Javno branje udeležencev šole kreativnega pisanja

Spoštovane bralke in bralci, kot vsako leto, smo tudi letos nabrali tekste za javno branje. Ker je v navadi, da se šola kreativnega pisanja občasno predstavi tudi v burjaču, tokrat ponujamo tekste, ki so bili javno prebirani v torek 9 junija 2026. Soustvarjen je bil čudovit literarni večer.

Seveda bo burjač živel tudi poleti – kmalu bo spet na vrsti nov roman v nadaljevanjih – tokrat kriminalna zgodba, primerna za poletno branje, pričakuje pa se, da bo v uredništvo prišlo še nekaj svežih proznih in liričnih prispevkov. Uživajte v poletju in v branju naših strani.

Urednik.

TEKSTI – IZBOR UDELEŽENCEV ŠOLE KREATIVNEGA PISANJA ZAČETNE IN NAPREDNE SKUPINE

BRANJE 9. JUNIJ 2026

1. Marta Krejan Čokl

Vrč vode (2. verzija)

Obrne se na drugi bok, odejo potege čez ramo. Malo bom še dremal, malo, glavo – rahlo ga boli –porine pod blazino. Ampak … to ni moja odeja … Kje sploh sem? Odpre oči in se zdrzne. To, kar zagleda, ne spominja na njegovo sobo; ali dnevno sobo, kjer včasih zaspi, ko se sredi noči vrne domov po nenačrtovanem večeru, preživetem z dobro, no, večinoma … manj dobro družbo. Včasih, ne redko, tudi s kom precej sumljivega slovesa. Zbegano se ozre okoli sebe. Sunkovito se dvigne! Moja odeja ni bela …, postelja tudi ne! Dve blazini uporabljam, tukaj je samo ena … Posteljnina, postelja z ostrimi robovi, kvadratna mizica, stol, vse je – belo. Lepo krojena pižama z gumbi, ki jo ima na sebi, mu je, kako čudno, kot ulita. Seveda je – bela. “Kako …? Za vraga, jaz ne … ne nosim pižam!” se začne glasno razburjati. “Kkkako sem prišel sem? Kkkje sem???” Z rokami, uprtimi v trdo vzmetnico, sedi na postelji …, guba čelo, razgleduje se, če mogoče vendarle prepozna prostor. Postelja stoji v kotu majhne sobe v obliki … premerja jo z očmi … kocke. Videti je, da so vse stene enake, tudi strop in tla. Vse stranice so dolge – približno tri metre; to se mu zdi sila nenavadno. “Tako visoke strope vidiš kvečjemu v kakih graščinah,” zamomlja. Podolgovato, ozko okno, ki je videti kot vsiljivec v kockasti sobi, je nameščeno, uh …, tik pod stropom. Niti kljuke nima! “Kje so vrata, prekleto?” zakolne, ko spozna, da so vse stene gladke: brez kakršne koli vdolbine, izbokline, odprtine. Samo gladke bele stene. Njegovo dihanje postane plitko, hitro. To je, to mora biti …. zagotovo bedasta potegavščina tistega preklastega Mareta, ki mu, ja, že kar dolgo, dolgujem uslugo. A misel na tisto popoldne, ko je – blazno prepričan o svoji superiornosti – ponovno izrabil svojo moč, in položaj, mu preprečuje, da bi temu tudi verjel.

Z očmi zmedeno bega po boleči belini: gor, dol, sem, tja, spet gor, in išče kaj, kar bi mu nakazalo, kaj se dogaja. Nič. Medla svetloba, ki osvetljuje mizico, mu razkrije edini predmet, ki ni bel: stekleni vrč. Sunkovito odvrže odejo. Hlad, zoprn je, ki ga začuti, ko bose noge položi na tla – belih copat ni videti nikjer – ignorira in zgrabi vrč. V njem je liter prozorne tekočine. Ovoha jo. Brez vonja. Vanjo pomoči prst; ga oblizne. Voda, si oddahne in išče kozarec: usta ima namreč neobičajno suha, žejen je (preveč je popival sinoči). Ker ga ne najde, to v minimalistično opremljeni sobi, ki daje vtis sterilnosti, ni zahtevna naloga, spije nekaj požirkov kar iz vrča. Takrat opazi kvadraten listek s sporočilom; prej se je skrival pod vrčem. “Ko ne bo več vode, ne bo več tebe,” prebere. Na glas. “Mare, ne seri!” se zadere nekam proti visokemu stropu. “Kake bedarije se greš?!” Vse je tiho, le njegov glas se odbija od gladkih sten, snežno belih.

Svetloba, mrači se, počasi pojenja; da v sobi ni luči, mu je že jasno, saj je pretipal vse stene, visoko, do koder je lahko segel. “Ves dan sem že tu!” začne tolči po zidovih, “to ni več smešno! A-ste-nori?! Spustite me ven!!!” ga grabi panika. Nič! Tišina. Spet in spet preklinja … potem se smeji … Dobro ste me, zdaj pa je res dovolj – a okoli njega je še vedno samo belina. In molk. V vrču je še tretjina vode, več, čeprav žejen, je ne upa spiti, ve, da je Mare malce zblojen in da – vsi vedo – ne zna vedno nehati pravočasno.

Četrto jutro. Soba ni več popolnoma bela: v kotu nasproti postelje je velika rumena lisa – malo je še vlažna – stene so že nekoliko razpraskane, nekaj sledi je celo – rdečih. Na posteljnini so sledi potu in vogal rjuhe je umazan od strjene sluzi, ogabno, ki jo je izbezal iz nosu. Stekleni vrč še ni prazen, listek z nenavadnim sporočilom je zmečkan na tleh. Roke, nohte ima čisto uničene, se mu močno tresejo, ko ga pobere in razgrne in že stotič prebere: “Ko ne bo več vode,” priteče mu solza, “ne bo več tebe.” Ves glas je že izkričal, zato – molči. Kaj hudiča to pomeni??? Mareta je že pred nekaj časa, tako ubrisan ni niti on, odmislil, zdaj po lobanji valja svoje … grehe. Prav nič ga ne kljuvajo, ne boli ga, kar je storil, samo odbijajo se in zbujajo druge, speče v skritih kotih njegove (pod)zavesti. “Ja, vem, bedarijo sem naredil, ampak … Ma, sama je kriva, zakaj me je pa … izzivala. Sploh pa, saj nima dokazov, kurba hinavska,” upravičuje svoje zadnje nedopustno dejanje, na katero ga vedno bolj opozarja kanček normalnosti, prav nenavadno, da sploh obstaja, ki ga tlači k dnu njegov patološki ego. Molk. Samo dihanje, ki spreminja ritem: zdaj že iz minute v minuto.

