Julijska pravljica

Njegove oči nad valovi se bleščijo – zdi se, da se v njih zbira svetloba zvezd, ki so tako zelo molčale sinoči, ko sva pila poljube na pomolu in poslušala orkester morja; močan južnik je tolkel in metal valove na ploščad. In ona je vedela, da so v njenem srcu pridni škratje, ki dolbejo in dolbejo in ji pasejo metulje po drobovju. Odnašalo jo je, predvsem sinoči, ko se mu je razdajala, ga grizla, tulila, tulila v veter, v južnik, ki je v ozki ulici tolkel s polknico, kakor da samo zanju igra na tam – tam in ju vabi v  ples večnosti. Spraševala se je, tam v mali gostilni, ko sta jedla ribe in pila rdeče vino, če je v sebi že ugnezdila njega, dokončno ugnezdila. Pogledi že zdavnaj niso dovolj, hotela ga je celega, celega v sebi, da bi ga s slanim ognjem zadržala, ga obgrizla, ga utišala, ga imela, ga zavozlala v kito ljubezni. In zdaj je na brisači in gleda njegove oči nad valovi. Zdi se ji, da se je spremenil v morskega boga, ki se zna skriti v čarobni globini morja, kjer domuje prarojstvo. Te oči, te oči, ki ji bliskajo izza valov in ji govorijo o medenem zanebju, tam daleč, kjer obzorje utone v neprepoznaven mrak. In potem vstane, se pretegne in še sama zleze v vodo. Val jo preseneti, da ima v trenutku na ustnicah slano peno, da ji voda plane v usta, da mora zakašljati. On se obrne in z velikimi zaveslaji rok pride do nje, jo prime za boka in si jo pritegne. Povleče jo v globljo vodo, ki je to juto čista in skoraj hladna. Čuti nemir morja, čuti vibracijo vode, ki jo napenja v struno, ki bo zazvenela pod prsti virtuoza. Prižemek je močan. Poljub je slan, dolg, da ji zamrači sonce, ki se je iskrilo v čipkah vode. Ljubiti se v vodi, ji je sekalo skozi zaklenjeno razmišljanje. Čutila gaje, povsod ga je čutila. Zapletel jo je v pene, v poljube. Pod nogami ni več čutila tal. Ni ravno dobra plavalka, pa se ga je oklenila. Odrinil jo je v skrivnost. Zaplavala sta med skali in tam … Po tistem sta dolgo ležala na mivki in gledala nebo nad sabo, ki se je spreminjalo. Na jugu so se kosmičili oblaki in južnik je še bolj vriskal med skalami in metal vodo čez. Posamezen val jima je žgeečklinil stopali, da sta izmikala nogi. Ozrla se je nanj, ga pogladila po kosmati črti nad pokom, kjer so še visele kapljice vode in se iskrile. Ležal je z zaprtimi očmi raztezaje v mivko, da je bil podoben križanemu … Uleže se na njegovo ramo. Sliši butanje srca – zdi se ji, da je njegovo srce ujelo popoln ritem vesolja in valov: en udarec srca, dva udarca, tir, pet in tako naprej, potem pa udarec morja. Počakala je in preštela, točno 28 udarcev srca in en udarec vala … Harmonija, harmonija, ji bliskne v obujeni zavesti, vedoč, da je zdaj oddana v varnem pristanu, kjer bodo vetrovi krotki pastirji hotenja. Njegov čelo se je zgladilo, lasje so razfrfotani in na konicah se že vidi belkasta sled soli – fini mali beli kristali na črnih laseh. Pa tudi na močnih obrvih je videla, da se mu nabira sol: na ramenih, na prsih, na golem mednožju … Dolgo strmi v mrtvino, v penis, ki zdaj brezčutno leži na dveh blazinicah, v katerih spi zarod, se dela … In z roko pritegne brisačo, da ga prekrije. Naj počiva, naj se zbira še za eno divjo noč … Popoldan greva nazaj … In gre do morja. Oprime se skale, vstopi v vodo in pusti da ji val pljuskne do pasu, pa spet in spet; izpira jo, čuti, kako jo izpira, kako si morje jemlje del nje in njega, kako sta poenotena v praelementu. Moti jo, ker ji veter meče lase na oči, da na trenutke ne vidi morja, ne vidi slane jeze, ki besno hiti proti njej. Tam naprej je zgledala moškega, ki se trudi plavati, pa jo nenadoma zagrne sram, da je tako gola med skalama; kopalki sta pustila na mivki … Pa kaj, v raju sej, si reče in se potopi v vodo, da ne bi razkazovala osramja … Za njo se je privzdignil on, zazehal in rekel: A greva kaj pojest, enajsta bo. Potem bo gneča. Ta stavek je razbil njene lepe sanje o poenotenosti, o vzetju v praelement, o življenju, ki se je ustavilo, zdaj pa spet tiktaka. Navlečeta ne še suhe kopalke; njene vijolične so bolj mokre od njegovih črnih, se ogrneta s cunjami in brisačami in gresta do uradne plaže in se prestopata čez Kopalce. Motor sta pustila pod borovci. V popotnem kovčku sta imela perilo, obleko in druge reči. Domenita se, da gresta še pod tuš, potem se pa preoblečeta in poiščeta restavracijo.

Pod večer, ko je sonce mežikalo nad pohlevnostjo valov – nenadoma se je morje stišalo, le na zahodu je bila temna gmota, ki je izpljunila tu in tam vijoličasto strelo: sedita na skalah ob cesti, se držita za roki, kakor da bi s se bala, da se bosta izgubila v prihajajočem mraku in bosta samo dve luči v temi preteklosti. Nič besed nimata. Samo dan jima umira v očeh, v telesih pa žubori spokoj, ker sta se izljubila in sta si dala presežke energij, plamen je ugasnil, žerjavica je ostajala. Obrne s k njej in ji reče:

»Ej, a ni to lep pravljica,«

Ona skomigne z rameni, si popravi lase, si jih spne, da bo lažje dala čelado na glavo in zadržano reče:

»Ja, meni se to zdi bolj kot puding po kosilu. Saj ne sanjava, saj je vse res. Ne dovoli, da bi to bila samo pravljica.«

»Ah,« zavzdihne in si jo pritegne. »Pravljice so za majhne deklice, za velike so pa poljubi,« je še rekel in jo opekel z rahlo razpokanimi ustnicami.

Zvečer je sama v s sobi in pred njo je bel ekran računalnika. Tam nenadoma zaplešejo škratje, ki so cel dan vrtali po srcu in lepili lističe z dvomi: na njih je pisalo: bo to samo avantura? Bo to samo še en seks? Bo to samo priložnostni skok na morje z motorjem, da se tip malo baha. Je ta tip res moj bodoči mož? Bo to nekoč res samo pravljica, julijska pravljica. Jezno ugasne računalnik in si šepne: pravljic ali ne, bilo je lepo, vredno ponavljanja.

Dolgo je samo stremela v napisano, premišljevala in si rekla: ma ja, to ni za sladkorne bolnike, ne.