Na Ugljan

Danes ponoči se mi je sanjalo, da sem kuhala kavo Janezu Janši, njegovi ženi, Vrtovcu, Reberšku, Stevanoviću, Špeli Ocvirk in še nekaterim, katerih obrazov pa nisem razločila. Bila sem vznemirjena in nervozna. Skrbelo me je, če bo moja kava dovolj dobra za te ljudi in obremenjevala sem se s tem, ker nimam dovolj enakih skodelic za kavo. Skoraj vsaka je različna … nisem vedela katero naj komu dam … Janši in ženi moram dati enaki skodelici, upam, da imam vsaj dve taki, sem premišljevala …
Roki sta mi dregetali in bilo me je strah, da bom kavo polila.

Ko sem se prebudila sem še kar nekaj časa poležala v postelji. Z nekim neprijetnim občutkom v sebi, s kepo v trebuhu …
Od kod te sanje?
Ne zanima me politika, ne politiki … zakaj kave nisem kuhala Bradley Cooperju, Scarlett Johansson, Clintu Eastwoodu, Julii Roberts, Helen Hunt – njih rada gledam v filmih …
In!? Zakaj se še v sanjah obremenjujem s tem, da mora biti kava dobra, skodelice prave. Zakaj me tako skrbi, da bom koga razočarala? Ali celo prizadela. Da se bom morala spet opravičevati …

Predolgo se že trudim, me je prešinilo.
Zakaj ne sanjam kaj lepega … včasih sem … spomnim se.

Potem sem vstala, sama sebi skuhala kavo in se sanjam še kar čudila.

In spomnila sem se na sodelavca iz službe. Že mnogo let je od tega.
V službi sem še bila, mlajša, skoraj še mlada. Spomnim se, da mi je sodelavec s katerim sva si delila pisarno, ves obupan je bil, razlagal, da se tast in tašča ločujeta. Po petdesetih letih zakona, že več let skupaj v pokoju.
Zgrožena sem bila. Kako!? Do takrat nisem niti pomislila na to, da se stari ljudje, stari pari ločujejo! Mladi, mlajši pari se! Ne stari. Ne tako stari.
Starost je čas, ko je že vse hudo mimo (če bolezni in starostnih togob ne štejem!), tako sem razmišljala. Hormoni so se umirili. Lepo je, nekako že … s tresočo roko v roki, z nekom ob sebi iti počasi naprej … tja proti koncu sicer … a, lepo je imeti nekoga ob sebi.

Zdaj pa – gledam svoj veliki kovček v predsobi. In tri velike nakupovalne vrečke s čevlji in nekaj knjigami. Sem si naložila preveč?
Čakam znanca od znanca neke dobre znanke. Na Ugljan grem. V neko staro kamnito hišo na samem. Verjetno je v bolj slabem stanju. Že dolgo nihče ni bil tam. Dolgo so jo ponujali v najem. Polno golazni si predstavljam, miši in kač, zaprašeno, prepredeno z lepljivimi pajčevinami. A ni me strah. Vse bom uredila. Vem, da bom.

Samo da grem stran od tod. Od moža. Pravzaprav od njegovega trupla. Le to je še ostalo. Že ničkolikokrat sem ga pretepla do smrti. Zabodla sem ga z nožem, včasih tudi z vilico sredi kosila. Ali pa ponoči, ko je spal, zadušila z blazino – dolgo in močno sem jo morala tiščati na njegov obraz.
Nisem ga več mogla prenašati, nikakor, tudi organsko ne – zdaj sem komaj spoznala kaj to res pomeni, če nekoga ”organsko” ne preneseš.