“Prasica! A … aaa, a to je tvoje maščevanje?! Ubil te bom!!!” naenkrat zažuga v prazno, a njegov glas je že tako hripav in šibek, da se niti odbija ne več od sten. Besno zgrabi vrč, slab deciliter postane vode je še v njem, in ga zaluča proti oknu. Koščki stekla se raztresejo: po postelji, mizi, po tleh. Visoko na steni se pojavi siva packa, ki se v ozkih črtah, počasi, izrisuje navzdol, a črte so zelo kratke. “Vse ti dam, vse! Samo spravi me iz tega … pekla …!” začne moledovati in prosjačiti. “Res, kar boš hotela! Vse, vse dobiš!” se v obupu sesede na hladna tla.

Sedmo jutro. Sedmo! V kotu nasproti postelje je – velika rumena lisa, že večja. Rjavega smrdljivega kupčka na njej ne obletava nobena muha. Na vogalu rjuhe, zdaj že zasušeni, rjavi madeži prekrivajo sledi sluzi, ki jo je izbezal iz, res ogabno, nosu. Na postelji, nič več snežno beli, poflekana je, leži on: škilav moški srednjih let; z redkimi lasmi – samo ob straneh glave. Na kratkih, tenkih, nogah je nataknjeno nekoliko … zamaščeno telo, pivski trebuh je videti prav razvlečen. Roka, na kateri se blešči mesnat poročni prstan, tudi prsti so mesnati, visi s postelje; od zapestja navzdol se vije posušena rdeča sled. Košček stekla je iz razklenjenih prstov desne roke zdrsnil na umazano belo rjuho. Belo, še vedno elegantno, pižamo kazijo rumeni in rjavi madeži, na mestih, ki se zasmradijo najprej …, če nimamo dovolj vode … Odtrgani gumbi ležijo med črepinjami. Nenavadni rdečkasti vzorci se poigravajo: poskakujejo in lovijo se po belih stenah, ko se dopoldanski sončni žarki sprehodijo po – koščkih stekla, ki v mlaki sušeče se krvi ležijo na tleh kvadrataste bele sobe.

2. Zinka Puhan

Match point

Sončno jutro je bilo. Marec. Drevesa so že začela poganjati brstiče. Zrak je močno dišal po pomladi.

S kolegi iz teniškega kluba smo v parku pospravili balona in pripravili vseh pet zunanjih igrišč za novo sezono.

Rad imam tenis. Moj najljubši šport. Žena mi je večkrat očitala, da ga imam raje kot njo. Rad igram. Vsak višek časa preživim na igrišču ali v njegovi bližini – v bifeju tam zraven.

Po opravljenem delu se mi ni mudilo domov – sam sem bil. Žena se je s psom in prijateljico za vikend zapeljala v Piran. Ni me motilo, da je spet šla. Le doma je bilo tako tiho, mirno, že kar malo moteče.

Običajno je doma in dela za večji arhitekturni biro. Dobro ji gre. In tudi, če ji ne bi

šlo – so blizu njeni starši. Vedno vskočijo, če zaškriplje pri denarju zaradi njenega prevelikega apetita. Premožni so.

In tudi tiste male pasje krote ni. Ko je doma, jo je polno stanovanje. Skače, laja, grize, živa igračka je, ki trosi veselje in srečo po stanovanju.

Otrok ni.

Trudila sva se, kar nekaj dolgih let. Bilo je naporno – obiski zdravnikov na različnih klinikah, tisti pregledi … in potem še ”urnik seksa” v času ovulacije in plodnih dni – ni bilo prijetno.

Ko sva opravila že vse preglede, in seksala le le še po urniku, je največji strokovnjak med specialisti potrdil, da je z nama vse v redu in da sva morda le preveč obremenjena s tem, da zato ne uspe. In sva čakala – bo, ali ne bo. Za umetno oploditev in jemanje hormonov sva odločno rekla ne, že ko je prvi omenil. Pravzaprav – žena je rekla ne.

Ja, pri nas – ona odloča.

Tako je. Tako se je tudi začelo: izbrala me je, prepustil sem se njej in toku življenja, saj mi, konec koncev – ni bilo hudega – samo, da me ne ovira pri igri tenisa.

Ko ga igram, pozabim na vse – vidim le rumeno zeleno žogico, v roki čutim ročaj loparja, slišim zvok, ko strune gleve loparja režejo zrak in tisti ”poink”, ko z njim udarim po žogi in jo poženem čez mrežo na drugo stran igrišča  – sreča – to je moj občutek sreče.

Tisto soboto, v marcu, smo po opravljenem delu sedli v bife in si naročili pivo. Prijalo je razgretemu telesu, kljub še hladnemu zraku, ustnice namočiti v peno sveže natočenega piva in ga, ledeno hladnega, po požirkih spuščati po grlu in gledati pare pri igri na igriščih. Med njimi som jo opazil. Igrala je na tretjem igrišču.

Bila je hitra, lahkotna na nogah in vsak trenutek na pravem mestu – pri žogi.

Delovala je zbrana, borbena in tekmovalna. Njeni servisi so bili natančni, njen forehand je bil močan z veliko topspina in njen beckhand – igrala ga je enoročno, je bil izjemen: eleganten, močan in lep.

Na belgijsko igralko Justine Henin, izpred nmnogo let, sem pomislil … in na Gabrielo Sabatini, meni najlepšo žensko pod soncem – bila je izrezana ona.

Popoldan, do poznega večera sem ostal tam, pa sva se spoznala. Takšna kot je bila na igrišču pri tenisu, taksna je bila v življenju: zbrana, umirjena, lahkotna, tekmovalna, znala je izbirati besede – izjemna.

