2. Nočna nevihta

Todor je zavzdihnil in v mislih videval tisto gomilo … Izkopati … ga je obšlo … Kje je danes Piotr!? Zjutraj je že šel, popoldan ga še ni bilo. Njegov terenec, črn in težak, kam je šel? Ta dva domačina … Ta narod, to s pogrebi in potem pitje … Pa ko zapojejo, slišal sem enkrat, en pozni popoldan, ko sem tekel tam mimo, pogreb je bil, pa so zapeli. Kakšna patetika … In take pesmi so peli tudi pred gostilno, kar tako … Kaj je s tem narodom, da je tako patetičen … Zdaj bomo preklopili na angleščino, se razume. Tale Lovro … Oh, kakšna sanjska služba. Cel dan si v senčki, v gozdu, služben avto in … Državni gozdovi, privatni gozdovi … Nekaj ne razumem v tej državi. Tudi če so privatni gozdovi, ljudje hodijo po njih, nabirajo jagode, borovnice, maline, gobe … V Avstriji tega ni, se mi zdi. Pri nas, ah, pri nas je še večja anarhija: pa smo Evropska skupnost, smo ja, na papirju. V resnici pa vsak dela nekaj po svoje, čeprav so skupni zakoni. Gomilica, gomilica …

»No, o čem sta mlela fanta,« je Lovro rekel, ko je prisedel in se naslonil na star lesen opaž, da je kar zaškripal.

»Ja, o čem, o britofu ne. O tem, kako danes samo žare v luknjo pa je. Včasih pa, saj veš, moj deda, stari Miro, on je pa še na roke kopal, ja. Pa vrvi, pa spuščanje … Danes je vse bolj elegantno, dvigalce in hop, pa si v luknji: žara, tisto lahko prineseš pod pazduho, pa jo daš v luknjo. Na morju da jih raztrosijo, enega so pa, tistega  iz glavnega mesta, ki je imel vikend pod gozdom, tistega so pa raztrosili v gozdičku ob brunarici. Menda je kar trajalo, da so dobili papirje. Ja, ne vem, afnarija povsod,« se je Miha jezil.

»Hja, ne vem, ne vem, če je afnarija. Spoštovati je treba te zadnje želje, menda gre za to,« je Lovro rekel v čisti, dobro izbrušeni angleščini, da bi v pogovor ujel tudi Todorja, ki je molče odpijal pivo.

»Nisem prepričan, da so na tem področju enotni evropski predpisi,« je Todor rekel in si obrisal čipkasto sled pene na gostih črnih brkih.

»Ah, s tem se ne ukvarjam. Naredim, kar moram pa je,« je Martin rekel in zamahnil z roko.

»Ja, kar se gozdne zakonodaje tiče, obvladam, pogrebne pa ne,« se je Lovrenc zasmejal.

»Saj ti je ni treba. Te bomo že spravili nekam. Če sem iskren, mene naj kar zagrebejo, ne bom se dal upepeliti, ne. Samo hudič je, ker itak ne boš vedel, kako so se drugi odločili. O, vem za prepire žlahte, vem. O, sem slišal v kapeli tak prepir. Na pomlad. Ja Madona no, tam je starka ležala v krsti, pa so se prepirali, zakaj da ni žare, da je to bolj elegantno, pa da še zmeraj lahko dajo, pa … Pijani so bili in so se prepirali. Tja so revo pripeljali iz bolnice, v mrtvašnico, nekdanjo kapelo, zdaj razširjeno v mrtvašnico. Zadaj imamo skladišče za orodje; šel sem tja, pa sem slišal te neumnosti. Si misliš, takole ob pokojnici se kregajo, kaj bi z njo. Mater jim …« je Martin nejevolil.

»Meni je nerazumljivo, da se dela tak cirkus ob pogrebih,« je Todor rekel in si spet pritegnil pivo.

