre fotke in to, ne, zdaj je treba vse na internet. Tako to gre, stari moj. In še dobro, da je tako, da imam posel,« Jakobo reče in se nasloni nazaj.

»Substance, saj. Vidiš, jaz dlje od marihuane nisem prišel. Včasih, ko moram delati kot konj pa si mislim, če bi malo kokaina. Po drugi strani sem pa ziheraš. Za zdaj dobro vozim s pivom in škampi,« se zasmeje Brane.

»Ma ja, vsak si najde svoj tir, ja. Jaz nikomur nič ne vsiljujem, nič. Lahko bi to delal na veliko, a se mi upira, ker vem, kakšno sranje naredijo te stvari. Sam sem preizkusil in vem. Ni samo to v obtoku. Tebi se ne sanja, kaj vse se danes prodaja, od stvari, da te vzdignejo, do stvari da te totalno odpulijo, tudi za zmeraj. So tabletke za žur, so pa tudi take za meditacijo. Vse se dobi, stari moj, vse, od brancina do škampov,  morskega lista, morskega psa, do sardel, sardonov, vse, razumeš, vse. Videl sem mularijo v klubih, kaj vse si privošči. Ma ti rečem, to je noro, to je u malori. Mularija z žarečimi očmi, skače, kriči in se nažira z energetskimi napitki, vmes pa tabletka ali dve. Tu in tam kdo pade dol, varnostniki ga odnesejo, pride rešilni avto in zgodba se zamolči, pač slabost, pregretost, dehidracija, tako napišejo. Vse je tiho, vsi služijo. In včasih se mi zdi, da je na ta način najlažje obvladovati folk. Tam gor v naši vasi je en dober vinar. Ve, da sem jaz bolj pristaš marihuane, on pa je strogo proti. In sva se en večer udarila. Dokazoval sem mu, koliko škode naredi alkohol. On pa da je to hrana in poživilo in take fore. Ok, kozarček, kulturno pitje, ok; ma če gledaš une pijandure, propalice, ma ne, ne, nisva našla skupnega jezika, ne. On je gonil svojo, da je marihuana bolj škodljiva, da je vino od nekdaj v Evropi in drugje, da pa je ta droga uvožena, da evropski človek  je ni navajen. Dobro, to mu lahko dam prav, ni navajen, ja. Poznam fore, ko so neke nacije, ki niso navajene alkohola pa so se dogajale drame. Nimajo genske opreme za pijanstvo. Takih  etničnih skupin je kar nekaj. Po drugi strani pa je zdaj svet ena globalna vas. Ljudje se pretakamo sem in tja. Mešajo se kulinarike, navade, stereotipi, vse se meša, stari moj, vse. Videl sem lep kos sveta, za to vem, kako je. Povsod najdeš zadrogirance, pijance, prostitutke transvestite, vse najdeš povsod. Mesta so pa itak povsod eno in isto sranje: zabavišča, bolnice, policijske postaje, nakupovalni centri in spalni geti, pa seveda elitne četrti, povsod. Dobro so odtenki, so. Evropska mesta, strogost, urejenost in to. So mesta, kjer je kaos in so mesta, kjer vse teče, ko da vodi vso stvar super računalnik. No, v Mehiki imaš vse te stopnje, vse vidiš, od glavnih mest, ki so kolikor toliko urejena, do kaosa v manjših mestih, kjer vidiš tudi revščino vseh stopenj. In smo snemali kontraste, jih lepili v filme, delali zgodbe o uspehu in ta sranja. Ma se mi je uprlo, res. Vse hočejo narediti, kot da je lajf eno samo sanjanje. No, saj filmčki so sanje, so. In te prodajamo. Tako to je, tako to gre. V Mehiki sem doživel vso ostrino te dobe. Še dobro, da sem tam bil pred Korono. Ja, stari, to ti je bila posebna zgodba, ta korona. In veš, takrat sem sedel doma in pisal drobne scenarije, nikoli ne veš, kdaj ti pridejo prav, nikoli. Evo, zdaj se snuje še en nov projekt, za kratek film o življenju med korono v domu upokojencev. Režiser bo, no režiserka bo ena mlada pupa, ki dela magisterij iz režije. Moj scenarij je pograbila ko frišno solato. Oddala je to pisanje mentorju, ta pa je scenarij potrdil. Celo poklical me je in me vprašal, kje sem študiral. Pa se me ni spomnil, jebat ga. V tretjem letniku sem trikrat pogrnil pri predmetu, ki … Ne, stari, ne, pustimo to. Daj mi ti raje povej, kako je s tvojo Magdalenco. Se bo kaj razvilo iz tega?« Jakobo vpraša in se pri tem nasmiha, s tisto privoščljivo grimaso.