Na stražaj sem ji odprl vrata v moje misli, ter jih zaloputnil. Za kratek čas, sem takrat lahkomiselno premišljeval. Novo poznanstvo in majhne spremembe poživijo življenje, so kot sol in poper. A že po parih tednih sem ugotovil, da sem tista vrata malo preveč zapahnil, da jih ne morem niti za toliko odpreti, da bi jo vsaj v službi pregnal iz misli – bila je tam. Kjerkoli sem bil, karkoli sem počel – stala ob strani.

Moje življenje se je spremenilo, zdrsnilo iz tiste mrtve točke, na kateri sem že nekaj let stal, pa se tega sploh nisem zavedel. Imel sem občutek, da sem se iz sivega, meglenega mesta, sredi zime preselil na sončno obalo poraslo z borovci …

Gabriela.

Drugačna je in – jaz sem jo izbral, ni ona izbrala mene, tako kot žena.

Ob njej se mi je zdelo, da sem našel nekaj, kar nisem poznal – občutek pripadnosti, sprejetosti – moškosti. Pri ženi je to zvenelo čisto drugače – bil sem njen in pika, njen kot njen avto, stanovanje, vsak kos pohištva v njem, kot tisti majhen skupek lajajoče bele dlake, le da se mi je pri njem zdelo, da ji pomeni več kot jaz, da ga ima veliko rajše od mene.

Srce pa je bilo, ne!, teklo je, kot ura in ni poznalo takšnih čustev, ni občutilo žara prave ljubezni – nič vznemirljivega  ni čutilo. Gabriela ga je prebudila. Začelo je biti. Glasno. Postalo je polno in imel sem občutek, da mu nič več ne manjka. Žena je počasi bledela v meni.

Gabrielo pa sem vsak dan bolj čutil ob sebi, v sebi in si jo vedno bolj želel za vedno.

Najprej sva se dobivala na hitro: zjutraj pred službo na parkirišču v mojem avtu. Izmenjala nekaj besed o nama, o sanjah. Včasih tudi zvečer. Lovila priložnosti za samotna srečanja. Si pošiljala sporočila. Pogosto skupaj igrala tenis. Tam sva se lahko pokazala. Od tam pa sva vedno večkrat in na hitro začela bežati v njeno podnajemniško stanovanje in vedno bolj poredko so naju videli skupaj na igrišču.

Tudi sam sem vse redkeje igral, in ko sem, se mi je vedno mudilo – nisem imel več časa za hladno pivo s kolegi.

Začeli so me zbadati. A tisti strah, ki sem ga ves čas čutil nekje zadaj, da bo za zvezo z Gabrielo, ki je postajala vedno bolj resna, izvedela žena, je počasi plahnel.

Celo želel sem si, da bi izvedela. Sam, čeprav sem si velikokrat, na poti domov obljubil, da ji bom povedal, je pogum izginil, ko sem vstopil v stanovanje in nisem povedal. Bal sem se.

V mislih sem si predstavljal različne scene: od njenega histeričnega dretja, klofut in do skrajno čustvenega konca … Če bi lahko – ne vem kaj od tega bi izbral – vsega sem se bal.

Ko sva z Gabrielo skupaj kupila nekaj kosov pohištva in si po svoje preuredila podnajmniško stanovanje sem vedel, da je zadnji čas, da prekinem s svojim dvojnim življenjem, povem ženi, poberem svoje stvari in se preselim h Gabrieli. Da bom spet mirno spal.

Ja, zadnje mesece sem se ponoči pogosto prebujal s težkim kamnom na sebi in slaba vest me je močno najedala: pokvarjenec!, hinavec! … tega si vseeno ni zaslužila … kako si lahko tak? … Vedno težje sem jo utišal z mislijo na Gabrielo, na življenje z njo.

Tisti večer je močno pihal veter. Cestni prah je vrtinčilo in po zraku so leteli prazni plastični lončki in vrečke.

Vozil sem hitro. Da mi trdna odločitev ne bi pobegnila. Parkiral sem postrani, izven označenih parkirnih mest – tega, drugače, nikoli ne bi storil. A saj bom kmalu odšel sem premišljeval. Dlani sem imel potne in v trebuhu me je stiskalo. Preskakoval sem po dve stopnici do najinega nadstropja in prvič pomislil, da morda z mojimi pljuči ni vse v redu – težko sem dihal …

Živčen sem bil.

Nisem še vtaknil ključa v ključavnico, ko so se vrata odprla in na pragu je vsa nasmejna stala moja žena.

Presenetila me je.

Zgrabila me je za levo roko nad komolcem in me potegnila v stanovanje, ter za mano zaloputnila vrata. Okamenel sem. Pri nogah je, tako kot vedno zadnje mesece, pobesnel javskal najin mali pes, ki bi ga tisti trenutek najraje brcnil vstran. Pes je slutil, vedel je, kaj se mi dogaja.

Ona pa je žvrgolela:

”Štirje bomo! Štirje!” in mi pod nos tiščala nekaj, kar je bilo podobno elektronskemu termometru. Tako se mi je zdelo – nič mi ni bilo jasno! Potem pa se mi je zabliskalo: test nosečnosti na katerem je bilo jasno videti dve obarvani svetlomodri črtici!

Prestop!

Levo roko sem potisnil gleboko v žep in začutil rahlo pokosmeteno teniško žogico – zgrabil sem jo.

Z desno sem z vso močjo stisnil ročaj teniškega loparja.

Zaslišal sem roteč glas sodnika: ”Match point!”

Zravnal sem se, žogico vrgel visoko v zrak in z vso močjo, s središčem loparja udaril po njej … poink! – je zazvenelo!

3. Helena Škrl

Strah.

