Goli in prestrašeni

Svet razpada!

Vprašal sem dvojnika, kje začeti ta film podob? Na začetku, je odgovoril. Torej treba je kreniti iz neke poljubne točke in narediti prvi korak. Ta je vedno najtežji. Potem je kot reka, prepustiš se toku.

Strastno sem gledal 200 oddaj na Discoveriju, Goli in prestrašeni.

Torej počasi, počasi nisem skoraj nič spal. Prebujal sem se ob enih, dveh ponoči. Kdaj se je začel ta boj z nespečnostjo? Takrat, ko sem bil zaljubljen, vsaj mislil sem, da je čustvo, ki me je obsedlo ljubezen. V bistvu mala črnolaska ni bila nič posebnega, a obvladala je seks, in šlo je le za goli seks na začetku. Že pred prvim srečanjem mi je pošiljala porno slike, ki jih je posnel njen mož. Kako leži gola pred radiatorjem, kako razkrečena sedi na banji v kopalnici.

Seveda me je razburilo, in nisem se niti predstavljal, kako bo v živo. In bil je ognjemet kipečega mesa. Skoraj vedno je v vreči nosila črne mrežaste nogavice, ki jih je obredno oblekla. V kotičkih ust se ji je nabirala slina. In potem v galop. Kot stroj je bilo njeno telo, dobro naoljena mašina. Če ni šlo drugače, si je med aktom pomagala sama z roko. Orgazem je doživljala vsakič, dolgo trzanje in krči naslade, slina ji je tekla po licu.

Torej, da ne zaidem, ker živela precej oddaljena drugo od drugega, sva si pomagala s seksom preko telefona. Zgodilo se je, da sem plačal pravo bogastvo za račun telefona. Včasih se bedel do polnoči in uro več, da sem dočakal nje klic. Samo zamižal sem pa se jo videl, kako stoka in hrope, kako se trese kot šiba na vodi, ko ji prihaja.

Tako se pričela nespečnost, fizika in psiha se navadi na takšen ritem.

TA NEVERJETNA VIJOLIČNA SVETLOBA V OKTOBRU

Sedel sem v garaži, poleg premične postelje. Totalno zjeban in razsut sem opazoval neverjetno vijolično svetlobo na nebu. Dež je komaj slišno, skoraj nežno pršel. Kadil sem čik za čikom.

Srebrna luna je metala žarke izza temnih oblakov na hišo z letnico 1888, ki sem jo obnovil. Čakal sem, da pride mama, kot velikokrat, praktično vsak dan. Spominjal sem se je v bolniški postelji, majhne kot dojenčka, kot male punčke. Za rakom je umirala leto in pol; preden sem odpravil na obisk, sem moral vsakič spiti dva, tri deci vina. Želel sem jo vprašati, od kje ji moč, da se ni bala smrti, kje je skrivnost, kje ključ.

A je ni in ni bilo, ni prišla.

HIŠA 1888

V hiši je mirno spala ženska, ki je z menoj dolga leta delila čas, prostor in življenje. Teroriziral sem jo, mučil in zlorabljal, ona pa mi je vse vračala z ljubeznijo in zvestobo. Varal sem jo, pijančeval, jo izdal praktično vsak mesec, ona pa mi je stala ob strani in me spoštovala. Seveda nisem mogel vedeti, da je ves čas načrtovala, kako se mi bo maščevala. A se ni, preveč dober človek je bila ves najin skupni čas.

Bela noč je bila moja kot mnogi drugih, a kljub vsemu drugačna.

Hiša z letnico 1888 je bila streljaj stran od garaže, ki jo je uničil prejšnji lastnik Mujagić. V Istro se je preselil pred 15 leti in zasužnjil žensko, ki je po ločitvi dvakrat poskušala storiti samomor. Osupel sem pregledoval razvaline, ostanke stare hiše 1888; ni bilo oken, vdrta streha je puščala in voda je tekla po električnih kablih. Na desni strani v hiši je bila zemlja. Stene so bile zelene in preperele. Ko sem udaril z nogo, so odpadli kosi ometa.