Tistega njegovega govoričenja, non – stop, sitnarjenja, nerganja, pametovanja in poniževanja.
” … veš, ko sem bil jaz tam zaposlen … ko sem bil tam direktor – takrat, takrat je bilo tako … in tako je bilo prav … mi smo … zdaj pa sami butlji, sami lopovi … si lahko misliš!? … če bi bil še jaz …
… a ne bi bilo bolje, če bi to naredila malo drugače … poglej, naj ti pokažem, kako se nareže … dodaj malo več soli … preveč zapečeš … ne, ne toliko vode!, si nora? … pazi, pazi!, vse boš prismodila! …
kaj bereš – to sem že bral – za nič knjiga, škoda časa … kaj samo bolščiš?… kot da si bebava … si z mano ali v drugem svetu? … s tabo ni nič … joj, ne morem te več gledati …
… moja žena, ha, ha …ja dobro skrbim za njo, saj se vidi, poredila se je … ja hitro teče čas, hitro se je postarala … ja, jo bo treba malo polikati … ja, lepo obleko ima, tudi drago, a kaj ji pomaga … ja, ko bi vedel, ko si mlad … ”

Molčim.
Molčala sem …

Razpoke – nastale so že pred mnogo leti, so se širile, vedno večje so postajale. Včasih so bolele kot drobne ranice, kasneje kot strelne rane.
Drobne geste in nežnosti so popolnoma izginile. Niti tiste ljubezni, ki je postala že dolgo nazaj obveznost in navada – ni več. Ničesar ni več. Tudi mene ne. Postala sem neopazna, skoraj nevidna. Tudi sama sebi.
Včasih stojim pred ogledalom, a se v njem ne vidim. Ni me. V njem vidim le njegov obraz … Gleda me s svojimi majhnimi očmi pod povešenimi vekami izza očal, pod košatimi obrvmi, z nagrbančenim čelom, s popačenimi, navzdol zakrivljenimi ustnicami – kot da sem nekaj, kar je težko gledati, ja, komaj me gleda, to večkrat pove …
Verjetno je tudi zato veliko z doma. Po več ur ga ni. Včasih pride pozno, ponoči.
Enkrat sem vprašala kod hodi, kje in s kom je … kričal je, se tresel, roke, dlani stisnjene v pest je tiščal k telesu, kot da bi imel privezane k njemu z neko nevidno vrvjo, da mu ne bi spet pobegnile ( ja, včasih mu je katera). Pa sta mu, spet, vseeno; zgrabil me je za vrat in stiskal, stiskal … dolgo potem sem v tistih vročih dneh hodila s šalom okoli vratu. In takrat je nastala v meni tista bula, tik ob srcu, kot tumor, čutim jo …
Kriva pa sem si bila sama! Da sem preveč jezikala je rekel! Da se preveč vtikam v Njegovo življenje in – morala sem se mu opravičiti! Ni dal prej miru.
”Oprosti,” sem mu morala reči. Po tistem večeru sem se morala vedno opravičevati – krivda za vsak nesporazum, za vse, kar je bilo narobe, je bila moja!
Na začetku mi je beseda ”oprosti” težko šla iz ust. Kar nekaj časa je tičala v grlu, potem se je počasi privlekla do jezika in težko jo je bilo spraviti naprej. Sčasoma pa se je udomačila, navadila, izgubila svoj pomen. Postala je samo zaporedje črk, beseda brez pravega pomena in ni mi je bilo težko izreči. Pravzaprav je iz ust kar poletela – kot pljunek in mi prinesla mir.

Takrat sem začela sanjariti o odhodu. Da bom šla, sem ponoči razmišljala, ko sem sama v temni tišini ležala na robu postelje.
Katere obleke bom vzela, katere čevlje, knjige … in svojo skodelico za kavo – vedno jo vzamem s sabo, ko grem na dopust. A tokrat bom šla za vedno – tako sem razmišljala, tako sem se tolažila.

Drugo ima, mi je rekla prijateljica. Zasmejala sem se. Katera bi ga le hotela. Po tistem
se mi je, kakšen dan, v glavi res pojavila misel, da ima drugo žensko, a sem se tej misli samo nasmihala – in izginila je.
A nekaj je vendarle ostalo. Postala sem bolj pozorna in kasneje se mi je večkrat zazdelo, da sem jo zavonjala, ko je dobre volje in ves razposajen vstopil v najin dom; potem pa veselje in tisto dobro razpoloženje obesil na obešalnik v predsobi, skupaj z obleko in zbrcal s čevlji z nog, ter si nadel tisto domačo: sitno, jezno in naveličano masko na obraz.
Slutila sem, ja, nekje globoko v sebi, a sem slutnjo odganjala. Strah me je bilo iskreno pomisliti na to, si priznati, ga vprašati. Bala sem se. Čeprav res ne vem česa? In zakaj?
Čudilo me je, da vstaja že ob šestih in večkrat hiti, kakor, da se mu mudi na avtobus, zdaj, ko je doma in ima ves dan čas; da se sprehodi, da naredi nekaj za svoje telo, za zdravje.

