Portugalske solze

      Frenk mi je rekel, da to vasico preprosto moram videti, če bom že tam. Faro je bil za menoj in  z lokalnim avtobusom sem prišel v vasico in iskal majhno gostilno, ki je oddajala tudi sobe, pravzaprav samo ležišča v skupni sobi, zgoraj nad veliko gostinsko sobo. Vasica je slovela po ribiški tradiciji in po naselbini slikarjev, ki so si uredili stare hiše v strmi ulici, ki je peljala dol do morja. Mene je zanimala kulinarika in originalno vino. Še poln prahu, ki sem si ga nabral na potovanju, sem z nahrbtnikom opletal v večerno molčečnost vasice. Presenetila me je nenavadna tišina. Kot da bi se čas navil okrog starega zvonika na moji levi. Vse je bilo tako, kot mi je opisal Frenk: polkrog jajčastih korit z rožami, lokalčki, nanizani vzdolž elipse, stare luči in vonj po ribah, kakšnih dvajset metrov nižje pa ledvičast zaliv, ves poln majhnih in poslikanih čolničev. Tu so domačini kar tekmovali, kdo bo imel lepše poslikan čoln, kdo bo naredil bolj mavričnega. Seveda sem se najprej odpravil dol do zaliva in še naprej, kjer so bile nanizane ribiške ladje, ne ravno nove, nekatere že precej zarjavele: ampak tišina, povsod tišina. Še morje je le malo zazvanjalo med tolstimi trupi ladjic, ki so čakale, da v noč nesejo mrke ribiče, tako kot povsod, kjer morje slano poljublja obale. Odložil sem nahrbtnik in se usedel na kamnit privez. Opazoval sem dva starejša ribiča, ki sta raztegovala mrežo in v svojstvenem jeziku govorila, se smejala in pljuvala v morje. Ne vem, zakaj sta tako vestno pljuvala, morda je tu tak običaj, bržkone pa ste se pogovarjala o nogometu, saj sem ujel imena klubov, ki so znani. Najbrž pa sta imela v precepu tudi politiko, ker je v septembrski predvečer večkrat padla zategnjena beseda  »demokrasija …«, tako sem jaz slišal. Eden je imel modre hlače, vse popacane z barvo – očitno je obnavljal čoln. Frenk mi je razlagal, da je tu tako, ker so to vas namenili za ohranitev etnološke dediščine teh majhnih ribiških naselji. In tako je pisalo tudi v turističnem priročniku. Že ob avtobusnem postajališču je velika tabla, ki te seznanja z vsem, kar se da tu videti: šivanje mrež, stara ribiška gostilna, muzej ribiškega pribora, muzej mornarskih oblačil še iz časov, ko je Portugalska  iskala svojo slavo na vseh morjih sveta. Toliko sem si le prebral, preden sem  svojo popotno trudnost prinesel sem dol.  Iz nahrbtnika sem potegnil plastenko pregrete vode, da bi splaknil žejo, ker sem se cel dan vozil z avtobusi. Slikarska kolonija je nastala z denarjem bogatih mecenov, ki omogočajo bivanje slikarjem, za zameno pa jim ti pustijo nekaj slik. Tudi Frenk je bil tu, skoraj dve leti – pošiljal mi je fotografije, mi pisal, me vabil …  Odžejan sem se zazrl čez majhne valove, ki so zdaj že dobivali bakrene hrbte, ker se je sonce umikalo v morje. Domačina sta le spravila mreže v red in odšla. Neki drugi, mlajši, je prikolesaril mimo in pozvanjal s kanglicami barv. Ozrl sem se na desno in videl, da je čoln na suhem, narobe obrnjen in le na pol prebarvan,  in na nekakšnem stojalu. Tam se je ustavil, naslonil kolo na sosednji čoln, najbrž tudi v pripravi za pleskanje. In šele zdaj sem opazil, da je tam blizu tudi dvigalo, s katerim najbrž dvigujejo čolne iz morja. Nisem se zmenil zanj, pač pa me je zmotila deklica, ki je kolesarila okrog luči in si nekaj prepevala. Tudi ona je bila  močno zagorela, že skoraj afriško. Črni nakodrani lasje so ji rahlo poskakovali po hrbtu in močne noge so z neko ihto pritiskale pedala. Potem se je nenadoma ustavila in se zagledala naravnost vame. Našobila se je in se hitro odpeljala proti možakarju, ki je barval čoln. Nekaj sta si