Popoldan se je prevesil v zgodnji večer, ko je lahko zapustil prostore svoje kletke, v kateri je služboval zadnjih nekaj mesecev. Sovražil je enolično rutino dela, ki je poneumljala pametne. Izgubljeni in v njej ujeti so se počutili tudi večni optimisti, med katere je nekoč sodil tudi sam. Sklonjene glave, povešenih ramen, na katere je…

Ob vsakem premiku živali pod seboj čutim sunek v medenico, izmenjaje, enkrat spredaj, nato zadaj. V strahu, da se ne bom obdržal v sedlu, napenjam roke in stiskam noge. Žival se odziva tako, da ob vsakem stisku mojih nog puhne skozi nozdrvi. Ko je zapuhala prvič, me je nenavadni glas skoraj vrgel iz sedla. Vzpenjanje…

Zakaj samo ležim in gledam v zvezde? Prav imaš. Ne razmišljam, ne želim … Samo gledam zvezde. Samo da veš, tudi jaz sem si nekoč želela. Enako kot ti. In želja, ki sem jo klicala, je prišla in rekla: “Dobiš, kar želiš.” Nisem verjela. Komu se želja res izpolni? Pa se je … Brez pretiravanja…

December je. Na mesto se spušča mrak in v oknih blokovskega naselja se prižigajo luči. Vračam se iz službe. Ko hodim po pločniku, poslušam odmev svojih korakov na prazni ulici. Naenkrat se ustavim in se zazrem v nebo. Nad menoj je nešteto zvezd, ki se lesketajo v jasnem in mrzlem večeru. Zebe me. Roke potisnem…

Desetnik Pavel je tiho odprl majava lesena dvoriščna vrata. Stopil je na širen travnik, ki se je spuščal proti reki Vipavi. Za trenutek je še počakal, da so se oči privadile teme. Celo krajino je premeril kot bi skušal preveriti, ali ni morda kdo v bližini. Pomirjeno mu je pogled zaplaval v daljavo in zazdelo…

Oglato slušalko je zabila v telefon na polici: “Zarod nehvaležni! Crknite v tej vaši Ljubljani.” Grozeče je nekaj momljala po hodniku proti stranišču, spotoma zgrabila ključe vhodnih vrat in jih splaknila v školjki, da so stare cevi zamolklo žvenketale. “Tako. Ne boste me izgnali iz hiše!” Njeno zmagoslavje je prekinilo blago, nato vse bolj nadležno…

Neposlana pisma … Obširna besedna zveza … Ljudje smo dober primer. Kot pisarji celo življenje ostrimo svoja peresa, da bi pisali zgodbe, pisma. Najprej, ko se rodimo, ko prvič zajokamo, smo kot nepopisan list, ki ga pisar vzame v roke, ko se odloči, da bo napisal pismo – prazen, še brez raztrganin, pack črnila in…

Tisti dan je že triinpedesetič odgrnil zaveso v pričakovanju sončnega zahoda. Rumeni planet je očitno prepočasi padal v zaton. Z nogami je podrsaval po že dotrajani preprogi, kot bi želel pospešiti hitrost obračanja Zemlje. »Kaj bo danes novega, kaj bo danes novega,« si je enolično polglasno šepetal, ko je pobožno gladil mali črni kovček. S…