Zdaj vem, morala sta pred njeno službo, sprehoditi njenega psa.

Pred dnevi, pozno popoldne je že bilo, mi je prijateljica na mobitel poslala slikico:
njega in njo s psom.
Videla sem jo že. V parku s psom. Zaradi njenega psa sem jo opazila. Lep je. Jaz pa imam rada pse. A ga nikoli nisem imela. On jih sovraži. Gnusijo se mu. Zanj so kosmata vreča nesnage in bolh.
Nekoč sem domov prinesla ljubkega pasjega mladička, črnega mešančka, ne da bi mu prej povedala, se z njim pogovorila. Zelo sem si ga želela. Prepričana sem bila, da se bo raznežil, ko ga bo videl, da se mu bo takoj ugnezdil v srce in tam ostal. A ni. Razjezil se je. Zelo! Še danes vidim tiste njegove podivjane oči in slišim njegovo kričanje … Ubogo bitje sem morala odnesti nazaj k družini, kjer sem ga dobila.
Njemu pa sem se morala spet opravičiti in obljubiti, da tega nikoli več ne bom naredila.

Prizadelo me je. Ne toliko, da ima ljubico (zdaj sem si z lahkoto priznala tudi tiste iz službe, tajnice, pripravnice), prizadelo me je, da ima ljubico, ljubico, ki ima psa.

Sedela sem v naslonjaču s knjigo v rokah – a je nisem brala. Skrivoma sem ga opazovala izpod očal. Sedel mi je nasproti, na sedežnini. S prsti je hitel po zaslonu mobitela. Smehljal se je. Nežen zvok aparata je naznanil, da je bilo sporočilo odposlano. Samo nekaj trenutkov je trajalo, ko se je naprava s piskom spet oglasila in najavila, da je sporočilo prispelo. Smehljal se je, ko ga je bral. Zadovoljen je bil, vesel, sreča mu je sijala z obraza.
Za trenutek sem postala zavistna. Začrvičilo me je. Začutila sem tisto bulo ob srcu, ki je ne dolgo nazaj, spet dobila sestro.
Pogledala sem v knjigo. Nisem videla črk, misli so jih prekrile.
”Dva, morda tri dni me ne bo.”
”Prav.”
Dolgo me je nepremično gledal. Nič ni rekel, kam gre in s kom in jaz nisem vprašala …
saj vem, da se ne smem vtikati v Njegovo življenje.

Moje misli pa so že pohitele v klet. Iz omare so izvlekle največji kovček in obleke, čevlji, knjige so se že zlagale vanj …

No, za čevlje in knjige v kovčku ni bilo več prostora. Skodelico za kavo (podržala sem jo v rokah in si jo ogledovala; ne, te ne bi dala nikomur, ne Janševi ženi, ne Špeli, sem pomislila), sem skrbno zavila v papir in jo dala v torbico – vesela sem, da imam tako veliko torbo.
Gledam svoj veliki kovček v predsobi. In tri velike nakupovalne vrečke s čevlji in nekaj knjigami. Sem si naložila preveč?

Pozvoni.
Odprem. Starejši gospod, morda malo mlajši od mene, mi seže v roko.
”Jaz sem Janez. Greva na Ugljan,” se široko nasmehne, ”a vas smem, preden odideva, lepo prositi, da mi skuhate kavo, pravo turško – tako sem je potreben kot tristo hudičev … ”

Nasmehnem se, spomnim se tistih trapastih sanj prejšnje noči. No, pa bom Janezu vendarle skuhala kavo. Pohitim v kuhinjo, skuham kavo in jo nalijem v eno izmed kompleta enakih skodelic (pomislim na nepotrebno skrb iz sanj).
Kava opojno diši.
Odnesem jo v dnevno sobo in odložim na mizico pred njega. Roka se mi ni tresla in kave nisem je polila.
Oddahnem si.
Z veseljem pomislim na pot – na Ugljan grem.