Bobni in sveče

Bobni in sveče

Mrak je trdoživ. Leze nam v oči, temno se spogledujemo. Rolerji me rahlo žulijo in želim si, da bi bila na Floridi, tam je zdaj moj dedek, ne še star, a je tam. Z babico polegata po stolih in buljita tiste svoje trapaste stvari … Mi, črni, črni in s črno dušo, ki se včasih spremeni v netopirja, mogoče tistega, ki nosi bolezni. Črno je bolezen, črno je gnetenje v udarcih civiliziranih. Ulica je še nora, hupajo avtomobili, nekaj motoristov poka – zakaj jim včasih tako prekleto strašljivo useče iz auspuhov. Zadnjič sem se skoraj usrala, ko je eden peljal čisto blizu mene, ko sem se z rolerji prebijala skozi pešce in sem se ustavljala ob neki izložbi. Pa ti pride tip, belček, s smešno črno čelado, ves v črnem, ves v napisih in njegov motor, poln kroma in tisto naslonjalo za hrbet. Pa da plin in poči, prekleto je usekalo. Jaz sem sem kar poskočila, on pa je na glas bleknil: kaj je črna zajčica, a te je ruknilo, a. Zasmejal se je in se odpeljal naprej. Mislim, da to znajo, da to počnejo za nalašč. Kaj bomo nocoj, kam bomo šli, naša ulična klapa, sami črni, dva sta čokoladna in močni U., preprosto samo U., on je še najbolj čokoladen. Njegova mamam je Nemka, oče črnec, pa menda že malo razbarvan. U. je že na študiju, študira tehniko, kaj vem … Ampak je lep, lep je, mečkala  se bi z njim, a on ima svojo Liz, tisto pegasto baburo z rahlo rdečkastimi lasmi, ki čepi v javni knjižnici in izposoja knjige, dela čez poletje. Menda študira politiko, politologijo, nekaj takega pa knjižničarstvo, pač dela v javni knjižnici. Saj sem jo že videla, malo je starejša od mene, leto, dve. Čakaj, meni je sedemnajst. Ne, potem je starejša … U. jih ima 23 in počasi končuje študij. On je naš guru, vodja. Vsi pridemo na rolerjih, vsi. U, si je dal narediti nek senzor, ki meri hitrost in to … Frik, ni kaj. Na tehniko se spozna, rešuje nam probleme s kolesi, menjalniki in to. Sicer je res kul tip, pa bobnar, bobnar … Pozna fante iz neke skupine, občasno snema z njimi nek zajeban rock, ki ni več v modi. Zdaj so glavni friki in frikice seksi nakladači. Meni gre na živce tisto spakovanje, pa še melodije so tako no. To ni črnska duša, to je duša norcev … Moja glava ima sanje, moje srce ima smer plovbe. U. je obljubil, da bomo imeli danes zadnji žur, ker gre potem nekam na dolgo pot, menda z avtodomom, kaj vem, nacionalni parki in to. Čez dva dni bo avgust. Ulica se bo topila od vročine, jaz bom strmela v strop in poslušala bobne v srcu. Brala bom, to že, samo … Vsi se bodo raztepli, same face, namazane z zadostno žepnino in starši iz urejenih hišic na koncu ulice. Jaz stanujem v javnem stanovanju, v stari večnadstropni stavbi, ki je slabo vzdrževana: radiatorji pozimi piskajo, včasih so hladni. Mama pravi, da je zdaj pač tako, da drugam ne more, ni denarja. Najemnina je znosna, samo … Spodnji sosed si ga meče na roko na balkonu, videla sem, gleda ene porniče in se pači … prasec. Enkrat me je na stopnišču ustavil, kar postavil se je predme in mi rekel, ej mala, a bi prišla k stričku Benu na koktajl, a? Rekla sem mu, da bo vpila če ne gre stran in sem si pripravila mobitel za vsak primer. Baje tip dela v nekem baru, v četrti ulici na levi. Enkrat se je mama zaklepetala z njim spodaj na parkirišču, vštric sta parkirala, in je težil, da je parkiral preblizu njegove črnega avta, znamke ne vem. Briga me to, zame je avto avto, ima volan, gas, sklopka in to, če ima še avtomatski menjalnik je pa itak kul. In ti rolerji, jo razbesni, ko je čuti, da jo na levi nogi  boli odrgnina; tam jo je zatiščalo že pred dnevi. Doma si je nogo namakal v slani vodi, da bi … Da bi kaj, stare vraže, mamine vraže … Slana voda, da pozdravi vse. Ja saj, morje praelement, nekaj takega. Pa ni kaj dosti pomagalo. Brez rolerjev pa nikamor, razen v megamarket, tam so jih prepovedali. Frendica, tista mala ritasta Yudi, je pa rekla, da pa ona komto zasvinga med police v njihovem malem marketu. Smešna je, pride z mestnim busom v supergah, rolerje si pa nadene na postajališču. In za nazaj se spet preobuje. In edina je, ki nosi ščitnike za kolena, ker da se je enkrat kar dobro poškodovala, d da je moral stari plačati zdravniško oskrbo, šivanje, zdravljenje rane in to. Ta Yudi. Pravi, da pa se zdaj gre nekaj z enim, kaj že, menda na pol Kitajcem, nekaj takega, da dela v restavraciji s kitajsko hrano, streže, natakar, lep, hiter, vljuden, sicer da študira igralstvo. Ej, igralstvo … Nisem si zapomnila imena, nekaj n H. ni pomembno. Še dva slaloma in bom tam. vroče je. Kdo še pride? Za zdaj sem dobila pet obvestil, se pravi U., bo tam Yudi bo tam, Bongo pride, prinese bobne, menda originalne afriške, pa Luk tudi, pa krhka Mery, ki se že malo zadeva s koko – priznala je. Da itak njena mami, ki dela v biznisu na ta način vzdržuje kondicijo. Pa ja. Oni stanujejo v začetku ulice. Hiša, bazen, varnostne kamere; njen foter je itak varnostnik … Nora se mi zdi, študij je opustila, tip jo je pustil, ker ni hotel z njim nekam  v Mehiko, menda na preizkus neke nore droge, nekaj takega, tabor za norce … Meni se pa zdi, da so ji zrasla krila, da lebdi v nadčasovnih prostorih in da se njen mulatski obraz spreminja v farso uspeha in ponižnosti. Njena mama je razvalina, grabežljiv razvalina. Hoče več in več, prodaja kozmetiko, leta, ponuja, pa tudi na sebi preizkuša neke pomladitvene kure. Vse tiste kremice in novi parfumi. Mery kaj prinese, poizkusom, pa … Ne morem reči, da me je kaj zares fasciniralo. Da so parfumi prav za črnsko kožo, da so to nove formule, prav tako dezodoranti za črne. Eh ja, črne duše med bleščanjem betona … Naše črne duše, ki plujejo čez ocena, nekam v krik žungle. Afriški bobni, videla sem jih že na nekem etno festivalu, kjer je igral tudi Bongo. Njegov brat trenira atletiko, kaj že, menda tek z ovirami. A ni blesavo, da si sami postavljamo ovire, res blesavo. Ignorirala sem ga, ko se je enkrat pritepel mimo s kolesom, da bi ji povedal, da imam mama močno migreno, da jo je oče peljal v bolnico na terapijo. Verjetno je zmanjkalo koke, to bo, to so njene občasne migrene, ko policija blokira bližnje dilerje, ko se dotok droge začasno ustavi – poznam to. U glej, me nenadoma navdušil: blizu opuščene podzemne garaže zagledala porisan bongov kombi. Pa je res pripeljal bobne, to bo noro! Počasi se nakapljamo. Velika plastenka cocaacole kroži, nekaj vrečk s čipsom je v kartonasti škatli, saj ni pomembno, kdo jih je prinesel. Sveče razpostavimo v polkrog; vseh barv so: oranžne, vijolične, zelen, turkizne – za sveče je vedno poskrbel Marita, na pol