»Naša tradicija, nimaš kaj,« je Lovrenc rekel in naredil nekaj dolgih požirkov. »Dobro fanta, pustimo mrliče. Vesta, danes sem imel zelo zanimiv dan. Sem bil v oddaljeni dolini, tam, kjer je večina državnih gozdov. In sem naletel na Dance, ki so tam na divje šotorili. Ja, trije motoristi, trije parčki, lepo šotorčke, ogenj, pivo v pločevinkah, pekli so neke klobasice; menda so bili tam, že tretjo noč. Nanje mej  opozoril nek gozdar, ki je šel tam skozi, da si je ogledal, kje so lokalni inženirji odredili jesenski posek, kje bo vlačil les s traktorjem. In ti pride v ponedeljek popoldan tja in jih dobi na jasi, rumeni šotori, ognjišče, ena muzika … Zvečer me je klical. Povedal sem policiji, pa so mi rekli, da je to sicer vredno obravnave, da pa trenutno nimajo ljudi, da bodo šli, da pa moram sam najprej tja in napisati uradno prijavo. Tak je protokol. No, pa grem danes tja in ja … Jasno, bil sem s službenim avtom, v uniformi z orožjem, z legitimacijo. Uradno sem zahteval dokumente in naredil zapisnik. Povedal sem jim, da morajo do večera pospraviti, da pa bodo dobili kazen in to. V kolikor do večera ne bodo zapustili prostora, bo prišla policija in ustrezno ukrepala. Povedal sem jim, da je naš zakon tak pa tak, da so table na vseh vstopih v državne gozdove, kjer je napisano, tudi v angleščini, kaj se sme in se ne sme. Samo ti klinci se požvižgajo na to. Eden, z blond brado, gol do pasu, s pivom v roki, mi je celo rekel, naj odjebem, naj grem svojo pot, da so oni samo v prehodu, da bodo že šli, ko se bo njim zdelo. Potem sem pa tudi jaz povzdignil glas in mu povedal, da je v državi Slavnija, da imamo tu tudi svoja pravila in zakone, ki jih morajo spoštovati vsi, tudi tujci. In še ni nehal. Rekel je, da ima Evropska unija skupne zakone, ki so temelj tudi za lokalne zakone. Si misliš, a. No, potem sem poklical policijo po radijski zvezi. To je učinkovalo. Vedeli so, da policija naloži dosti višje globe, da se ne zajebavajo, da lahko zaplenijo motorje, jih izženejo in to … Divje kampiranje in šotorjenje preganjajo v mnogih državah, ne samo pri nas. Čez pol ure pridejo policisti s psom, dva specialca. To je učinkovalo. Začeli so pospravljati, pobirati smeti. Bil sem tako prijazen, da sem jim dal nekaj plastičnih vreč in se ponudil, da jih jaz odpeljem do zbirališča. Policaj jih je zapisal, preveril identiteto in napisal zapisnik in predlog za globo. Tisti bradač je preklinjal, brcal prazne pločevinke, pa ga je policist specialec ostro opomnil, da mu lahko zapiše še več globe, ker da ovira uradni postopek. In končalo se je tako, da sta jih policaja s terencem spredaj spremljala do regionalne ceste, ki se poveže z avtocesto. Policaja sta bila tako razjezena, da sta jih pospremila vse do avtoceste. Dobila sta privoljenje, da jim naložijo, da morajo zapustiti državo in da bodo na avtocesti spremljani in kontrolirani, vse do Avstrije, od tam naprej pa naj gredo, kamor hočejo. Ja, se je kar dobro končalo. Dobili so kazen, izgon … Niso zmerom taki, ne. Dva nemška para sta enkrat taborila ob potoku, na črno seveda. Tisto se je končalo miroljubno. Pobrali so stvari in šli. Zadnja leta je veliko tega sranja,« je Lovro dokončal in spet naredil dolg požirek.

»Hja, dol pri nas, ne vem, če bi se kdo sekiral, če bi naletel na te divje tabornike. Pa tudi ne vem, če bi si upali tako na divje taboriti. Še nisem slišal, da se to dogaja, ne. Naši kmetje bi vzeli stvari v svoje roke, brez skrbi. Tu pri vas, pa se res čudim, da lahko greš v privat gozd in nabiraš maline, ne razumem,« je Todor rekel.