povedala, očitno je bil njen oče. Radovednost mi ni dala miru, ozrl sem se čez ramo in videl, da je punčka počepnila in mešala barvo v plastičnem vedru, možakar pa si je prižgal cigareto, si popravil zelenomodre hlače, vzel čopič in ga namočil v barvo. Odtenek zelene se je pocedil in potem je možakar potegnil črto pod rumenim predelom, počasi in sila previdno, s trpko zbranostjo na obrazu. Nisem se več zmenil zanju. Skozi mrak se je vzdignil nenaden veter, ki se je privlekel nekje iznad morja, in kar nenadoma vzvalovil prej tako mirno vodo. Mar je to tisti večerni veter, ki se pred polnočjo poleže? Frenk mi je razlagal fenomen te vasi. Vsak večer se začne z vetrom, ki tleska s polknicami, šumi v limonovcih in oleandrih, stresa mastne liste figovca in trt na dvoriščih, da se tam gosti senca. Ko sonce zaide, se pojavi ta veter. Pa se res, sem ugotavljal. Kar zmrazilo me je, ker sem imel ves hrbet moker od potu. V strogem jedru vasi ni prostora za avtomobile, samo ob moderni ribji restavraciji, tik pred vhodom v vas, je nekaj avtomobilov, po sami vasi pa so prepovedani. In nič nenavadnega ni, če srečaš domačina z majhnim drdrajočim vozičkom, kajti njivice imajo na vzhodni strani, pa tudi vinograde. Veter mi je posušil hrbet. Spet sem si navesil težak nahrbtnik, spravil plastenko z vodo in se namenil nazaj do table ob avtobusnem postajališču. Še enkrat sem pogledal proti domačinu, ki je bil ves v barvanju, dekletce pa je kar čepelo, prepevalo in mešalo barvo. Tu se je čas res ustavil in si oddihuje od norije sveta, sem pomislil in šel med korita z rožami. Pred lokalčki je bilo nekaj čebljanja, tudi nekaj mladih ljudi. Zveneča portugalščina je pljuskala v nastajajoči mrak. Ustavil sem se, da bi ujel kakšno besedo, pa sem takoj uvidel, da bom tu slabo opletal s svojo španščino. K sreči veliko ljudi razume angleško, vsaj tako mi je pripovedoval Frenk. Na tabli sem še enkrat prebral, kaj vse si je vredno ogledati in kje je tista gostilna s prenočišči. Septembra tu ni več gneče, na začetku še morda, ampak po dvajsetem pa ne več. Zavil sem v ozko uličico, ki naj bi me pripeljala do gostilne. Imel sem kaj videti. Odprta vrata, prislonjena kolesa na fasade belih hišic, pa nekakšna ovalna dvorišča, kjer so sedeli domačini, se pretegovale mačke, psov pa nikjer, kar me je čudilo. Globoko sem vdihnil, da sem zajel ves spreplet vonjav. Ujel sem vonj česna in še nečesa, ne vem, kaj je tako dišalo. Veter je kar lezel za mano in v sunkih stresal limonovce, ki so bili skorajda pri vsaki hiši. Nekje je treskoma zaprl zeleno polknico. Na nekih vratih je slonela starka in se mi smehljala in mi kimala: toliko sem le razumel, da mi je voščila dober večer, pa si ji nisem upal odgovoriti v španščini, ker mi je Frenk rekel, da jo tu ne čislajo preveč. Čez pot se mi je postavil črn pes, nek mešanec. Gledal me je postrani in mahal z repom. Psov se bojim, zato si nisem drznil naprej. Kar stal sem in čakal, kaj se bo zgodilo. Pes pa nič: pokimal je z glavo in se primuzal do mene. Ovohal me je in se očitno sprijaznil z menoj. Potem se je obrnil, mahal z repom in gledal, če grem za njim. Nenavadno, kot da bi me vodil nekam … In sva prišla na drugi konec vasi, kjer je stala stara gostilna, obkrožena z vencem belega peska. Dve stari murvi sta bili na dvorišču, na desno so stopnice vodile dol do morje, na levi je bila cesta, ampak nikjer nobenega avtomobila. V turističnem opisu je pisalo, da je tista cesta namenjena le nujnim prevozom. In potem sem videl, da je onkraj žive meje parkirišče, spotegnjeno daleč dol ob morju, ki se je še bolj rdečilo, pa tudi veter je bil še kar močan, saj je šumel v murvah in