»To je uvijek kod nas u Istri,« je rekel rdečelični in zapiti Mujagić, ki se je v Istro preselil iz Bosne.

UBIL BO MENE ALI MOJO MAMO

Poznal sem ta kalno motni pogled v očeh, moj oče ga je imel skoraj ves čas. Mlatil me je tako enkrat na mesec s svojo težko zidarsko roko. Tudi mamo, da je bila vsa plava in otekla. Enkrat na mesec sem tekel en kilometer do policijske postaje Moste in že na vhodu kričal:

»Ubil jo bo, ubil, pomagajte!«

Na začetku so policaji še ukrepali in ga odpeljali za eno noč na Povšetovo, potem pa sem nemočen sedel v preddverju in čakal po uro in več.

»O, ti Frančiči, pri njih ne bo nikoli mir. A se naj nonstop ukvarjamo z njimi?« je rekel dežurni policaj med tem, ko je praznil denarnico pravkar ujetega žeparja.

A niso bili udarci in batine tisto, česar me je bilo silno strah, bolj me je peklilo in razjedalo, ali bo šel oče v pijanosti kdaj preko meje. »Me bo ubil, bo ubil mojo mamo?« sem se spraševal. Pri njem, ki se je znal po ure igrati s smrkavim robcem na mizi, pač nisi nikoli vedel, kaj bo, kako se bo končalo. Bil je alkoholik od otroštva, nekaj mlajši od mame, ki je imela že štiri otroke – vsi so šli po domovih in v rejo. Možgane je imel kot stopljen sir, jetra pa so čudežno zdržala, tako je kot medicinski fenomen živel nekaj let brez njih in preživel mamo za desetletje.

MOJA MAMA JE ZA RAKOM UMIRALA DVE LETI

Ravno se je ga moja mama po rojstvu dvojčkov Petra in Pavla nekako rešila in se preselil v socialno sobo samskega doma, ko je zbolela. Umirala je za rakom dve leti. Iz osemdeset kilogramov je padla na trideset, na koncu je bila kot majhen otrok v tisti beli bolniški postelji. Ko sem hodil k njej na obiske v bolnico, sem moral vedno prej spiti pol litra vina. V bistvu se nisva znala, zmogla pogovarjati.

»A si prinesel avtomobilčke za otroke gospoda primarija?« je spraševala.

»Sem, mama,« sem ji odgovarjal.

»Jani, kako pa so kaj tvoje kokoši, nosijo jajca?« je naprej spraševala.

»Nič ne skrbi, mama, kokoši so v redu, redno nosijo jajca,« sem ji odgovoril.

V TEJ GARAŽI BOM MORDA UMRL

Ob ženski, ki je dolga leta delila z mano življenje, prostor in čas, je živela tudi njena 92 letna mati, moja tašča. Zato so se moji sumi potrdili, da je bil to razlog, da je tako vztrajno, skoraj besno iskala hišo, kakršno koli. Prodala je lepo, obnovljeno stanovanje blizu Tartinijevega trga, z lepo teraso in vsem, za visoko vsoto, a še vedno za manj, kot jo stala ta razvalina 1888. Tako smo bili takoj v minusu in ni bilo denarja za nujno obnovo, jaz pa nisem zidar, samo zidarjev sin, a vztrajen, vedno sem izpeljal vse, kar sem si zadal, pa naj je bil naloga še tako težka.