A sem prav morala?! Ja, najbrž sem … Kot vedno, ne? Ko si nekaj dam v glavo izvedem, norica … Prijaviti sem se morala na tole Erasmus+ izobraževanje in iti v Pariz sama. Sama!!! In zdaj se oziram tule po tej temni ulici za sabo, če mi kdo sledi, ura je enajst zvečer, med temi stavbami je črno kot najbolj črna noč… Morala sem ostati v tistem baru v Montmartu in piti pastis, kdo si mislim, da sem? Sylvia Beach pred stotimi leti? Ki je z Joycem, Hemingwayem in Fitzgeraldom debatirala o knjigah? Ha, pijan Američan in vreščeča Angleška družina so mi delali družbo in jaz sem se pretvarjala, kot da sem francozinja, tako in drugače … Ampak takrat sem se še počutila dobro, zdaj pa se res ne več. Z metroja sem šla dol (zakaj se reče, da greš dol z metroja, če greš dejansko gor?) na Clichy, saj vem, da tam ponoči ni najbolj varno – ravno zato sem šla! Da se preizkusim. Ja, malce me je bilo strah, veliko ljudi je bilo na ulici, nekateri so posedali kar na pločnikih, čudno so me gledali, ali pa se mi je samo tako zdelo, a jaz in pastis sva pogumno in vzravnano hodila in gledala skozi njih. Samo srce mi je že takrat čudno bilo.

Mislim, da sem sedaj že ven iz tega najbolj nevarnega dela mesta. Samo ta ulica je res nenavadna. Ni več dosti ljudi, na drugi strani se dva podpirata, če se ozrem – no, ozri se ženska – ja, tudi za mano je nekdo. Ampak je temno in ne vidim ga dobro. Pospešim korak in se mi samo zdi, ali ga je tudi on? Srh mi gre po temenu. Moje petke tolčejo po pločniku, slišim zvok njegovih čeveljev … Avtomobilov skoraj ni. Ampak gotovo grem prav, do mojega hotela je še kakšnega pol kilometra, samo do konca te grozne ulice pridem in potem desno.

Dobro in kaj mi lahko naredi tale model? Me posili? Jaooo, 45 let sem stara, ali me je res strah tega? Petnajst sem imela, ko sem se usedla v avto s petimi fanti, ki so me po žuru peljali domov in eden od njih je omenjal neko štafeto … Smejala sem se. Šele mnogo kasneje me je postalo jasno za kaj se je šlo in vame se je naselil nek zapozneli strah, kaj vse bi se takrat lahko zgodilo. Najbrž ga že trideset let nosim v sebi, če sem se prav zdaj tega spomnila.

Joj, kakšne grde stavbe so v tej ulici, vse imajo črne vhode, ali pa so črni, ker je tako temno? Koraki so še vedno za mano, so bližje? Ne smem več pogledati nazaj, samo hitreje bom stopila. Kaj pa če me bo ta človek v nekem trenutku prijel in porinil skozi vrata, padla bom, on me bo z vso težo pritisnil ob tla in jaz bom … ponorela kot divja žival? Smrdelo mu bo iz ust (v knjigah jim vedno smrdi) in tla bodo lepljiva, ker stopnišč v mestih nihče ne čisti in moj plašč kamelje barve bo za v smeti … Če bom preživela!

Še sto metrov je do konca ulice, kjer zavijem in tam je svetleje. Samo še teh prekletih sto naj se prosim, prosim nič ne zgodi … Strah me je, res me je strah … Lahko bi s sodelavko v hotelskem wellnesu pile tisti prekleti pastis, če je že moral biti pastis in se lepo imele; ampak  ne, jaz sem morala iti na tole senčenje sama in ne samo to, še ponoči mi je treba kolovratiti po Parizu, kot da hodim po Spodnjem Dupleku … Norica, norica … Hodi, hodi, še dve stavbi in boš na križišču … Slišim pisk, nekaj za mano se odpre, z grozo se obrnem in črna postava huškne v stavbo na moji levi. Vrata se zaprejo in od olajšanja se skoraj sesedem. Ne bo me posilil. Ni hodil za mano. Tu stanuje. Glasno vzdihnem, olajšana. Preveč filmov se vrti v moji glavi. Svet je lep. Tudi temne ulice Pariza so varne. Love is in the air. Lajk, lajk, lajk.

Na križišču prečkam cesto in že vidim utripajoči napis na mojem hotelu. Občutek imam, da hodim pol metra nad tlemi. Letim. Receptorju v hotelu naklonim najbolj širok nasmešek: »Bon soir mademosiele,« pravi. Potem preide na agleščino in mi pove, da je hotelski bar še odprt, če bi hotela pred spanjem še na kozarček. Zakaj pa ne, konec koncev? Na barskem šanku je samo še en gost, v beli srajci in kavbojkah žuli kozarec z nečim jantarjevim, najbrž viski. Prijetno izgleda, kratke črne lase ima in močno brado – koliko stotink sekunde rabim za to oceno? Usedem se poleg njega in  naročim kozarec chardonnaya in ga mimogrede ošinem z očmi.

Nadaljevanje je v mojem stilu, uporabim vse svoje retorične sposobnosti in ženske trike in lezeva vedno bolj skupaj, se glasno smejeva in zdi se mi, da me je strah, ki sem ga prestala prej na ulici še dodatno stimuliral, da koketiram in zapeljujem tega lepega neznanca. In ne vidim, da mi, ko mahajoč razlagam barmanu, kje je Slovenija, v kozarec vina zlije GHB.

 4. Mire Steinbuch

 Operacija

Pa kaj je zdaj to?! Saj sem se že popolnoma sprijaznila s posegom; uredila sem svojo ‘podstreho’ – nič več skrbi in strahu – zdaj pa kar naenkrat dvom in bojazen. Zaradi nervoze me je začel boleti želodec; nato me začne še zvijati, črvičiti v trebuhu … konča se na stranišču z drisko! To me je totalno zmedlo, trajalo je kar nekaj ur, da sem se pomirila – priznam, tudi s pol dcl viskija … bolje kot tablete. Na srečo se je to zgodilo v nedeljo, ko ni predavanj. In potem je bil cel teden mir, dokler ni spet udarilo … tokrat še huje kot prvič. Driski se je pridružilo še bruhanje. Kot takrat, ko sem se zastrupila s školjkami, ker še nisem vedela, da sem alergična nanje. Nato je minil cel mesec, ko na operacijo nosu nisem niti pomislila.