stresal neko grmičje na koncu dvorišča. Zanimivost te gostilne je, da nima elektrike, namenoma ne. Na drugi strani dvorišča je še ena hišica, kjer je recepcija in vse drugo, kar zahteva sodobno življenje. Ležišče sem rezerviral po internetu, čeprav zdaj to ne bi bilo potrebno. Kar stal sem in gledal čudno dvonadstropno hišo, vso belo, le streha je siva, najbrž stara kamnita kritina. Pes pa je počasi šel do vrat in dvakrat kratko bevsknil. No, lepa reč, sem takrat pomislil. Tu imajo psa, da hodi po turiste na drugi konec vasi, do avtobusnega postajališča. Nobene luči ni nad vrati, nič, me je plašilo. Potem se vrata na stežaj odprejo in v okvirju zasije dekle v dolgem črnem krilu,  beli bluzi z napihnjenimi rokavi in z smešni črnimi čevlji, pa bele nogavice. V izšolani angleščini me vpraša, ali sem namenjen k njim, če sem jaz tisti, ki je rezerviral posteljo. Uspel sem se zbrati in počasi odgovoriti, da je ugotovitev prava. Mehko je zaokrožila z roko, kar naj bi pomenilo, da naj grem naprej. Snel sem nahrbtnik in šel mimo psa, ki me je z vlažnim smrčkom dreznil v stegno. Moral sem se ustaviti in ga pobožati po glavi. V njegovem pogledu sem videl posebno vlažno hvaležnost. Notranjščina je bila razsvetljena z nekakšnimi baklami in svečami. Tudi gostinska soba je bila vsa v starem stilu, masivne mize, stoli, pa nekakšen sod v kotu. Vse je bilo prepojeno z vonjem tlečega voska sveč, ki so bile na mizah. Ob mizi, ob oknih sta sedeli dve plavolaski: ena je bila debela in starejša, druga pa mlada, še skoraj smrklja. No, vsaj ne bom sam, sem oddihljivo pomislil. Na točilni mizi je svetila velika debela sveča; ob njej je bil velik staromoden zvezek, poleg pa lepo oblikovan črnilnik, notri pa pravo pero, ne vem kakšno, neko živalsko pač. Kakšna zgodovina, me je vzhičilo. Dama se mi je končno predstavila, povsem domačinsko ime, Luiza. Povabila me je k tistemu velikemu zvezku, pravzaprav knjigi gostov, in me naprosila, da bi čitljivo vpisal svoje ime in od kod prihajam, pa koliko dni nameravam ostati. V trenutku je prepoznala mojo zadrego. Ponudila mi je velik list, pivnik in mi v skrbni angleščini razložila, da je to pisalo res malce nenavadno, da pa so tako pisali pred stoletji, ko je to gostilno imel v lasti pomorščak Nunjo, ki je bil potomec znanih pomorščakov še iz časov, ko je Portugalska nekaj pomenila kot pomorska sila. In navrgla je še, da je edina modernizacija sodobna posteljnina in sanitarni prostori. In mimogrede mi je še navrgla, da bom v veliki desetposteljni sobi sam, ker ni gostov, za zdaj ne, morda v soboto kdo pride, prej pa ne, vsaj po najavah sodeč. Z veliko spoštljivostjo sem vzel tisto pero in takoj je na list kapnila velika črna kaplja. Luiza je odkimavala in bila v trenutku tako zelo lepa v soju tiste posebne mehke svetlobe. Škoda, ker je njena staromodna bluza skrivala obilje pod njo, ki se je dvigovalo v ritmu dihanja. Šele zdaj sem videl, da ima čudovite modre oči in bogate ustnice brez ličila, lica pa napeta in z neko posebno razžarjenostjo obarvana. Vzela mi je pero iz roke in se me povsem na lahno dotaknila. Obrisala je konico v pripravljen pivnik, mi pokazala, kako ga moram namočiti, čisto malo, pa ga nad črnilnikom na rahlo otresti in šele potem je godno za pisanje. Poskusil sem. Ponavljal sem njene gibe. Na pripravljenem listu sem napisal: Imate lepe oči, seveda v angleščini, in v španščini pripisal, pa nasmeh tudi. Najbrž je bila vajena teh in takšnih namigovanj, saj se je samo zašobila in potresla z bogatimi črnimi lasmi in v portugalščini sladko rekla preprost hvala. Potem se je vzravnala in izginila v temotnini, ki je bila onkraj luči, le njena bela