Kategorija: Roman v nadaljevanju

MRAZ V OČEH Usedel sem se na zlizan moder plastičen stol, ki je najbrž že prenesel veliko vzdihov in škripanj. Na tleh so se izmenjaje risali neki sivi in črni vzorci, najbrž namenoma tako dolgočasni, da so vzbujali potrpežljivo dolgočasje, ki se kar lepi nekam v zaprsje in daje srcu vedeti, da je žalost naravno…

DIDI Stojim na robu parka, še ne povsem odločen, če bom posedel. Zdaj, ko so mi zapovedali sprehajanje, se pač rad ustavljam v parku in se čudim, kam vse se vozi narod v bleščeči pločevini, opleskani z majskim soncem. Nikogar ni v parku ob tej uri, zato imam mir in si lahko ogledujem mlado zelenje;…

Ogledoval si je nove adidaske, jih dvigoval, ovohaval, preizkušal prožnost in si jih spet pomirjal. Naredil je nekaj korakov po prostoru, se smehljal in si rekel: Oh, tele pa bodo, nove poti bodo, nove. Ja, pot je vedno začetek, cilj je pa konec začetka – eh, stari filozof. Premeriti razdaljo do sebe … Se spoznati…

Doma se je najprej stuširal. Potem se je usedel na kavč in dolgo gledal posnetke na telefonu; vse je poslikal, kočo, pot, studenec, cesta, domačijo starke, kjer je pil žganje – psa in starke pa ni slikal – ljudi načeloma ne slika, ker se mu ne zdi etično. In je začel intenzivno razmišljati, kako bi…

Take sanje, je zjutraj pomislil. Preklete sanje … In tiste, da sem z motorjem šel v Ameriko do groba Elvisa – kaj mi je? Pospravil je spalno vrečo, nastavil špiritni gorilnik, da si skuha kavo – brez tega ni dneva, si je šepnil. Pojedel je kos peciva, spil vitaminski sok in počakal, da se kava…

Ornament svetlobe se tke na stekleni steni in daje vtis, da se je tokrat sončna energija podpisala z vsemi pisavami, ki jih premore. Zakaj sem tu? se je Tomo vprašal in strgal po konzervi, da bi v sebi utišal procese prebave in hotenja po dodatni energiji. In še enkrat si ogledal stekleno steno, ki je…

»Joj, draga moja, meni se že malo meša. Pa kaj za boga je tem, tem … domišljavcem. Belega kruha so siti, to bo. Novica jutra, ja. Rado gre, v Ljubljano gre. A že veš,« reče Vinka in našopiri ob mizi. »Vem, vem,« reče Magdalena z vsevedno ponižnostjo. »Ja, ja, si mislim, da te je že…

Kakav, zdaj mi paše kakav, pomisli Magdalena in odrine kupček papirja pred seboj. Pogleda skozi okno, zunaj je moč avgusta in vročina stišano molze dan. Kakav, si šepne. Vzdigne se in gre do avtomata. Počaka, da se ji nacurka kakav, ga ovoha, okuša in je zadovoljna. Nese ga na mizo, pogleda na ekran, nekaj pošte…

Te naše nedelje in relikt nedeljskega kosila. Vedno isto, tišina razlomljena z neko pomembnostjo, z odkašljevanjem očeta, mrmranjem mame, sestre pa spet ni bilo. Odmika se, odmika: beži, pobeg, da pobeg. Oče s svojo strogo držo dobro stoječega intelektualca, ki zagovarja desničarske resnice in meni, da so si reveži sami krivi svoje glorije. Ne, o…

Ko se vozi v dolino, vidi, da se je temnost že zvlekla čez hribe in je le še pramen sonca obobjedal že zgodaj pokošene senožeti. V dolini je zlato žarela pšenica, ob potoku se je grmadil lapuh. Odprla je okno, da je lahko vdihovala ta poseben vonj pred nevihto. Od nekod je zadišalo po pečenju,…