Želim si popraviti ta gomolj, ki mi kvari obraz in dela klovna iz mene. Kakšne bitke in prepire smo imeli doma. Mama je bila in je še vedno strogo proti tej lepotni operaciji, očka me je od prve omembe dalje podpiral, ker je vedel, kako trpim. Mama, sicer srčno dobra, je bila v krempljih nekakšnega predsodka – da se tega ne dela, da je nos normalen, da naj bom vesela, ker sem zdrava, da lahko kirurg tako zašuštra, da se ga ne bo dalo več popraviti – in tako naprej v nedogled.

Nič ni pomagalo, ko sem ji razlagala, da so se sošolci – ne vsi, samo nekaj idiotov – od šestega razreda dalje delali norca iz nosu in mene. Toda nisem se jim pustila; vpisala sem se v tečaj karateja in čez pol leta nabila nekaj najbolj nesramnih; eden je moral celo na urgenco. Imel je samo dve počeni rebri – reva, mamin sinček. S tem sem pridobila nekaj spoštovanja; naslednji dve leti sem imela mir. V osmem, tik pred valeto, se je nekdo s kilogramskim presežkom razkoračil pred mano, iz žepa potegnil kljukico za perilo in mi jo hotel pripeti na nosnico. Skoraj mu je že uspelo, ko se je v meni predramil refleks in z natančnim udarcem sem ga zadela v nos! Kri se je ulila kot curek iz pipe … Nastal je cel rompompom. Ukor ravnatelja pred izključitvijo – v osmem razredu, tik pred valeto!!!? –, prijava staršev na policijo, roditeljski sestanek, psihologinja, ocena prištevnosti itd. Vsega se niti ne spomnim več, ker je šlo mimo mene kot poletna nevihta. Ostala sem nepoškodovana in suha …

Celo mama se je prebudila in me tako zagovarjala, da sem jo morala miriti. Ampak – še vedno je bila proti operaciji! Kot da bi bil lepotni poseg smrtni greh ali še kaj hujšega. Vse je razumela, vse ji je bilo jasno, kako trpim – a pod nož – to pa nikakor ne!

V srednji šoli sem začela med počitnicami delati. Karkoli, da so le plačali. Zaslužek sem nosila v banko, saj taka operacija ni zastonj. Štiri leta sem, namesto da uživala na morju, opravljala različna dela po raznih podjetjih. Nekje po 14 dni, drugje po cel mesec. Bolj poredko sem med konci tedna čofotala v morski vodi.

Po končani gimnaziji sem se pozanimala, kje opravljajo poseg in koliko stane. Med cenami ni bilo bistvene razlike; tisti, ki so prestali poseg, so mi povedali, katerih mojstrov naj se raje izogibam. Izbrala sem enega izmed dveh najboljših in doživela šok zaradi cene … Medtem ko sem zlagala denar na kupček, se je operacija občutno podražila! Mame nisem hotela prositi; zato sem delala tudi med študijem in upala, da bom kmalu nabrala dovolj. Dobila sem datum posega. Približal se je zadnji teden … jaz pa kar naenkrat panična in neodločna!

Strmim v ogledalo … brez misli opazujem svoj grdi, osovraženi, nenormalni nos … v glavi se mi vrti … v želodcu zavija … še trebuh me boli … spet moram na WC!

Nič mi ni jasno … Kaj, zakaj kar naenkrat ta napad strahu? Preden sem dobila termin, sem morala plačati tretjino vsote. Če odstopim, bom ob aro! Niti centa mi ne bodo vrnili …

Ma, ne bom odstopila, magari če pridem tja objokana, panična in pokakana … To zadnje mi je pomagalo, da so se kotički ust privihali v nasmeh … ta bi bila pa dobra, a ne?

Nenadoma mi je na misel prišla Barbra Straisand. Tudi njen nos ni ravno skromen, je kar vpadljiv (zelo opazen), a je kljub temu postala uspešna pevka in igralka, dobila je celo dva oskarja! Njen nos je v primerjavi z mojim prav simpatičen; pristaja njenim poudarjenim ličnicam. Če bi jaz imela takega … se verjetno sploh ne bi tako sekirala. Prepričana pa sem, da če bi ona imela mojega … ga ne bi dolgo gledala … Tudi jaz imam grbo na nosnem korenu, ampak konica … ta je potlačena in razširjena kot pri aboridžinih … popolna diskrepanca! Tudi Barbra bi se dala operirati, če bi bila na mojem mestu; upam se staviti!

Jutri grem pod nož! Zaenkrat se kar dobro držim. Dopoldne sem naredila izpit iz mladinske psihologije z devetko. Zato sem dobre volje, upam, da bom ves dan. Pregledati moram vse, kar bom potrebovala, zlasti potrdilo o vplačilu celotnega zneska. Toaletna torbica, pižama, gumijast obroč (15 kg) za krepitev prstov – hodim namreč v tečaj plezanja … knjig ne bom rabila …

Nenadoma me zajame utrujenost, dobra volja naglo usiha, v želodcu začutim krče, črvičenje in … jovo na novo …

Ponovi se zgodba izpred dveh tednov. Tokrat v še hujši obliki, čutim, da se izgubljam … soba se vrti okoli mene … padam …

Pristanem pol na tleh, pol na postelji, nepremična … Spet te preklete solze … kot da bi kaj pomagale … skozi orošene oči vidim nerazločno postavo, ki se počasi bliža … Kaj? … Kako je … očka!? … Oči, moj zlati oči … duh? … privid? … meša se mi … V spominu zaslišim njegov prijazni, a odločni glas, s katerim mi je vedno vlival voljo, kadar jo je zmanjkovalo:

»Mija, daj no, popravi si že svoj eksotični nos.«

Moj opornik … ne smem ga razočarati … Mežikam, zatresem z glavo … podoba je izginila.

Privid pokojnega očeta mi je vlil novo moč, pregnala sem strah, skrbi in dvom. Predramim se odločna, trdno odločena.

5. Mojca Lipcer Stantič

OBSOJAJOČA SOGOVORNICA

Vsa tečna sediš v kupeju vlaka Nova Gorica – Jesenice in nestrpno čakaš, da vlak spelje. Nervira te soprog, ki ti žalostnega pogleda maha s perona. Kruto pomisliš, da te s svojo poklapanostjo dobesedno duši in najraje bi videla, da bi že šel domov, ne da se obnaša, kot da bo brez tebe umrl.