bluza je boleče sijala od vseh svetlob na pultu. Predme je potisnila vpisno knjigo. Nekaj časa sem jo samo gledala. Pred mano je bil vpisan nek Američan, fotograf, vsaj tako je navajal, iz Portlanda. Da bi se otresel treme, sem na list za vadbo napisal še, da prihajam iz Ljubljane, iz Slovenije. Ni mi gledala pod prste. Dala si je opravka z velikimi vrči za pivo in s kozarci za vino. Prelagala je drobne sveče med kozarci. Zbral sem se in napisal, kar je bilo pač treba. Še dobro, da sem se včasih učil lepopisja. Zadovoljen z obliko in vsebino sem odrinil knjigo in vprašal, kdaj bo večerja v majhni jedilnici, kjer so bile že pripravljene sveče. »Ob devetih,« mi je suho pojasnila in se za spoznanje nasmehnila, na način, ki je dovolj zvito profesionalen, da da moškemu vedeti, koliko je zanimanja zanj – torej, skoraj nič. Odgrnila je težko črno zaveso in poklicala postaranega gospoda, ki je dremal v nekem gugalniku in gledal pameten telefon. Kakšno nasprotje! sem pomisli. Nenadoma sem padel za nekaj stoletji nazaj, potlej pa tisti telfon, ki je kar kričal tam v tistem majhnem prostoru. Možakar je zakašljal, vzel večjo petrolejko in mi pomignil, naj mu sledim. Vprašal me je, če znam francosko, ker da sam ne zna angleško, italijansko da pa še kar razume, le govori bolj slabo. No, pa sva shajala z mojo površno italijanščino. Razložil mi je, da če bi želel sodobno kopalnico, je v paviljonu onkraj, ključ se dobi spodaj, sicer je pa v sobi na voljo kositrna kopalna kad in škaf vrele vode, tako kot je bilo to namenjeno popotnikom v sedemnajstem stoletju. Nujne sanitarije da so na koncu hodnika in tam je baterijska razsvetljava, ki se prižge, ko vstopiš, in se ugasne, ko greš ven. Ko sva prišla v sobo, je gorela ena večja sveča na steni in manjša na staromodni nočni omarici. Postelje so bile velike in visoke, okna odprta, stene bele in dve razpeli, na vsaki strani nad posteljami, pet jih je bilo na levi in pet na desni. Na zahodni strani je bila nekakšna pregradna lesene stena. Možakar mi je razložil, da je tam zadaj prostor za preoblačenje in umivanje po starem. Peljal me je tja in mi pokazal stojalo z nekakšno skledo in staro kositrno kad. Vprašal me je, če si želim takšnega kopanja, da mi prinesejo vodo in nekaj dišav, pa da se to potem doplača. Prikimal sem, ker me je dajala radovednost, kako bo to, kako so se včasih umivali popotniki. Možakar je čemerno prikimal in odšel. Odložil sem nahrbtnik na sosednjo posteljo in stopil do oken. Mrak nad morjem se je barval v vijoličast odtenek in daleč za valovi je še bilo moč videti rdečo črto. Veter je še kar blaznel čez grme in se sunkoma zaganjal v razrasle murve. Sklonil sem se skozi okno in videl, da črn pes leži ob murvi in se igra s kostjo. Iz kuhinje je prijetno dišalo, pa tudi lakota me je že dajala, saj sem nazadnje jedel dopoldan neko neravno posrečeno jed, nekakšno omleto s pikantno omako in mletim mesom. Frenk mi je pripovedoval, da na večerje hodijo tudi nekateri iz slikarske kolonije, ker uživajo v tej stari kuhinji, v jedeh, ki so še iz tistih časov: seveda je cena temu primerna. Lahko si pa izbereš tudi povsem običajne jedi, tako kot povsod. Nisem prav dolgo užival miru. Možakar si je žvižgal in prinašal vodo v lesenem vedru. Na pručki mi je pustil neke dišavnice in mi razložil, da se jih nadrobi v vodo, preden se spravim noter, pa da naj počakam pet minut, da se zelišča navlečejo vode. No, se bomo kopali v čaju, sem pomislil in si začel iz nahrbtnika vleči sveže perilo in nogavice. Ko sem zelišča nadrobil v primerno mlačnost vode, sem bil v trenutku ovit v vonjave. Še najbolj se je sukljal vonj sivke, prepoznal sem ga.