Mehičanka, ki je na rolerjih že, odkar je shodila. Vsem nam se rola, dobesedno. In potem se je našel zvitek marihuane. U., ga je prinesel, on to reč vleče, ker pravi, da tako lepše zdrsne v štos. Morali smo vleči, počasi, vsak po nekaj dimov, ker je bila tista reč res močna. Bongo je poznavalsko kimal in začel s svojimi ritmi. Ne vem, kaj je bilo krivo, mogoče marihuana, mogoče zvoki, ki so divje odmevali v prazni podzemni garaži … U. zvije drugega, pa tretjega, dokler se ne odloči in spravil usnjen mošnjiček nekam v hlače – zadosti otroci, možato reče, mi pa v smeh. In potem spet primemo vsak svoj boben in tolčemo v polteno noč, da se sami zdimo poblaznelo afriško pleme, ki je zamenjalo pravo džunglo za betonsko. Žur se dobro odvija; lulamo za oddaljenimi stebri, vsak si je izbral svojega – noro. In se smejemo, ker je Bongo šel na rolerjih za steber in je tako nerodno lulal, da je zatelovadil in padel, polula si je pisane kratke hlače in še majico. Mi pa v huronski smeh, ki je tako prekleto odmeva. Kmalu za tistim, se zgoraj zabliskajo modre luči – policija. Še nikoli prej ni prišla v ta predel. Nihče od nas ni nosil s sabo dokumentov, za kaj le, če greš na rolerje in na bobnarski večer v opuščene garaže. Na koncu ulice je opuščena tekstilna tovarna, dve hali in upravna stavba, ki so jo tiste dni podirali. In ti pridejo šerifi, pol treh je, natančno vem, ker v paniki pograbim telefon v zadnjem žepu in pogledam na uro. Najstnica na ulici, že to je lahko problem … Amerika, tvoja svoboda je tako velika, da si lahko suženj, če želiš in umreš na imenitnih stopnicah, ki peljejo v začasni raj nasnifanih japijev. In se začne. U. naredi nekaj krogov okrog dveh policajev, oba sta bila belca, eden blond, malo debelejši; tisti tudi kriči, naj se ne premaknemo, ker da bodo sicer poklicali okrepitev. Sledil da bo popis, prijavljen da je bil hrup … Mater, kako, saj smo tu spodaj. Mogoče so se včasih bobnarske sekvence vzdignile do stanovalcev čez ulico, ne rečem … Tam je še nekaj tistih, ki imajo službe in zehajo pred vrstnimi hišami – na tej strani so bili bloki za delavce v tekstilni tovarni, zdaj so skoraj prazni, porisani, nekaj oken je razbitih, tu in tam taborijo brezdomci. Pa se začne, popis. Tisti drugi, črnolasi, vzame elektronski rokovnik in začne tipkati imena, priimke, starost, naslov … Proces se vleče. Moramo lepo počasi odgovarjati, črkovati imena, naslov, da je oni lahko v miru vse natipkal. U. ga vpraša, kaj zdaj sledi. Pa svetlolasec reče, da sledi prijava, da bomo dobili globo in da do nadaljnjega ne smejo več uporabljati teh prostorov, ker je zdaj nov lastnik teh  blokov, ki jim pripada tudi ta podzemna garaža, da zahteva r red in mir, da je to privatna lastnina in ne javna površina, da bo te dni namestil ograje … U. še vpraša, zakaj ni novi lastnik takoj namestil tabel, da bi vedeli, ne pa to, da smo zdaj v javni zbirki prekrškov in to. Pa mu  svetlolasi reče, da oni samo izvajajo svoja dela, da so pač dobili prijavo in to je to. In potem nam ukažeta, naj se nemudoma spokamo. In se. K sreči se nista zapičila v vonj kanabisa, gotovo ga je kaj ostalo. Tam spodaj se je vedno mešal vonj kanabisa, z vonjem naših scanj. Mene prijema panika, kaj če dobi mamam poziv za plačilo, ker sem mladoletna, kaj bo. Saj mi je že očitala to moje nočno rolanje, čeprav sem si tiste rolerje zaslužila, ker sem delala cel junij in še pol julija v neki trgovini; pomagala sem v skladišču, sortirala stvari, pripravljala palete in take reči, na črno seveda, lastnik pa mi je vsako soboto osebno plačal, kul dečko. Poznala sta se z mamo, poznal je tudi očeta … Kolikokrat se ga spomnim, močan, črn, moj črni bog, ki je šel v višave, kamor moj razum še ne more. Ko je bil mlad, je igral košarko, menda profesionalno in kar nekaj zaslužil. Zame je naložil neko rento, za šolo, za študij, od tistega živim, pa vseeno. Z mami sva morali prodati hišo in priti v to usrano sosesko v najemna stanovanja. In ko pridem domov, si najprej sezujem rolerje. Zavedam se, da so tiste male črne črte na hodniku, posledica mojih rolerjev; iz dvigala, sem se vedno zapeljal do stanovanja, vedno. V predsobi imam pripravljen stol, da lahko sedem in se preobujem. In, s to delam strašno spoštljivo in previdno. Mamam globoko spi; skozi priprta vrata slišim blage drnjohce. Saj je bila smešna s tem drnjohanjem. Ko je bil oče še živ, je vedno rekel, da spi s traktorjem … Njegova kariera, me stisne. Ko je pri štiridesetih nehal letati po igriščih, je končal v bližnjem lokalu v dobri soseski. Po cele dneve je tam sedel in se zabaval po svoje, malo pivo, malo športne stave, malo to in ono – mamo je varal, to vem. In mama se je trudila, da bi ga ukrotila. Imela je službo, še jo ima, samo. Zazdi se mi se mi, da oče sedi v kuhinji in bere športne strani na pametnem telefonu; to je rad počel, še v bolnici. Kar vidim sem ga tam v košarkarski majici, v razvezanih supergah, v kratkih hlačah, In njegove oči me peljejo v medzvezdne prostore, kjer se energije umrlih stopijo s svetlobo sveč. Kar strmim v ta privid, kar tam, z enim rolerjem v roki. Ko se dokončno sezujem, vidim, da imam na levi nogi že pošten rožna ožulek; preveč si zategujem, sem si rekla. In oče je še tam in mi namigne, da naj mu sedem v naročje, ko nekdaj, kadar je prišel s treninga in je smrdel, vedno je tako smrdel, ker ni maral prhati skupaj z drugimi; vedno je prišel domov in se doma uredil. Po tekmah, ne, po tekmah je pa šel v urejevalnico, tako je on temu rekel. Velikokrat sem šla na tekme in ga potem čakala pred garderobami. Vedno je prišel ven urejen, z veliko torbo in dišeč. Zakaj tega ni počel po večernih treningih!? Nisem mu hotela lesti v naročje, pa mej kar zgrabil in je hotel vedeti, kaj sem počela čez dan. Tisti najini večeri. Je pa dobro risal, to pa. Narisal mi je zajčke, pa žirafe, leva; kako dobro je narisal leva, takega, z grivo, z vidnimi zobmi, takega, ki rjove. Obljubljam mi je, da bova enkrat šla v Afriko, da bova šla na potep, da bom v živo lahko videla žirafo, slona, leva … Pa nisva šla. Njegov ritem je bil ubijalski, trening, tekme, promocijske tekme, trening, obveznosti do sponzorjev, kaj vem. In potem kokain, kanabis, pivo in bolnica, rak na jetrih … Mamine solze so se posušile, tiste v moji duši pa še vedno vzkalijo, tudi v takih nočeh. Nekako se le spravim pod tuš in potem v svojo sobo, ki  diši po prestlanih rjuhah, petek je … Še vedno imam malega plišastega slončka, ki mi ga je oče kupil za prvi šolski dan … Z njim spim … In noč, že proti jutru, se odprejo divje sanje.