»Ah, ne vem,« zavzdihne Brane.

»Kako ne veš. Dve leti sta že skupaj, ne?«

»Ja.«

»Pa?«

»Ma, jutri bi moral prvič k njenim, še prej k maši?«

»K maši!? A nisi ti kao neki ateist?« se Jakobo nasmehne in si popravi sončna očala bolj visoko v goste črne lase.

»Ja, sem ja. Pa ni to, bolj te fore, družinsko kosilo, seznanjanje in to,« je pomrknjen Brane.

»Ma glej, to so komplicirane stvari, ja. Jaz sem šel k njenim po nekaj mesecih, kul so, res. Odprti, taki moderni, no. Ni bilo frke. Še zdaj imamo piknike in to. Vem, tvoja je s kmetov, vem. Ta Kranjska, bom kar tako rekel, podeželska mentaliteta, je drugačna kot naša dol na obali. Smo si različni, ja. Lani smo delali filmček z eno Mojco. Ma kakšna štorija. Je bilo dramatično, ti rečem. Snemali smo, kao reklama za ene škornje, ki so ful trdni in to. Pa smo snemali kar na njihovem posestvu, ampak Mojca je bila v kopalkah, junij je bil, da so prišli bolj do izraza škornji. In njen stari je dobesedno popizdil. Kričal je na nas, da smo pokvarjeni, da na njegovem posestvu ni krurbnhaus in take. Ej, in to leta 2023. Nič, premaknili smo se na drugo lokacijo. Režiserju se je malo kravžljalo, ja. Mojca pa, dva špinela več kot običajno in je šlo mimo. Ne vem, kako se je potem zglihala s starim. Lepa bejba, in tisti škornji na njej so bili res kulski. Posnetek, njena noga na prednjem kolesu traktorja in ona v kopalkah, ja kul, samo … Ja, ja nimaš kaj, so razlike ja. Štekam te, v kakšni dilemi si,« je Jakobo spravljiv.

»Ma ni samo to, ne. Mislim ok, fajn ženska je, razumevajoča, delavna za popizdit, lepa, saj veš, saj si naju videl, ma, to, mislim verna je in bi me rada spravila v cerkev. Zdaj slutim strategijo za cerkveno poroko,« je Brane povsem raznesen.

»Poroko, ej, poroko. Evo, jaz ti grem za poročno pričo, ni frke. O, cerkvena poroka, zvonovi in to. In prihod iz cerkve, jaz bi sam to posnel, majke mi, da bi. Ma po drugi strani te štekam, ti, kot sociolog pa še kao neki ateist, bi to težko prenesel. Tvoja načela so taka ja, štekam to. Ma glej, to so vajine stvari, bosta že odmotala, bosta. Če nimaš resnih namenov z njo ji pač povej, da furata neko moderno partnerstvo in to je to. O sori, telefon,« reče Jakobo, pograbi telefon in se pobere v vežo.

»Ti, režiser me kliče. Ene stvari se kvačkajo. Tako to je. Bom tole plačal. A greš z mano, da ti dam škampe?« Jakobo reče in se pri tem živčno ozira po gostinski sobi.

»Ne, ne večerjo plačam jaz. Pridem po škampe, ja,« Brane živčno reče. Spotoma ga vpraša, če ima še stike z avstrijskim podjetnikom – dobavljal mu je pač marihuano, ker sta se spoznala na snemanju reklamnega filma za njihove proizvode, specializirani stroji za delanje briketov in drobne lesne garniture. Razširil je podjetje; morda potrebuje skladiščnika z znanjem računalniškega upravljanja skladišča. In mu je dal Jakobo kontakt, ker ga je Johannes  prosil, naj mu da kakšno zvezo za novo kvalificirano delovno silo. Poslovila sta se. Brane je nesel zavojčke marihuane v avto, vse lepo prekril z vetrovko in se odločil, da gre še na pivo, terapevtsko, bi temu rekel.