      Kopel me je spravila v posebno stanje. Tako spočit in zbran že dolgo nisem bil. Po mobilcu sem sporočil Frenku, kje sem in kako je. Smejal se je in mi naročil, naj pozdravim starega Ernesta, ki je legenda tiste gostilne in se rad zapije z gosti. Polno zgodb ima, tudi takšnih, ki jim ni verjeti. Menda je rad prebiral kriminalke, pa si potem še sam izmišlja grozljivke, ki so se dogajale v gostilni. Da ne bi tratila satelitskega telefoniranja, mi je Frenk obljubil, da mi bo poslal nekaj teh zgodb, ki si jih je zabeležil, ko bom doma. In napisal sem še nekaj kratkih sporočil, vsaj tistim, ki sem jim moral. Še teden dni in bom spet doma, v zatohli sobi polni knjig in položnic, me je kar malo užalostilo. V sveži majici in novih popotnih hlačah sem se kar dobro počutil. Kaj pa varnost? Pa ja ne bom pustil nahrbtnika kar tako na postelji in fotoaparat, ni ravno drag, ampak … Vidiš, to se pa nisem pozanimal. Nobenega ključa mi niso dali, tudi v vratih ga ni, me je poskrbevalo. Vprašal bom Luizo, vprašal bom, sem si zamrmral in šel dol. Kar malo strašljivo je bilo škripanje lesenih stopnic. In dolge sence ograje so padale na steno, ker je bilo le malo svetlobe v temni notranjščini. Luiza se mi je smejala, ko sem ji omenil varnost. Počasi in razločno mi je razložila, da je v tej vasi najvišji greh kraja in jemanje žen tujega … Vprašala me je, če nisem videl odprtih vrat in brezskrbnosti, ki je tu očitna. Res me je čudilo, ko sem videl tudi odprte avtomobile dol na parkirišču in domačine, ki so jih očitno zračili in se sprehajali po dolgem pomolu. In navrgla mi je še, da če mi kaj izgine, bo to krila zavarovalnica, ker je v ceni tudi zavarovalnina proti kraji, čeprav se ni še zgodila, vsaj v zadnjih dveh letih, odkar ona prihaja v sezoni sem, ker še študira, turistično organizacijo, nekaj takega, nisem dobro razumel. Potešen sem pokimal in se usedel v majhno jedilnico. Starejša gospa v čudnem krilu in v figo spetimi lasmi je stopila k mizi in mi v polomljeni  italijanščini razložila, da imam na voljo hišno večerjo ali pa po naročilu. Odločil sem se za hišno večerjo. Naročil sem si še pol litra rdečega domačega vina in za predjed ovčji sir z malo olivnega olja in popra.

       Napokan res odlične hrane, meso in popečena zelenjava, pa neke riževe kroglice, vse je bilo odlično, morda s preveč česna, ampak odlično in obilno, le več kruha bi si želel, sem se odpravil ven, dol do morja. Temno je že bilo in na drugem koncu se je slišala kitara, ne prav posrečeni toni in neko angleško zavijanje. Skozi temo se ni videlo, kdo bi bil tam, domneval pa sem, da je to skupinica iz slikarske kolonije, ki si ob vonju kanabisa lajša dolgočasje, ki se mu ni moč upreti, če nimaš trdnega cilja in namena. Vonj kanabisa je razkošno butal prav do mene, ker je iz tiste smeri še vedno vlekel veter, čeprav so bili sunki že milejši. Nad menoj se je izčistilo nekaj zvezd. Na odprtem morju so se že zibale luči ribiških ladjic, ki so se pripravljale na nočni lov. Po dolgih dneh potepanja me je prvič prijela neka osamljenost, neka čudna izpraznjenost. Začel sem se spraševati, zakaj sem sploh šel na to pot in zmetal toliko denarja za prevoze, za spanje v cenenih hotelih, le tole bo nek nadstandard. Vino me je naredilo potrtega in lenega. Portugalski jug. Tam čez je Afrika, sem premišljal, so sipine peska, so palme: so sanje nje; ona je hotel tja nesti svojo mladost, a je končala v hladu severa, v Berlinu. Nič, ta zgodba nima vrednosti. Bogato sem pljunil v vodo. Če se ne bi prej tako imenitno okopal, bi zdajle kar zlezel v vodo, ker sem se je dotaknil in ugotovil, da je še topla. Ulegel sem se in gledal zvezde. Zaprl sem oči in poslušal imitacijo neke pesmi, ki sem jo poznal, seveda, klasika vseh hipuzlov sveta – hiša vzhajajočega sonca. Veter jo je mešal v občasni brenčet avtomobilov. Dolgo sem kar ležal in poslušal izmenjavo petja in vetra. Potem se mi je zazdelo, da slišim neko dihanje nad seboj. Počasi sem se vzdignil in tik nad mojo glavo je bila glava tistega črnega psa. Iz gobca mu je obupno smrdelo, široko je dihal in molel jezik. Zdaj se ga nisem več bal. Vzravnal sem se in si objel kolena. Pes se je usedel poleg mene in se prav tako oziral na morje. Stegnil sem roko in ga gladko pobožal. Iz otroštva se mi je izvila slika, kako me je spremljal nek pes na poti v šolo. Tisti se je klatil po našem zamestju in iskal prijateljstvo. V šoli se je vsem priljubil, razvajali smo ga in po pouku me je spremljal domov do hišnih