»Ja, nimamo ustrezne inšpekcije. Pa tudi ljudi ni, da bi tako obširne gozdove nadzirali. Nimamo urejeno, da bi lahko lastnik gozda alarmiral pristojne službe, če zaloti ljudi v svojem gozdu in mu pobirajo gobe, maline … Nimamo pravne podlage. Nekaj malega predpisov je, samo kdo hudiča jih pa spoštuje, nihče … Ja, so še hujše stvari, kraja drv recimo. Oh, to so kar komedije, ja. V nedeljo popoldan ti prideta dva tipa, pa kar v terenca mečeta nažagane drva – en kmet jih že celo poletje pripravlja za prodajo, dopolnilna dejavnost, tam v  Suhi dolini. Ti, pa ti pridem tja z mojim enduro motorjem, nedeljski izlet pač, pa ju gledam. Nista vedela, kdo sem, ker sem bil v civilu, jasno. Pa ju vprašam, kaj delata. Pa sta mi rekla, da če sem čorav, da se ja vidi, da drva pripravljata, da … In sem šel malo naprej pa poklical policijo. Povedal sem jim registrsko tablico. No, in zvečer me pokličejo s policije in mi povedo, da sta tista dva kujona po celem okolišu občasno kradla drva, navadno v nedeljo popoldan, za nekoga, ki ima picerijo, kjer pečejo pice v peči na drva, atrakcija pač. Tista picerija je v drugem okraju, vem katera. Si misliš, greš in naložiš, kaj te briga. Malo tu, malo tam.

»Ja, ja take se nam dogajajo. Tu ne pomagajo evropski zakoni, ne. Ljudje se znajdejo, ne glede na sistem, državo, skupnost. Nič ne pomaga, nič. Saj so okradli tudi onega sadjarja spodaj, blizu mesta. Ko je obral jabolka in jih je pripravljal na palete za prodajo, so mu ponoči odpeljali tretjino obranih. Pa so ga policaji poučili, da bi moral imeti nadzorno kamero, da bi lahko imel vsaj psa, ne pa da tako zložene gajbice pusti na prostem ob sadovnjaku, blizu regionalne ceste. Nič, zapisnik so naredili, to je bilo vse. Revež se je napil, lani mu je mama umrla. Tam na britofu mi je to govoril, ja,« je Martin pojasnjeval.

»Pri nas je kraja nekaj folklornega, gospoda.  Cel Balkan je tak, poštenje, ah,« je zamahnil Todor.

»Ne vem, če gre za folkloro, ampak pri nas se je to razraslo, do amena se je razraslo. Kradejo hlodovino, nafto iz traktorjev, vsega boga. Še desetletje nazaj, so gozdarji puščali orodje v gozdu, motorke in male stroje, danes, ah, kje pa … Problem je, ker se gozdnih cest ne zapira. Posamezne odseke se, tam so rampe. Pa ne pomagajo. Tipi pridejo  s tistimi enduro motorji, zaobidejo te rampe in vse je njihovo. Vem pa za primer, ko se je lastnik gozda hudo brigal za varnost v svojih parcelah, o ja!« je pomnljivo prikimal Lovrenc.

»Kako pa?« se je pozanimal Todor.

»Preprosto. Vedel je, kje Italijani nabirajo gobe. Septembra, vsak september sta dva Italijana tja prihajala s srebrnim terencem. In eno soboto popoldan jima je naredil teater. Tip ima dva huda psa, nemški dogi. No, pa so me s policije pod večer klicali, da je tam tak pa tak incident, naj pridem, da bom tudi jaz naredil zapisnik, ker da to spada pod mojo upravo. Nimaš kaj, moral sem tja. In kaj vidim. Tip je za terenca zavezal oba psa, da Italijana nista mogla do avta. Oba sta imela polni vrečki gob, lisičke, jurčki, tudi štorovke že. Psa pa mirna, ob nogi lastnika, naslonjenega na njunega terenca. Policista pa v zadregi, kaj zdaj. Italijana sta klicala, oni so pa takoj vedeli, čigava sta psa, pa jih je prehitel, bil je tam pred policijo, ker je vedel, ob kateri uri približno prilezejo iz gozda. Gobe sta morala pustiti lastniku, policista sta naredila zapisnik. Lastnik gozda je dobil kazen, si misliš, zaradi ogrožanja s psoma, kajti avto je bil parkiran na državni posesti, s katere je šel kolovoz v lastniški gozd. Italijana sta dobila dva zapisnika, mojega in policijskega in globo. Si pa predstavljam, kako je bilo ja, ko sta prišla iz gozda in sta zagledala tam tiste mrcine, lajajoče. Kaj bi se zgodilo, če bi verige popustile; to sta močna psa, si lahko samo predstavljam, ja,« je zaključil Lovro.

»O, ja vem, kdo je bil to. Oh, se je še govorilo o tem, se je. Ja, nimaš kaj. Če ni zakonodaje, je tako,« je Martin utrujeno zavzdihnil.