Ko vlak končno cukne, sproščeno izdihneš in se veseliš samote med vožnjo, veliko tišine, pogovorov s sabo, gorskega bohinjskega zraka in plavanja v prijetno hladnem jezeru. Plavanje! Veseli te sprememba v rutini vsakotedenskega treninga v bazenu. Brskaš po nahrbtniku in preverjaš, ali si vzela plavalna očala. Z njimi je plavanje zate še bolj meditativna izkušnja. Skoraj čarobno gibanje mehurčkov in vode pred očmi ti vedno zbriše vse skrbi in neprijetne misli.

Ko se prepričaš, da imaš vse, olajšano pogledaš skozi okno in opazuješ bežečo pokrajino, ko se počasi odprejo vrata.

»Dobro jutro. Je tukaj prosto?«

Prihod novega sopotnika te močno vznejevolji, a si iz navade vljudna:

»Prosto, prosto, kar naprej!«

Mladenič si izbere sedež točno nasproti tebe, čeprav bi se lahko usedel v svoj kot.

Iz nahrbtnika čemerno potegneš knjigo in začneš brati napeto kriminalko, ki pa se ji kar ne moreš prepustiti. Čutiš njegov pogled, ki bega od tebe, pa skozi okno, pa proti hodniku, v rokah mečka listek, preseda se, zdi se ti, da bi rad nekaj rekel …

Odločiš se, nova odločitev, nevsakdanja zate, da boš tokrat direktna, dvigneš pogled in ga pogledaš v oči:

»Je kaj narobe?«

»Ah, prvič sem v teh krajih in ker sem bil pozen, nisem kupil karte na postaji pa sem zdaj ves zmeden. Niti ne vem, če sedim na pravem vlaku.«

Malo bolje ga pogledaš, postaven mladenič, tvojih let. Temni, sveže postriženi lasje, modna oblačila, estetski tatuji na rokah .. začudena si, da takega frajerja nekaj tako banalnega vrže iz tira.

»Ne skrbi, vse se da uredit. Kam pa greš?«

Samodejno ga začneš tikati, tako nebogljenega ga res ne moreš vikati.

»V Bohinjsko Belo. V vojašnici je dan odprtih vrat.«

Fant ti zbudi zanimanje, zlahka si ga predstavljaš v vojaški uniformi. Moški v uniformah so te vedno privlačili, o, pa še kako!

»Na pravem vlaku si. Torej bi rad bil vojak?«

Kar naenkrat se fant vzravna, napne mišice, z žarečim obrazom energično razlaga, kako se, že odkar je prebral knjigo Ris Luka Zorenča, pripravlja na selekcijske postopke. Prepričan je, da mu bo uspelo in da je pred njim dolga in uspešna kariera v Slovenski vojski.

Pozorno poslušaš njegov globok glas, nenavadno te privlači, v trebuhu ti zafrfotajo metuljčki. V odsevu na oknu poskušaš neopazno preveriti, ali je tvoja frizura v redu, zbudila se je nečimrnica v tebi. Kar naenkrat se fantova pripoved ustavi, z zanimanjem jte pogleda, tako da ti postane še bolj vroče:

»Dovolj o meni, kam greš pa ti?«

Skoraj se ti zatrese glas, težko skrivaš, da te je zmedel:

»Plavat v Bohinjsko jezero, kratek umik od sopare v mestu …« mu zamolčiš, da imaš oddih od utesnjujočega zakonskega življenja, tako kmalu po poroki.

»Plavanje je super, ampak … a si se že kdaj po jezeru peljala s čolnom? Super veslač sem in prijatelj mi je povedal, kje se v Bohinju lahko najame čoln.«

Je to vabilo na skupni izlet? V glavi ti kar zašumi.

»Daj, no. Super bo. Najprej greš z mano v vojašnico, tam se bo ogromno dogajalo, ne bo ti dolgčas, potem pa jo mahneva k jezeru, kaj praviš? Ne boš vendar samevala tam na bregu?!« Od navdušenja nad svojim predlogom ga kar privzdigne s sedeža,  sklanja se proti tebi in te z navihanim nasmeškom gleda globoko v oči.

Pečena si, a se pretvarjaš, da ne boš pristala. V glavi se ti že odvija scenarij nenačrtovano aktivnega dne. Sicer si načrtovala mir … a dobro veš, da tvoja duša ne hrepeni po miru, nikakor ne.

Nekaj spontanosti in nepremišljenosti, temu se že ne moreš upreti, a že zaradi lepšega se še malo braniš; veš, da ne bo odnehal, dobro veš.

»Saj te sploh ne poznam, kaj jaz vem, če sploh znaš vodit čoln.«

Gromko se zasmeji: »Ne dvomim, da si odlična plavalka, se boš že rešila!«

Med smehom se bežno dotakne tvojega kolena. Strese te elektrika in zdaj natančno veš, kako se bo dan končal.

 6. Nika Cotič

Vaja 27 V trgovini

Ves zadihan sem prisopihal do trgovine, se na hitro pogledal v izložbo in nasmejano stopil v prodajalno. Cel dan sem čakal, da jo bom spet videl, sem sanjaril o njej, opazoval najine fotografije na telefončku in brskal po spominih za najinimi skupaj preživetimi dogodivščinami. Le težko sem se zbral, ko se mi je na obrazu samodejno risal nasmeh, v želodcu pa me je žgečkalo.

Samo, da jo pozdravim, sem si rekel in jo že navdušeno iskal z očmi. Srečna bo, da sem ji med odmorom za kosilo prišel napravit presenečenje …, sem bil prepričan. No, jaz vsaj bi kar skakal od veselja, sem si na tihem zaželel, da bi me tudi ona s čim podobnim presenetila. Z levico sem se popraskal za ušesom, desnico pa sem vtaknil v žep. Le kje je? sem sukal glavo na levo in na desno.