vrat. Nekega jutra ga preprosto ni bilo. Šele čez kakšen mesec se je spet prikazal iz megle, ves drugačen, z nacufano dlako, shujšan. Mami sem takrat predlagal, da bi ga imeli doma, pa ga je gladko odklonila. Oče me je takrat razumel. Poskrbel je za psa in ga vsilil nekemu prijatelju na podeželju. Še pet let je pes veselo živel na kmetiji … Ura je že kazala krepko čez enajsto in sem se odpravil nazaj proti lokalu. Pes pred mano, počasi in vdano, kot da bi bila že stara prijatelja. Ne vem, zakaj me je poiskal, kdo bi razumel te sile, ki obvladujejo vse nerazumljeno v nas. Uradno so gostinski del lokala zaprli ob enajstih zvečer, ampak iz majhnih oken je še lila mehka rumena svetloba. In prav taka je nekdaj vabila popotnike, ki so na konjih prijezdili do morja in iskali prenočišča. V mislih sem videval jezdece v težki viteški opravi ali pa trgovce, ki so imeli na konje navezane tovorne mule. Gostilna da je bila namenjena prav tem, ki so trgovali ob južni obali, pa seveda ribičem, ki so za nekaj dni zapuščali barke, in ostalim mornarjem tudi. Pes je spet šel pod murvo, kjer je imel skledo z vodo. V temi sem slišal, kako mlaskaje pije. Dva moška sta prišla ven, očitno domačina v preprostih oblačilih, in sta živahno govorila. Iz zvonika je ravno nadrobilo poldvanajsto. V kosteh se mi je zbirala teža vseh avtobusnih voženj. Samo še posteljo sem videval. Vendarle me je še gnalo v pivnico, med tiste čarobne kroge luči in k Luizi, jasno. Na njej je bilo nekaj, kar me je vleklo, pa ne kot do ženske; bolj tista njena posebna izsanjanost v očeh, neka posebna uročenost. Morda so bile krive luči, ki so se plazile po njih. Nič erotičnega ni bilo v njeni ohlapni bluzi in v dolgem nagubanem krilu. Vstopil sem in jo zagledal v slapu luči za točilno mizo. Rahel žvenket kozarcev je utonil v rumeni trepetajoči svetlobi, ker je bil v sobi prepih, kljub temu, da se je veter  zunaj že skoraj povsem potišal. V levici je držala mobitel in se z nekom očitno prepirala, saj je kar drhtela in trzala in tako živahno mlela portugalščino, da sem kar obstal in si nisem upal naprej. Počakal sem, da se ta besedna viharnost unese, kajti neutolažljivo se mi je zahotelo še nekaj kozarcev vina, da bi v posteljo legel povsem omotičen in oddan posebnim energijam zemlje. Vsako vino ima svojo govorico. Končno se je ploha besed unesla. Trdo je odložila mobilca nekam pod pult in odrinila pletenko. Dvignila je pogled in me skrhano vprašala, če sem še kaj želel. Nekako zadržano sem rekel, da bi spil še nekaj kozarcev dobrega vina, tistega iz pletenke, domačega. Pokimala je in poiskala čist kozarec. Privzdignila ga je in pogledala proti sveči, če je res čist. Prišel sem bliže in videl, da ima obraz zakrknjen, ustnici pa poveznjeni navzdol. Zdaj sem doumel, da je na robu joka. In res so ji solze drsele po licih, kar same, nič zadržane. Dobro sem videl ter solze, ko se je sklonila naprej, nad svečo in na pult postavila kozarec, ji je ena debela in zrela ušla čez nabreklo ličnico in padla v vino. Očitno ni tega opazila, saj je ravno takrat malo zamižala in posmrknila. Od nekod je privlekla papirnato brisačo in si začela otirati solznino na obrazu. »Oprostite,« je skozi smrkanje navrgla. Jaz pa sem samo prikimal v grozni zadregi. Nevljudno se mi je zdelo, da bi zdaj vino zavrnil in ji očital tisto solzo. Kaj pa je ena solza v kozarcu vina? Vzel sem kozarec, ga privzdignil, ovohal vino in ga okušal. Bilo je malo bolj trpko kot tisto pri večerji, a polno neke tolažljive opojnosti. Nagnil sem in počasi pil. Luiza je za trenutek šla za težko zaveso in slišal sam drobne vzdihe in nekomu je spet telefonirala. Ni trajalo dolgo. Prišla je nazaj, v očeh je prinesla neko novo trmo in nov blesket, ki me je zgrozil. Zdelo se mi je, da se je v njej nakalilo sovraštvo. Ni bilo več tiste mehkobe, tiste prijetnosti. Še enkrat se mi je opravičila in mi razložila, da jo je pač nekaj presenetilo in jo zlomilo. S povsem mirno roko je pospravila preostale kozarce na polico. Kako se znajde v tej temoti, sem se spraševal in spil vino. Naročil sem še enega in vprašal, do kdaj je uradno tukaj. Obrnila se je, si popravila lase in rekla, da okrog polnoči po navadi gre domov, če je vse mirno in ni nikjer gostov, da se pa je že primerilo, da je morala ostati do jutra, ker so pač prišleki pili in se zabavali. Za zunanje goste je lokal odprt samo do enajste, za notranje ni urnika. Potolažil sem jo, da je jaz ne mislim zadrževati, da bom spil še kakšen kozarec in šel gor.