»Gospoda, v demokraciji je vse dovoljeno, kar ni izrecno prepovedano,« je bil Todor pameten.

»Prav imaš,« mu je prikimal Lovro.

»Ja no, zakoni so zakoni, samo spoštuje se jih ne. Pa tudi nadzorstvo, ni ljudi. Naš Lovro ima tako velik teritorij, da bi ga moral z dronom nadzirati, ne pa s tisto kripo. Kdaj ti bodo dali novega terenca?« ga je vprašal Martin.

»Na pomlad, tako obljubljajo. Še dobro, da naš Todorče zna popravit te stare Toyote. Ti, Todor, na svojem privatnem Fordu, starem; saj kupujem novega. Spet me zajebavajo vrata, spet se mi prižiga lučka, da so odprta, če pa so zaprta. Pa včasih se ne pusti zakleniti, kar butam pa butam. Vem, star je, pa vseeno. A bi pogledal, če ga recimo te dni, še pred avgustom, pripeljem v delavnico?« je Lovro zaobrnil pomenek.

»No ja, pokliči šefa, uradno se daj v vrsto. Privatno ti lahko povem, da je lahko kriv en senzor, enega sem ti že izključil, pa računalniku dopovedal, da je drugače, zdaj bi ti lahko še drugega, pa še ostale teste bi naredil. To je tako, stara ključavnica, morda zapacan senzor, saj se s tem voziš tudi po makadamu, prah in to … Nič ne morem reči, dokler ne vidim. Bom omenil šefu takoj jutri zjutraj, ti pa pokliči in bomo zrihtali, garant. Ej, če zrihtajo na daleč na vesoljski postaji, bomo mi tudi na tleh, a?« se je Todor zasmejal.

»Ja, pa bomo ja,« se je Lovrenc nasmehnil.

»Ti, Lovro, Todor, še ni slišal tiste grozljivke,« se je že nekoliko omotnjen nagnil naprej Martin.

»Grozljivke, kakšne grozljivke!?« se je Lovro resnil in spil preostanke piva.

»Tisto veš, ko si našel zvezanega tipa tam pri Mrzlih jamah.«

»A tisto, lanskega junija?« se je Lovro nasmehnil.

»Kakšna grozljivka, trupla in to. Slišal sem za ta vaša nora raziskovanja, da eni iščejo ena trupla, menda še tam iz prejšnjega stoletja. Koga briga to?« je Todor rekel.

»Ne to, ne, Todor,« je Lovrenc umirjeno rekel. »Drugačna zgodba je bila. Takole je šlo, poslušaj,« je Lovrenc namignil, da bo stvar resna in zanimiva.

»Poslušam,« je Todor prikimal.

»Veš, švercanje ljudi in to, za to si slišal, kaj?«

»Ja, sem, vem … Vozijo jih v Italijo, to vem. Nočne migracije in to. Dobro, in!?« je postajal Todor nervozen.