V daljavi so se slišali bobni. Ognji so goreli po predmestjih, ljudje so bezljali. Brezzoba črna starka je trosila pepel vseh svojih umrlih in kričala, da ona nima smrti, da je ona prekleta črnska večnost, ki jo je bel človek ožigosal kot svojo živino. In malo naprej so bili na konjih beli policaji, ki so vihteli ognjen palice. In v vsem so tolkli bobni. Čudne male živali, podobne so bile netopirjem, so letale s fluorescentnimi krili in svetile bežečim ljudem. Ni se vedelo, zakaj bežijo in kam bežijo, a so bezljali, se spotikali. Najbolj smešen je bil dolgin, podoben mojemu očetu, ki je pod pazduho nosil svojo glavo. In tista glava se je tako obupno smejala. Ustavil se je pred starko, ki je še kar razmetavala pepel, in je tolkel z desnico po glavi, da naj se že neha režati, ker je to resen obred, ki se mu reče, čiščen je črnske duše. In potem se je pojavila velika mulatka, debela s pladnjem, polnim dojenčkov. Nosila jih je; vseh odtenkov so bili, čisto rožnati do čisto črni. Šla je med pogorišči in delila dojenčke kot da je to nek desert. Prišla je tudi do starke, ta je prijela pladenj, da so preostali dojenčki odplavali nekam v razsvetljeno nebo. Naj letijo angeli, naj letijo angeli, je starka kričala. In tisti košarkar, z glavo pod pazduho je zagnal rezgetav smeh, si jezna nadel glavo in še sam odplaval za dojenčki, kar odplaval je. Na podplatih se mu je fluorescentno svetil neki napis in rdeče, kričeče srce. V vso zmešnjavo je nenadoma prišel vijoličasti slon. Mendral je vse pred sabo, prevrnil je kiosk na vogalu, mimogrede izrul neko drevo in z njim pometal pred seboj. Policaji na konjih pa so drezali vanj z gorečimi palicami, pa se ni zmenil zanje. Ko je prišel do reke, je rilec zaril v vodo, potem pa brizgal vodo na gorečo sosesko. Ognji so ugašali, policaji so odjezdili proč, le starka je bila spet tam, zdaj že vsa siva od pepela: še obraz si je namazal s pepelom, le njen oči so se krvavo svetile in ustni, mesnati, skorajda mladeniški ustnici, sta peli. Slišalo se je: o Jezus, pa si le prišel, razodetje moje milo, vzemi črnske dušice in pelji jih v drevorede molitve, tam bom našla svoj mir in svoj izvir. Bobni Afrike naj pojejo v noč, ko gorijo zlobe in jemlje verige hudič. S tistim verzom se je nenadoma vse končalo.