      Skoraj do pol enih sva klepetala. Povedala mi je, da se je malo prej razšla s fantom, ker je zvedela, da ima res drugo in da jo je to zlomilo, zato tiste solze in bes. Povedala mi je tudi, da je že bila v Ljubljani, da je videla kip našega pesnika, da je bila na Bledu pa v Postojnski jami in na obali. Še najbolj jo je navdušil Bled in venček zasneženih gora. Udeležila se je nekih predavanj na visoki turistični šoli in našla dve prijateljici. Seveda sem ji omenjal tudi psa, ki me je zasledoval. Razložila mi je, da je hišni pes pametna žival in da točno ve, kdaj bodo novi gostje, pa se jim posveča. Zanimivo, samo tistim, ki pridejo z avtobusom ali pa priplujejo. Avtomobilistov preprosto ne mara. Skozi blodnjavost vina sem zgledoval Luizo povsem golo, tam med svečami, golo na mizi, ovito samo v soj sveč. Pleše in nekje igrajo kitare, ona pa pleše. Skozi priprte oknice lije mesečina in notri pogleda velika konjska glava. Povsod so vitezi in ploskajo, ona pa pleše in se joče. S črnimi lasmi riše elipse strasti in miga z boki. Prelepa je v zvoku noči, v medenini luči, ki ji krožijo okrog glave. Pokinkoval sem tam med svečami in vzdigoval oči, da bi se topil v njeni modrini. Prižgala si je cigareto in se usedla na stol ob oknu. Počasi je kadila in gledal ven, kjer je veter pustil psa in tihe murve. Kako je bilo nenadoma vse strašljivo tiho. Slišal sem droban presket ognja velike sveče na koncu pulta. Počakal sem, da je pokadila, potem sem plačal in se nekako le odmajal do vrat in gor v sobo. Mimogrede sem pomisli, kdo bo vse te sveče pogasil, saj se ponoči lahko zgodi marsikaj. Pa sem šel nazaj v prostor, kjer je Luiza zrinila nekaj stolov k mizam in to vprašal. Mirno mi je odgovorila, da to okrog enih, če ni gostov, naredi Ernesto, ki spi v spodnji sobi na desni in je tudi nekakšen nočni čuvaj poleg psa na dvorišču. In ko sem jo takole gledal, sem si zaželel, da bi preprosto šla z mano gor. In kaj bi potem; zaspal bi na njenih dojkah, tako kot se mi je to enkrat primerilo v Mehiki, kjer sem si to dovoli z neko natakarico. Prav beden sem bil, popotni vitez spolne nemoči.

      Zgoraj sem najprej pregledal, če je vse tam. In bilo je tako, kot sem pustil. Veliko svečo sem kar sam ugasil in se prepustil polni temi. Oblečen sem legel na posteljo in se v trenutku odločil, da dopoldan odpotujem. Ko sem si oddihoval od vina in poti, sem v drobovju čutil njeno solzo. Rasla je in rasla in začela svojo pot. Koliko takih solz je bilo v obmorskih ženskah, ko so ladje prinesle samo nekaj ljudi nazaj, ko so zaman čakale, da pridejo njihovi možje … Ta obmorska večna patetika. In ta posebna razpraskana žalost, ki se je obešala na jadra starih jadrnic, s katerimi se je vozila okrutnost v nove svetove onkraj morja. Kmalu sem zaslišal Ernestovo pokašljevanje, najbrž je ugašal sveče na hodniku. Zanimivo, vodo, v kateri sem se okopal, je najbrž odnesel, medtem ko sem bil na večerji, in mi prinesel vedro sveže in dve brisači. Čutil sem, da me je vino zasukalo v nek čuden svet in mi vrtelo slike v glavi. Spomnil sem se, da mi je Frenk pravil, da imajo v vasi tudi čudnega pridigarja, ki se ima za drugega Kristusa in mu je celo zelo podoben. Vsako jutro da hodi po vasi z  razpelom in na glas moli. Včasih se ustavi tudi v gostilni in dolgo moli pod murvo, pes pa da cvili ob njem in žalostno zavija. Nenadoma mi ni bilo več do raziskovanja vasi in spoznavanja slikark in slikarjev, ki iščejo samo neko snovnost izven sebe, da bi upravičili svoj obstoj. Čutil sem, da se Luizina solza presnavlja, da se množi in bom tudi sam točil portugalske solze, kar tako, ker sem pijan in tako daleč od doma, samo zato, da bi spil kozarec vina in kapljico solze. Jutri grem nazaj domov, sem se odločil in pogledal na drugo stran, kjer je v temi nihala silhueta razpela – tako se mi je zdelo. Nenadoma je bila hiša polna tišine. Na dvorišču so škripali koraki in slišal sem, da je Luiza voščila Ernestu lahko noč. Odšla je. Le komu nese svoje solze nocoj, le komu, te portugalske solze …