Garaža, kjer je bila prej štala, je bila nekoč lepa, zgrajena iz lepih istrskih kamnov velikanov, enakih tistim, iz katerih je bila zgrajena hiša. A čistokrvni Istran Mujagić, ki se je 15 let nazaj preselil iz Bosne, je stene podrl in jih nadomestil v grdimi betonskimi zidaki. Kamne je seveda prodal za denar, ki ga je porabil za pijačo. Stare dokumente sem našel v hiši, fotografijo štale, kakršna je bila prej, in celo dokument o kazni za predprejšnje lastnike, še iz FLRJ, ker so slabo ravnali s kozami. Povedali so mi tudi, da se je v tej hiši, ki je imela skoraj edina lukenj polno dvorišče, pred sedemdeset in več leti obesil njen prebivalec. Včasih, ko sem v belih nočeh prisluškoval nočnim šumom, sem slišal nenavadno škripanje lesenih stopnic na podstrešje, kot da bi se nekdo vzpenjal.

TA ČAROBNA, BELA DEŽEVNA NOČ

Naenkrat se je odprlo nebo, kot da bi zajokalo, dež se je usul v gosti sivi zavesi. Rekel sem si: »Zdaj je tisti čas, da napišem roman, ki bo živel še potem, ko me ne bo več.«

MATI PA JE ŠE VEDNO SPRAŠEVALA

»Jani, si kupil avtomobilčke za otroke gospoda primarija? Jani, kako je s tvojimi kokošmi, nesejo jajca?«

»Vse je v redu, mama, nič ne skrbi,« sem ji odgovarjal. Do konca je verjela, da ji bodo zdravniki pomagali. A smrti se ni bala.

TA NESREČNA ŽENSKA; KI SEM JO IMEL RAD

Ta nesrečna ženska, ki sem jo imel zelo rad, ona pa mene precej manj, je rodil 9 otrok trem moškim. Vsi nasilneži in pijanci. Bil sem peti iz tretje serije. Vse je oddala v reje, domove, razen zadnjih treh ne. Njena sestra Milena, ki je 40 let delala v Narodni banki Slovenije, ni imela otrok, zato ji je mama odstopila enega, Marjana, ki je deset let študiral na elektro faksu in je bil v začetku periodični, na koncu pa ločeni, do konca propadli alkoholik. Kot je govorila moja babica, alkoholiki so v začetku vsi različni, a na koncu vsi enaki. »In pijanec se ne spreobrne, dokler se v jamo ne zvrne,« je dodala. Ta mala revica, grbasta, je 40 let delala kot navadna delavka v Tobačni tovarni in je imela edina reden dohodek, malo pokojnino. V zahvalo, ker ji je odstopila sina, je bogata teta zaplenila mami družinski grob, ker ni redno plačevala najemnine. To sem ji silno zameril, videl sam, v kakšno grozno paranojo in paniko je s to potezo spravila mojo nesrečno mamo. Ta grob sem zlahka našel. »Samo pri Breskvar zavij levo,« me je naučila babica.

MOJ GROB JE TAKO LEP!

Potem je moja nesrečna mama hodila na sto pogrebov, vse žive in mrtve spraševala, če imajo kakšen zanemarjen, zapuščen grob. Hodila je na pogrebe vseh, čeprav sploh ni poznala ne pokojnika ne pogrebcev. In po pol leta se je prismejala:

»Jani, Jani, grob sem našla! Oh, ko bi vedel, kako sem srečna. Tako lep grob je, pod drevesom. In smeti pa voda so čisto zraven.«

Tega zadnjega nisem nikoli razumel, kako pomembno je, da so smeti in voda poleg groba. Do takrat, ko sem urejal svoj grob in od komunale zahteval: »Hočem, da so smeti in voda čisto blizu.« Ne, prej nisem razumel, kaj to pomeni, dokler nisem dobil svojega. In rečem lahko, da je lep, da ima krasen razgled na šavrinske griče.