Take preklete sanje. Morala sem jih takoj zjutraj zapisati. In tista sobota. Vstala sem pozno, šele okrog enajste. Ko sem prišla v kuhinjo, je bil za mizo moški, pil je mleko … In me je stisnilo, ima mama novega … Predstavil se mi je kot mamin bratranec, da je slučajno v New Yorku in je po dolgih letih hotel videti sestrično. Vprašala sem ga, kje da je mama. Pa mi je razložil, da je z avtom šla do trgovine, da bo kuhala doma … Pripravila sem si sendvič in kavo. Ni mi bilo do klepetanja. Pa me je kar povlekel. Hotel  je vedeti, kako gre v šoli na katero fakulteto da se pripravljam in to. Ko sem mu omenila književnost, se je pa zresnil. Rekel je, da piše pesmi, da pripravlja izdajo prve knjige, da je, zato prišel v New Yorki, ker da ima zvečer javno branje v nekem literarnem klubu, da so ga povabili, da že objavlja na spletnih revijah, tudi v eni tiskani, da so njegove pesmi. Pa sem kar obsedela. In sva govorila o knjigah, o knjižnicah, o vonju knjige, o vznemirljivosti, ko se ti zapiše pesem. Predme je porinil pameten telefon, kjer je imel nekaj njegovih pesmi. Prebrala sem:

Siv pepel dneva

se seseda

na mlade ustnice,

ki poljubljajo katran duše.

Mumunije strahu

stražijo predmestja,

kjer so železni vrabci,

 in črne skrivnosti

v srcih neimenovanih.

Moje trudne roke

molijo

k bogu vseh svetlob,

da bi poklonil

drobno luč, iščoči duši

v katakombah,

kjer ima ljubezen svojo tarifo.

Obmolknila sem. Nisem dobro razumela tiste pesmi, takrat še ne. Nič  nisem rekla, samo nasmehnila sem se. Bratranec od mame pa pesnik, Jonathan Merwick. In v tistem začudenju se je prismejala mama, v lepem poletnem krilu v bluzi in z vrečkami.

»Ljubica, si se le vzdignila. Z nami bo čez viked Jonathan, gostuje v New Yorku. Zvečer gremo na literarni večer. Si dobro spala. Je bil spe roler party, kaj?« je mama šobasto vprašala.

»Ja, mama, bil, do treh zjutraj, bobne smo vadili, saj veš, da imamo bobnarsko skupino, ne?« sem rekla.

»Ja, ja vem, že dve leti te nosi tja, vem. Pazi se kanabisa, to ni samo rekreacija, veš ljubica. Zgleda, da si vseeno premalo spala. No, zdaj pa mi pomagaj. Zmahan si mi videti, pa bo že.« je mama hitela govoričiti, kar malo nervozno.

Ja, grozne sanje sem imela, grozne,« sem rekla in odrinila krožnik in skodelico.

»Ah, ljubica življenje je grozno, ne sanje, življenje. No, dajmo, obaro bom skuhala in omlete z malinovo marmelado, komaj sem jo našla,« je mama čisto po uradniško zahtevala.