»No, nek ponedeljek v lanskem Juniju, grem jaz na obhod po terenu, se na nekem ovinku ustavim in zaslišim neko šibko javkanje. Malo me je bilo groza, ker so tam blizu pod cesto kar konkretni prepadi. In poslušam, poslušam, pa spet, javkanje. Grem peš naprej, zavijem na kolovoz, ves blaten in vidim sledi avta tam. Grem naprej, pa spet javkanje.  Mala vzpetinica, potem jasa, tam pa ogromna stara smreka; tista je spomeniško zaščitena, ker ima že stodvajset let. No, pridem bliže in vidim, da je tam privezan človek z alpinistično rdečo vrvjo. Ja hudiča no. Grem še bližje in vidim, da je to moški, še mlad z zblojenimi očmi, prestrašen, polulan, posran; smrdel je, na dva metra je smrdel, res. Stokal je: pomagaj, pomagaj, pomagaj … Vpraševal sem ga, kaj se je zgodilo … Nič ni mogel odgovoriti, nič. Videl sem, da je v šoku, da komaj kaj ve, da je na pol nor. Tudi sam v tistem trenutku nisem vedel, kaj naj. S seboj sem imel v avtu termovko s kavo in pitno vodo, sendvič, vitaminski sok. Do avta je bilo kakšnih dvesto metrov nič več. Gozdna cesta je bila v tem času malo prevozna. Pa sem mu rekel, da grem po nož in kavo, da ga bom lahko odvezal, da … Pa je začel histerično kričati, da naj ne kličem policije, da naj mu samo pomagam, da … Kar preslišal sem ga. Ko sem šel nazaj do avta, sem poslal sporočilo policiji. Čez tričetrt ure so prišli. No, med tem sem možakarja le rešil vrvi; leve noge skorajda ni čutil, ker so ga tako pretisnili, tudi roke je imel mravljinčaste. Sprejel je kavo in sok; sedel je na tla, naslonil se je na tisto smreko. Povedal mi je, da so ga tako pač kaznovali v klapi, ker, ker je bil nekomu pač dolžan nek keš. Nisem vrtal vanj, ker sem vedel, da bo moral policiji odgovarjati, ne meni. Ni spadal v moj prekrškovni nabor. Malo sva se še pogovarjala, kako da je bila kruta noč, da ga je bilo strah, da bi prišla kakšna zver, medved, volkovi … Da sploh ni vajen gozda, da … Ko je prišla policija, se je vzdignil, da bi bežal, pa mu ni šlo. Ob neki korenini se je spotaknil in telebnil. Policaj ga je hitro obvladal, ga vklenil in potem, potem se je začelo podrobno spraševanje. Izkazalo se je, da je sodeloval pri tihotapljenju ljudi, da pa šefu ni dal zaslužka in ga je porabil za drogo. Tako se je zgodba zaključila. Smrdečega tipa so odpeljali z marico, ki je prišla kasneje. Si predstavljaš, da te odpeljejo v gozd in te zvežejo in tam pustijo, grozno,« je zaključil Lovrenc.

»Ja, Evropa. Ljudje padajo na finte, da bi hitro zaslužili, pa še droga, kakšna klasika. Jaz z drogo nisem imel problemov. Poskusil sem kaditi opij, iz firbca tudi hašiš, jasno, pa enkrat ene tablete na nekem norem žuru, sicer pa pivce za živce. Fanta, plačam še eno rundo, potem pa moram v jazbino,« je Todor rekel.

»Eh, jaz imam zadosti, vidva pa še imejta konferenco. Moram porihtat še nekaj doma. Popravljam bajto, moram en material raztovorit, ki sem ga popoldan pripeljal,« se je Martin opravičil in vstal.

»Bova pa midva še eno, kaj?« je vprašal Lovrenc in pogledal Todorja, ki je brezčutno gledal nekam skozi okno, kjer se je gneča pod lipo razredčila. Samo pokimal je.