TAKO SVA PRAZNOVALA BOŽIČ KOT KAKŠNA MARIJA IN JEZUŠČEK

Stari je kot velikokrat besnel zgoraj v stanovanju četrtega nadstropja; dobil je nekakšen denar nekje od zidarstva. Nekoč je vzel predujem ali aro za omete desetih vrstnih hiš. Vozil se je s taksijem po Ljubljani, pri Mačku na Bohoričevi je za gostilniške mačke naročaj pečena jetra in zahteval trojno porcijo … Ves denar, zajetno vsoto, je zapil v treh dneh.

Sediva tako z malo na zamrznjeni klopi pred blokom F na Vodmatu, samo v pižamah se tresava od mraza, pokrita z lahno odejo, ko prične snežiti. Veliki debeli kosmi kot čipke padajo z neba.

»Glej, mama,« rečem, »če dolgo gledaš v nebo, je tako, kot da letiš daleč stran od vsega, vsega.«

NAPOVED SE JE IZPOLNILA

»Ah, Jani, Jani moj, slutim, da bom mlada umrla! Samo ni kaj skrbi, tako lep grob sem našla, samo še denar za pogreb zberem.«

Tudi ta njena črna napoved se je zgodila. Umrla je malo po 60. letu. Leto umiranja, ko je iz kilogramov je padla na trideset, kot mali angelček je bila v tisti beli veliki bolniški postelji. In tisti dan, ko je umrla, se je svet zamajal in spremenil za vedno.

POGREB MOJE MAME

Pogreb moje mame je bil cirkus, kot je bil cirkus njeno življenje.

Eden od bratov je scal pri mrliški vežici, drugi pijansko dremal ob krsti, tretji, ki jo je najmanj obiskoval v bolnici, pa je kričal: »O, moja mama, o, moja mama! Bednika, ki ga nisem nikoli imel za očeta, sploh ni bilo na pogreb.

Mama pa je ležala tam v krsti, enako, kot je bilo v njenem življenju.

Sama.

POTEM JE UMRL ČLOVEK; KI GA NISEM NIKOLI IMEL ZA OČETA

No, potem je, deset let za mamo, umrl človek, ki ga nisem nikoli imel za očeta. Brez jeter, medicinski fenomen, s katerim nisem štirideset let spregovoril besede. Brat me je po telefonu spraševal, kaj naj naredi z njegovim pepelom. »Nič,« sem rekel, »odpri wc školjko in stresi pepel vanjo, pa dobro potegni vodo.«

Bednik je njegovo žaro vkopal v mamin grob, tako da še po smrti ne bo imela miru pred njim.

MAMINEGA GROBA NISEM VEČ NAŠEL

Potem, nekaj let kasneje, ko sem taval po Žalah, nisem več našel maminega groba. Starega, družinskega pa brez težav, saj me je babica dobro naučila: »Pri Breskvar zavij levo.«

Preiskal sem vse grobove blizu košev za smeti, vse vodovodne pipe sem poiskal, a ga nisem več našel. Grozljivo, pa bi miže prepoznal bele kosti moje ljube mame. Tako sem pričel pošiljati denar za rože in sveče bratu, da jih je nosil na njen grob.

GROBOVI PESNIKOV

Med tavanju po pokopališču sem se ustavil pri Juretu Deteli. Mlad se je izstradal, ni mogel sprejeti pekla tega sveta, njegovih pravil. Ustavil sem se pri grobu narkomanke, pa pri znancih, ki so po vrsti umrli mladi, eden za drugim. V bistvu sem ostal samo jaz, star, zjeban, izgubljen pankrt.

Da, najboljši pesniki so za državo mrtvi pesniki. Z njimi ni več nobenih stroškov.

PAČ

Tako sem totalno razsut sedel v garaži in kadil cigareto za cigareto. Dež je lil v potokih s sivega neba. Opazoval sem svetlobo na hiši letnik 1888. Tam sem z obnovo pustil velik kos svojega zdravja. In za koga?

Lepo je rekel ob šanku slikar Cihlar:

»Franjo, nimaš ti hiše, hiša ima tebe!«