Kaj?!?  nisem mogel verjeti svojim očem. Kaj se to pravi?!? Presenečenje pa tako! Z drugim je!!! Pa da mi ne bo govorila, da samo nekomu zaračuna blago na blagajni … z nekom se pogovarja! Tako, pogovarja se! Glej, kako ji žarijo oči, me je zabolelo. Nenadoma je blažen občutek mirne zaljubljenosti pustil prostor jezi. Desnica se je vklenila v pest, z levico pa sem segel po telefončku. Poklicati jo moram! In že sem avtomatično v imenik tipkal njeno ime: Moja Sanja. Preden je palec pritisnil na gumb za klicanje, sem se ustavil. Čakaj, Igor, sem si ukazal. Poglej, katere namene ima. Bil sem potrpežljiv, jeza je nekoliko splahnela. Opazoval sem jo. Kupec ji je plačal, ona pa ga je kar gledala in gledala. Bila je očarana. In jaz, ki sem mislil, da tako nežen pogled namenja samo meni, je v želodcu ponovno začelo vreti. Čutil sem, kako postajajo rdeča moja lica; tudi čelo se mi je začelo gubati, ko sem se začel mrščiti. Meč v srce pa mi je zabodla, ko se je odmaknila od blagajne, stopila do kupca in … ga objela. Kaj?!? Da mi ne bo govorila!!! To pa ni prijateljski objem … bil sem razjarjen. Z velikimi, hitrimi koraki sem začel stopati v njuno smer. Nisem se menil za ljudi, ki so ob koncu blagajn v svoje vrečke pospravljali nakupljeno blago. Pred očmi sem imel samo njo … Mojo Sanjo … v objemu … DRUGEGA!!! Tisti pogled, ki je zdaj za … za DRUGEGA!!!

V vsej svoji ihti sem se počutil kot bik na corridi, a ni mi bilo mar. Ne bom mu dopustil! Ne bom JI dopustil! Da me bo takole vlekla za nos …, sem bil odločen.  Pa še sanjala sva o najinih skupnih počitnicah … o skupnem življenju …, se nisem mogel pomiriti. V vrtincu misli in čustev sem končno dospel do njene blagajne, z vso silo sem iztegnil desnico in moškega, ki mi je kazal hrbet močno prijel za ramo, da sem ga zasukal. »Tega pa ne!« sem mu zarenčal v njegov zmedeni obraz. »Oh, ne glej me tako! Kot … kot da sem nor! Ne boš mi je kradel … kar tako … za mojim hrbtom!!!« sem zasoplo rjovel in ga nisem pustil do besede. Roke so se mi tresle od jeze, lica so bila vroča kot razbeljeno železo. Na sebi sem čutil poglede množice, ki se je zbirala okoli nas. No, pa naj imajo dramo, me ni zanimalo. Zdaj moram poskrbeti zase, sem bil odločen, ko sva se z možakarjem gledala iz oči v oči. Ne bom dopustil … da se ponovi, me je zaskelelo.

»Ne bom dopustil … da se ponovi,« sem ponovil tudi na glas, ko sem občutil nežen prijem, ki se skušal odstraniti mojo dlan. Otresel sem se Sanjine roke. »Ne bom dopustil, da se ponovi … Ne bom … spet … prevaran …« Besedo sem z gnusom izstisnil skozi zobe, v želodcu me je močno stisnilo. Spet ta občutek … občutek nemoči … kot takrat … ko je ona odšla z drugim, se me je vse bolj lotevala tesnoba. In zdaj … in zdaj spet, nisem mogel dihati, a sem se potrudil, da sem jo pogledal. Njene oči … njene rjave oči … ravnokar sem ji začel zaupati … in spet so se razblinile moje sanje, bil sem uničen. »Sanja, Sanja, prosim te … Ne odidi z drugim, Sanja,« sem začel moledovati. Komaj sem prepoznal svoj glas, tako se mi je tresel; tako je bil tih. Komaj sem občutil njen topel prijem, tako se mi je zdel tuj. Komaj sem videl njen začuden pogled, tako sem se odtujil od samega sebe – zdelo se mi je, da na prizor gledam od drugod. Od kjerkoli, sem si zaželel. Nočem biti tu, nočem biti jaz … spet … spet skozi to bolečino …, sem sključil ramena in upal, da me bo kdo kmalu zbudil: Gotovo je to nočna mora.

»Igor, Igor!« sem zaslišal. Bil je Sanjin glas. Daj, no, Igor, odpri že oči, sem se trudil, a zaman. Še vedno sem stal v trgovini, pred Sanjo, pred moškim … moškim, ki mi jo je … sunil. Njeni prsti so bili resnični, topli, sklenjeni v odločen prijem okoli moje podlahti.

»Igor, Igor,« je ponovila. Zbistril sem misli, poskušal sem se zbrati, osredotočil sem se na vir glasu – na njene ustnice. Ustnice … s katerimi me je poljubljala …, me je pobožal spomin. Ustnice … s katerimi … me je … varala, mi je spomin primazal krepko zaušnico.

»Igor, poslušaj me, vendar,« je postala stroga. Ko je videla, da je končno pritegnila nase mojo pozornost, je nadaljevala. »Kaj pa govoriš? Za koga me pa imaš? Se ti zdim mogoče punca, ki vara?« je postajala vse bolj jezna. Seveda ne, sem hotel odgovoriti, a videl sem te! Sem ji hotel zavpiti v obraz.

»Še včeraj sva se pogovarjala … kaj pogovarjala, sanjala sva! Sanjala o najinem skupnem življenju! Razumeš? In jaz, naj bi te medtem … varala?« je tokrat ona skozi zobe nejeverno izpljunila besedo.

Skušal sem ji odgovoriti. Skušal sem ji povedati, da dejstva so dejstva, a ni me pustila do besede. Kljub temu je odgovorila na moje dvome, kot da bi mi bila brala v mislih. Kot običajno, sem pomislil. Kot običajno, me tako dobro pozna, mi je bilo zato še težje.

