Objave uporabnika: pisunar

»Ja, stric Janez, ja. Sama sem bredla po močvirju kemije, ja. Preklete tablete. Samo redila sem se, bila počasna, zaspana, kaj vem. Če pa nisem vzela tablet, sem pa doživljala panične napade. O bog, kolikokrat sem letala na urgenco. No, to je zdaj zgodovina. Za vsak slučaj jih še vedno nosim s seboj v torbici,…

*** Sobota počasi izginja v blagem mraku, ki se nezadržno lepi na preorane njive. Od nekod je slišati oddaljeno zvonjenje, menda iz sosednje cerkve, ne iz naše, premišlja Magdalena in stopa naprej po kolovozu. Že cel popoldan je na dolgem sprehodu, dve uri že. Če bi zdajle bil z mano Brane, ja … Kdaj bova…

Zamišljen obsedi. Diha počasi in gledal ven, kjer je svetloba že dobro napolnila vrt. Očetova kosilnica je že utihnila. Sliši mamo, ki se z nekom pogovarja po telefonu. In sliši: Lučka, ti rečem, noro dobre cene, pojdi, prepričaj ga. Kaj, ja, ja … A Rado, da bi vprašal, če bi vam naredili otroško sobo po…

Rado sedi v zatohli sobi, polni knjig. Objema si kolena in strmi v zelenje tam zunaj. Njihova hiša je že skoraj na podeželju. Sliši očeta, kako drgne s kosilnico, ker hoče, da je trata pred hišo vzorno urejena in okrog vrta tudi. Kurnik na desni je ograjen z novo zeleno ograjo. In skozi odprto okno…

Zdi se mu, da je to jutro drugačno. Odprl je okno, aprilski zrak mahoma zajame zalet in butne v njegovo jazbino. S pogledom drsi po dolgočasni ulici novega blokovskega naselja – asfalt na parkirišču je še črn in črte, ki označujejo parkirišča, belo kričijo v sobotno jutro. Nekaj časa kar tako stoji, zeha, si potiplje…

Lahko bi rekli, da je gospod Jože, sam se rad predstavi z imenom Jožef, češ da tako piše v krstni knjigi, spravljeni v starem župnišču, nekoliko čemeren samski moški, ki se ne zmeni kaj dosti za svet. Uslužbenec kot uslužbenec, vesten, v svoji mali pisarni preračunava bilance, se krega z mlajšimi uslužbenkami, ki slabo poznajo…

      Saj sem vedel, tista zadnja nedelja v Juliju, tista, ko sva se popoldan z Elo … In njena kava  – trije  m – ji, mano,  makina, mišela … Ela … Trst … In sestanek … Zdaj smo 3 oktobra ponedeljek. Sedim v novi pisarni, no, kabinetu. Po nadstropjih še nameščajo določene stvari, v kleti…

Treba je iskati zaveznike. Zico, on je Južnoameričan in hoče imeti svoj svet. Častihlepen je, vem, zato ga je Skorzeny najel, ker najbrž v njem vidi potencial za delanje dobička. Specialist je za branje parametrov v cerebralniku, še bolj pa se spozna na rastlinske strupe in droge, vse to … Raziskoval je droge starih južnoameriških…

    »Ja, ženska. Nesoglasje, ni več skupne energije. Ločil se bom. Neka dejstva so me napeljala na to, žal,« se Zan odpira in hkrati pomisli: Pa se res moram temu starcu izpovedovati, res to moram? Navadno so se meni ljudje zaupali, psihiater, zdravnik, zdravilec, zdaj pa tu pijem ta žganja in že blebetam. No, mogoče…

Berlinski filopoet Vsenaokrog utripa v kipečem raznoglasju teles, zvokov, otrok, ki z napadi teptanja onemogočajo razvoj pomladnih bilk. Razprostrte odeje prekinjajo travnato povrhnjico parka in obkrožajo balet kosmatih in oddlačenih nazdravljajočih podpazduh. Še sam dodam prispevek k tej krpanki neštetih zmotnih hotenj in premičnih ražnjev, pripravljenih, da se zašibijo pod težo industrijskih čevapčičev in klobasic….