Še kakšne pol ure sta modrovala o avtomobilih, o elektroniki, o značajih voznikov, ki vozijo BMW in podobno. Potem je Todor plačal zadnjo rundo in šel na mali moped, prislonjen ob zid garaže poleg lokala. Še pred deseto je že bil v svojem najetem apartmaju, ki je premogel eno sobo, malo kuhinjo in stranišče pa tuš kabino. Lastnik kmetije je predelal nekdanji hlev v apartmaje in na ta način bolje služil, kot pa če bi še imel krave. Najemnina je bila nižja za Todorja in za Piotra, ker je lastnik bil v neki navezavi s šefom mehanične delavnice in z lastnikom malega sanatorija. Majhen kraj pač, vsi so se poznali, vsi so si delali usluge take in drugačne. Todor je sedel na posteljo in si dolgo masiral obraz. V mislih je videval gomilo, draga krsta … Če bi jo s Piotrom izkopala, skrila … Izsiljevala bi ženo pokojnika, lahko bi … Samo, kako bi to izpeljala, ej … Z malim kopačem ne bi mogla ponoči tja, ne. In če bodo šele jeseni začeli z grobnico, do takrat je še čas. Prve dni septembra, takrat se turizem že umirja, vas se pomiri … Samo … Ja, v oddaljeni dolini bi jo skrila in … Ne, ne o tem moram spregovoriti s Piotrom. On sanja, kako bi prišel na hitro do denarja in doma bi potem začel nek posel, neko, kaj vem kaj že, menda ambulanta za psihično zdravje. Saj je hotel študirati psihiatrijo, pa … Ja no … Pijača, zabave, Evropa … Najprej delo v Avstriji, tako kot jaz, potem pa razpisi, ugodna plača, lep, miren kraj, spodaj jezero, turizem, dober nočni klub, Metulj … Punce tam, tudi Marina, bolgarka. Kako sva se zavohala. Pa mislim, da ji je kolegica povedala, tista Ukrajinka, da sem Bolgar; tisti s črno brado, da, da … Ja no sto evrov plus pijača in … Marina … študirala je nemščino in književnost v Sofiji, pa … Ugotovila je, da se da tudi drugače služiti denar in … Končala je tu, ob tem lepem jezeru v tej Slavniji. V petek bom šel dol, nič prej. Piotr, njemu ne manjka sestric tam … praktikantke, ena mlada zdravnica, tista dolgonoga, oh … Pravi, da je domačinka, nedostopna, strogo krščanska. Malo se trese, ker šef klinike zagovarja evtanazijo in da bi odprl oddelek: s čim vse služijo … Te razprave, evtanazija, da, ne … Nimam mnenja o tem. Če se spomnim očeta, kako je trpel ob tisti kemoterapiji, potem bi bil takoj za … Martin pravi, da je on za, da če psa lahko usmrtijo, kadar se matra, zakaj pa človeka ne. En večer smo imeli hudo debato, pa nam je natakarica rekla, da smo res eni idioti, da pa ona ne bi šla kar tako v smrt. Da itak imajo že take droge, da te uspavajo in si na pol pri zavesti, pa lepo greš. Njena mama, da je tako šla, par dni v bolnici, nič več zdravil, nič hrane, samo voda po cevki pa tisti strupi proti bolečinam in adijo … Ja, ne vem … Kje je hodi nocoj Piotr, samo da ni s tisto, kako ji je že ime. Dr. Melita, da, pred dvema letoma je diplomirala, prej je delala v zdravstvenem domu, zdaj pa specializira interno medicino in dela v sanatoriju … Vrhunska oskrba je tam, individualne sobe, ves luksuz: internet, televizija, meniji po naročilu, negovalke … Hotel za umiranje … Tja hodijo samo težki bogati primeri, tako pravi Piotr. Mala operacijska dvorana, za nujne primere, žolč, slepo črevo, take reči. Večjih posegov ne delajo. In gospodu C. C. – ju ni niti šef klinike mogel več pomagati. Baje so bili v stalnem stiku s kolegi v Ameriki in so imeli kar naprej videokonference … Piotr je skrbel za ustrezne infuzije; dvakrat jih je šel kontrolirat, potem je to skrb prevzela mlada zdravnica. Vsak dan je šla tja v vilo C. C., vsak dan. Njen mali bel avto … Fiat panda, novejši model … Ja no, letni servis naredi pri nas. Gledal sem jo, kako stlači noter tiste svoje dolge noge. Saj ji kar gre, ja. Menjal sem filter, olje, vse po protokolu, vse. In se ni zvedelo, zakaj je pravzaprav gospod slavni umrl … Piotr je obdržal poklicno skrivnost. Saj ga razumem. Navajen je molčati, zato je plačan, tudi zato. Kje hudiča je nocoj. Vem, da je imel dopoldansko izmeno, potem je nekaj omenjal, da bo morda šel popoldan na kopanje, do jezera, samo zdaj je pa že pol enajsta, pa … Naj ga pokličem, ah ne … Aha, slišim ga, aha, si reče Todor, ko sloni na malem balkonu in gleda na dovozno pot do nekdanje kmetije. Izza dveh starih lip se je pribliskal močan terenec. Piotr je zapeljal pred nekdanji skedenj, tam je zdaj parkirišče za nameščence v apartmaju. Poleg niju je še pet stalno zasedenih apartmajev s turisti. Todor je globoko vdihnil ohlajeno sparino dneva; v nos mu je udaril vonj sena in vonj po še nečem, ni si znal razložiti, po čem, a je bilo omamno. Obrnil se je na levo. Zdaj je videl, da je tam tista zajetna Finka, ki se je včeraj nastanila v apartma; od nje je prihajal močan vonj po večerni toaleti. Mirno je kadila in gledala proti dolini, proti lučem ob jezeru. Potem je zagledal Piotra; ves naprožen v belih kratkih hlačah, v beli majici je šel proti vhodu. Počakal je, da ga je ta slišal na stopnišču, odprl je vrata apartmaja, da je krepak prepih potegnil in je pometel nekaj listov; rad je brskal med starimi turističnimi prospekti …

»O, Piotr, a bi stopil k meni na šilce pred spanjem. Imam mastiko, iz Severne Makedonije,« je Todor ponujal, ker je vedel, da Piotr rad srkne pred spanjem kaj močnega. Smejala sta se, ko mu je enkrat razlagal, da je njegov oče, ko sta šla z mamo na potovanje v nekdanjo Jugoslavijo, pred desetletji, pil tudi pitralon, vodico po britju, notoričen pijanec pač.