        Pred kom bežim, sem premišljal zjutraj ob močni kavi, ki mi jo je postregel mlad natakar, tudi opravljen v stilu tistih davnih stoletij, smešne hlače, bela bluza in še bolj smešni čevlji. Dobro, to me ne zanima več, nekdanja slava te države. Čudna melanholija se mi je zalepila nekam pod lobanjo in nisem se je mogel otresti. Če so me prejšnja leta potovanja razbremenjevala monotonije, sem v tistem jutru zahrepenel prav po umirjenem dnevnem ritmu. Pes je spet prišel k meni, mi naslonil glavo na stegno in me mežikaje gledal. Moral sem ga pobožati. Gospodinja, ki je imela v rokah kuhinjo, je zacepetala z nogo in ga zapodila ven. Natakar se je pozanimal, če bom ostal na kosilu, pa sem mu pojasnil, da odhajam. Pogledal je v knjigo in si pri tem svaljkal še kar košate brke. Nekoliko začudeno me je pogledal in mi povedal, da moram zabeležiti svoj odhod, če nameravam oditi. Rekel sem mu, da bom to opravil v dopoldnevu, ko se nekoliko spravim k sebi, češ da je bilo sinoči kozarček vina preveč. Saj ga je res bilo, ker mi je v glavi pel težak zvon. Spet sem šel dol do morja, še prej pa vse fotografiral. In med čolni je hodil človek, ki se je imel za Kristusa. V beli tuniki, plavolas in bos je hodil s preprostim križem v roki in nekaj mrmral. Zdelo se je, kot da blagoslavlja čolne. Prihajal je naravnost proti meni. Frenk mi je povedal, da tip obvlada vsaj pet jezikov, da je študiral umetnost v Italiji, da pa je baje malce nenavaden Pakistanec iz neke doline, kjer so svetlolasci z modrimi očmi, bržkone ostanek nekih davnih vojaških misiji, kdo ve katere vojske. Jasno, da je v meni takoj videl tujca. Voščil mi je dober dan in me vprašal, od kod sem. Dolgo je premišljal, potem pa prikimal. Najbrž mu ni bilo povsem jasno, kaj in kje je ta država. In ne vem, zakaj je rekel: »Težko je nositi tuje solze v sebi, ampak te očistijo.« Potem je kar šel. Pes se mu je umaknil in počepnil. Gledal sem za njim, za tisto belo tuniko, kako izginja na drugi konec plaže, kjer se je sončilo nekaj turistk; najbrž tiste od sinoči, tam je bilo slišati pesem in kitaro – tu je poletje še kar vztrajalo. Nisem več vzdržal. Mudilo se mi je iz tega kraja. Še preden sem šel v paviljon, da bi se tudi uradno odjavil in da bi poravnal račun, sem srečal Luizo. Prišla je peš gor od parkirišča, v kratkem črnem krilu, v oranžni majici, vsa drugačna kot sinoči, s spetimi lasmi. Na kratko se mi je nasmehnila in me vprašala, ali odhajam. Prikimal sem. Nekaj časa je stala in me gledala, kakor da bi hotela reči: niso vsi za tista stoletja rojeni, niso.

         S težkim nahrbtnikom sem se odlepil od murve in se napotil v ozko ulico, po kateri sem sinoči prišel. Pes je šel za menoj, leno in poklapano. Ko sva prišla na trgec, kjer sem se namenil počakati na avtobus, se je še enkrat stisnil obme in bevsknil, kar naj bi bil pozdrav. Potem se je kar odlepil in počasi šel nazaj v ozko ulico. Zdaj sem dokončno spoznal, da se mi je življenje prevesilo v jesen, zdaj pa res …

      Doma sem. Na zaslonu si ogledujem posnetke. Dolgo iščem murve, psa, majhna okna, staro gostilno … Vse je tu in v glavi. Frenk se bo na pomlad vrnil tja, jaz pa nikoli več, zagotovo ne. Zdaj sem prepoln nekih solz, kaj vem čigavih. Na jok mi gre. Samota me je zaobjela in … Nič, odlikam tiste slike in kar sedim. Kričal bi, če bi zmogel. Nenadoma se mi uderejo solze, derejo iz mene in tečejo. Najprej sem presenečen, potem pa olajšan. Že leta nisem jokal, že leta … Morda iz mene vrejo portugalske solze lepe Luize …