Kategorija: Roman v nadaljevanju

*** Sobota počasi izginja v blagem mraku, ki se nezadržno lepi na preorane njive. Od nekod je slišati oddaljeno zvonjenje, menda iz sosednje cerkve, ne iz naše, premišlja Magdalena in stopa naprej po kolovozu. Že cel popoldan je na dolgem sprehodu, dve uri že. Če bi zdajle bil z mano Brane, ja … Kdaj bova…

Rado sedi v zatohli sobi, polni knjig. Objema si kolena in strmi v zelenje tam zunaj. Njihova hiša je že skoraj na podeželju. Sliši očeta, kako drgne s kosilnico, ker hoče, da je trata pred hišo vzorno urejena in okrog vrta tudi. Kurnik na desni je ograjen z novo zeleno ograjo. In skozi odprto okno…

Zdi se mu, da je to jutro drugačno. Odprl je okno, aprilski zrak mahoma zajame zalet in butne v njegovo jazbino. S pogledom drsi po dolgočasni ulici novega blokovskega naselja – asfalt na parkirišču je še črn in črte, ki označujejo parkirišča, belo kričijo v sobotno jutro. Nekaj časa kar tako stoji, zeha, si potiplje…

      Saj sem vedel, tista zadnja nedelja v Juliju, tista, ko sva se popoldan z Elo … In njena kava  – trije  m – ji, mano,  makina, mišela … Ela … Trst … In sestanek … Zdaj smo 3 oktobra ponedeljek. Sedim v novi pisarni, no, kabinetu. Po nadstropjih še nameščajo določene stvari, v kleti…

Treba je iskati zaveznike. Zico, on je Južnoameričan in hoče imeti svoj svet. Častihlepen je, vem, zato ga je Skorzeny najel, ker najbrž v njem vidi potencial za delanje dobička. Specialist je za branje parametrov v cerebralniku, še bolj pa se spozna na rastlinske strupe in droge, vse to … Raziskoval je droge starih južnoameriških…

    »Ja, ženska. Nesoglasje, ni več skupne energije. Ločil se bom. Neka dejstva so me napeljala na to, žal,« se Zan odpira in hkrati pomisli: Pa se res moram temu starcu izpovedovati, res to moram? Navadno so se meni ljudje zaupali, psihiater, zdravnik, zdravilec, zdaj pa tu pijem ta žganja in že blebetam. No, mogoče…

Berlinski filopoet Vsenaokrog utripa v kipečem raznoglasju teles, zvokov, otrok, ki z napadi teptanja onemogočajo razvoj pomladnih bilk. Razprostrte odeje prekinjajo travnato povrhnjico parka in obkrožajo balet kosmatih in oddlačenih nazdravljajočih podpazduh. Še sam dodam prispevek k tej krpanki neštetih zmotnih hotenj in premičnih ražnjev, pripravljenih, da se zašibijo pod težo industrijskih čevapčičev in klobasic….

Vse tole si bom moral še nekajkrat prebrati, ni tako enostavno. Gre za pisca, ki ima, očitno, literarno dobro podlago. Zgodbe, pradavna odmotavanja iz stiske, od nekdaj, pri vseh ljudstvih. Zgodba je na nek način prenos izkušenj in graditev neke skupne zgradbe. Jedro pripovedovanja je v razvoju skupnosti, samotni lovci je niso potrebovali. Bolj kot…

Ja, saj, saj, strah, prvinski sestavni del duševnosti – evolucijsko zelo dorečen, to nas je ohranjalo. Adrenalinsko poživljanje teles in duha. Določene količine strahu so koristne, o tem že dolgo ne dvomim. Stres ni samo bolezen, je lahko tudi zdravilo, ampak vsako zdravilo mora biti pravilno dozirano, za to gre. Čakaj tam pa je še…

      Malo pred enajsto si je odprl večji ekran in se na pol zleknil. Odločil se je, da bo zgodbe raje kar poslušal. Vključil je bralca, poiskal datoteko in našel: Depresivni oddelek, mapa XB 01. opomba, podeželska psihološka stanja, malo arhaično. No, tole bo pa dober medikament, bo. Pa posluša: KUBA »Aaaaaaaaaaaaaaa!« Predirljiv krik je…