»O, mastiko. Že nekaj časa je nisem pil, nazadnje pred, ja bo že štiri leta v Grčiji. Pa bi jo, sedativ pred spanjem,« je Piotr razigrano rekel in zatlačil mobitel nazaj v hlače.

Todor je segel v mali hladilnik, poiskal kozarčka in na mizico dal steklenico mastike, vso rosno. Natočil je: trudil se je, da bi to naredil previdno, pa kljub temu sta mu dve kapljici ušli na zeleno mizo; kričeča zelena plastika je bila na njej.

»Si užival v plavanju? Menda ima voda v jezeru 24 stopinj, tako piše na internetu,« je Todor načenjal pogovor.

»Ja pa sem res. V plitvinah ima zagotovo tudi še več. In ja, nisem bil sam,« se je Piotr pobalinsko nasmehnil, zagorel, skorajda malo opečen.

»Če smem ugibati, je to bila dolgonoga …« je Todor zarotniško rekel.

»Ja, doktor Melita, bila je z mano. Pozna tih kraj med bukovimi drevesi, tam sva bila. Lepa senca, dober plac. Govorila mi je, da so tam imeli žure, ko je bila še smrklja, da so tam bili veliko noči. Zdaj da je tam lastnik ogradil, ampak ona ve za prehod, si misliš. No, tam sva si vzela cel popoldan. Ženska je strašno razgledana. Sanja o tem, da bi drugo leto šla v neko misijo v Afriko. Moj kolega, ki je uspel diplomirati in je zdravnik, je bil, pa ve, kako je tam dol, o ve. Zdravil je v Sudanu, Maliju, pa še nekje … Tragedije, same tragedije. Ni opreme, ena sama improvizacija. In šamanstvo. Raziskoval je te prakse. In ne boš verjel, nekatere celo delujejo. Mmm, tale mastika … Odlična,« je Piotr prikimal.

»Dolgonoga, antilopa med tigri in levi. Kaj si ti, tiger ali lev?« se je Todor zasmejal in se vprašal v mislih: Kako mu je uspelo stopiti ta, ta led … In spet mešam, prej pivo, zdaj mastika …

»Ah, za zdaj sem samo pohleven mucek, ki se rad prilizuje,« se je Piotr odklepal.

»Oh no, boš že zrasel v napadalnega tigra, boš,« mu je Todor laskal.

»Ja, ne razumem dobro teh Slovenk, ne. Krščanstvo, ne vse. Veliko je še tistih iz bivših republik, tretji rod, drugačni geni, drugačen temperament. V našem malem zdravilišču jih je vseh sort, samo, kaj vem, ne razume jih, res ne. Ene so zapete, da ne moreš verjet, 21 stoletje je, spet druge so, so pač za stvar … Zdravniki, še dva sta, noben domačin; eden je iz Srbije, eden iz Hrvaške, kaj vem … Specialista interne medicine, oni iz Srbije je bolj kardiolog, resen, že prileten, blizu šestdeset. Ja, smo tim, smo. Šef pa, lastnik, mislim, ima svojo ambulanto, samo … Ta tip je mahnjen na politiko. Je v neki stranki, to vem, samo me te njihove lokalne politične neumnosti ne zanimajo. Imeli so volitve, menda je izgubil, ni bil izvoljen za poslanca; pred leti je menda bil, zdaj, kaj vem. Me ne briga, plača je redna in dobra, drugo me ne briga. Drugo leto sem tu, samo, hja …« je Piotr zavzdihnil in se naslonil na golo, zeleno prebarvano steno.

»Ja, približno dva meseca manj sem jaz tu. Razmišljam o novih priložnostih,« je Todor rekel z mrščavo na obrazu.

»Pa te mika, da bi šel drugam? Saj je tu tako, no. Spodaj v mestu se dogaja, v tej vasi pa, saj vidiš, gostilna, mali hotel, ti apartmaji, pa kmetje, v glavnem živinoreja, nekaj njiv, dolgčas,« je Piotr melanholično rekel.