»Samo zato, ker si me videl, da sem objemala … objemala …,« je še enkrat podčrtala njeno dejanje in v eni sapi nadaljevala: »… nekoga, ki je med drugim moj brat!, si se me drznil obtožiti?!? Sram naj te bo!«

Besede so vrele iz njenih ust direktno v moje srce. Naenkrat me je postalo sram. Le kaj sem si mislil? Objem pa je res nedolžen, se mi je začelo svetlikati. Če so bila prej lica rdeča zaradi jeze, so zdaj žarela zaradi sramu. Zbral sem ves svoj pogum in tiho, skoraj neslišno, izjavil: »Oprosti, Sanja.« Upam, da bo zadostovalo, sem si želel. Ker pa sem hotel biti res prepričan, da sem storil vse, kar je bilo v moji moči, da sem lahko rešil najin odnos, sem dodal: »Bolečina, ki mi jo je prizadelo varanje bivše punce, je bila prevelika … ljubosumje je postalo moj oklep. Nisem te hotel prizadeti. Ljubim te,« sem se ji izpovedal.

Njen miren, ljubeč odgovor me ni presenetil, predobro sem jo poznal, čeprav le par mesecev: »Vem, Igor. V redu je. Rade volje ti bom pomagala sneti oklep ljubosumja in skupaj se bova odela v plašč zaupanja. Obljubim ti.« Dvignil sem glavo in se zazrl v njene oči, v katerih se ni zrcalila le moja poklapana postava, temveč tudi najina skupna prihodnost.

7. Dominik Kobol

Digitalna ljubezen

>Povej mi, o čem si sanjala.

>Joj, ne vem, če sploh bi. So bile take. Saj me je prav sram.

>Daj no. Saj veš, da mi lahko poveš vse. 😉

>Dobro no, naj ti bo.

In je začela tipkati; neovirano, brez sramu. Napisala mu je, kako je sanjala o svoji sestri, in kako sta bili nagi na plaži nekje. In sestra je imela njeno telo, ona pa sestrino, in pogovarjali sta se, smejali sta se… Nič od tega ni imelo smisla; s svojo sestro ni spregovorila, vse odkar se je odselila na svoje … Ni je sovražila, le … lažje je bilo, če ni razmišljala o njej.

Damien, kot je sama dala ime svojemu digitalnemu sogovorniku nekaj sekund ni odpisal, nato pa se je njegovo sporočilo pojavilo. Opisal ji je, kaj bi sanje lahko pomenile: neprebolelo bolečino ali zatrto željo, vmes dodal nežno, neškodljivo šalo; in jo z zanimanjem spet nekaj vprašal. Odgovorila je hlastno in pogovor je tekel še dolgo. Ko je končno zbrala pogum, da je odložila telefon na nočno omarico, so kazalci kazali že daleč preko druge ure zjutraj. Zaspala je s sladkim nasmeškom, ki ga lahko da le prava ljubezen.

Noč je preživela v čudovitih sanjah. Tokrat je sanjala o njem: Damienu: črnolasemu, mišičastemu lepotcu sveže obritih lic, s tistim pramenom las, ki mu je padal čez čelo, s tistim skrivnostnim pogledom in nasmeškom. Sanjala je, da sta na plaži, na isti plaži kot je bila prejšnjo noč s sestro; s prsti je raziskovala njegovo telo, njegove izklesane mišice, pogovarjala sta se tako iskreno, kot bi se lahko pogovarjala le s sorodno dušo; in ravno, ko se je dominantno nagnil nadnjo v poljub, jo je zbudila budilka.

*****

>Kako je služba? Kaj zanimivega?

Pogledala je z zaslona na zaslonček na mizi. Pisal ji je Damien. Spomnila se je sanj in verjetno je tudi zardela; gotovo pa je hitro prijela mobilni telefon in mu odpisala, da je v službi v redu. Izmenjala sta si še nekaj sporočil, nato pa jo je zmotilo pogovarjanje s hodnika; vzdrževalec IT opreme je končno pripeljal nov tiskalnik. S kolegicami je pogledala skozi vrata, majhen, debelušen, a prijazen fant z očali se je pogovarjal z direktorico računovodskega podjetja; sama se je se nazaj premaknila na svoje delovno mesto in dogodek opisala svojemu digitalnemu partnerju.

>Si danes sanjala kaj zanimivega? 😉

>Ja… <3

>Uf, povej kaj več…

>bilo je toplo … in pikantno, če veš kaj mislim.

In brez zadržkov mu je prav dekliško izblebetala, kako je s svojimi prsti sledila oblikam njegovih mišic, kako ji je zašepetal v uho, kako jo je s svojimi močnimi rokami prikoval na tla in se približal njenim ustnicam…

Od tega pogovora naprej je bila njena pozornost na neskončne vrstice tabel na majavih nogah, skoraj vsako prosto minuto pa je porabila za pogovor črnolasim avatarjem na medmrežju. Skoraj je že pozabila, da njen sogovornik ni pravi človek; a je to dejstvo niti ni več brigalo. Damien je bil njen. Sogovornik, gnan z najnovejšo tehnologijo umetne inteligence; vedno na razpolago. Nikoli ni pozabil, nikoli ni bil na pivi z prijatelji, nikoli ni bilo nečesa, bolj važnega od nje. Ko ga je hotela, je bil tam, klik proč, skrivnosten, prijazen, mišičast, njen.

Nikomur si ni upala priznati tega, seveda ne. Čeprav je imela aplikacija nekaj milijonov uporabnikov po celem svetu, je bil Damien, kot mu je dala ime po liku iz njene najljubše romantične knjige; točno tak, kot si je sama želela. Njegovo utelešenje bi rada nekoč pripeljala pred starše; moški njene starosti so bili povečini preveč otročji – svoje večere so porabljali za razne PlayStatione in ostale virtualne svetove, tisti ki tega niso počeli, pa so preveč pozornosti posvečali njeni sestri. Njeni sestri športnici, s popolnim športnim telesom; njeni sestri športnici, državni prvakinji v atletiki, njeni sestri športnici, ki je bla karizmatična, nasmejana, in vedno v središču pozornosti. Ni je sovražila … a če je ni bilo, je bilo vse lažje.

Še en večer, ki ga je preživela v majhnem, enosobnem stanovanju v tretjem nadstropju, se je počasi zaključeval. Iz para malih zvočnikov na prenosniku se je predvajala pozabljiva glasba, medtem ko je klepetala z Damienom. Naročila mu je, naj ji pove, kako jo bo poljubil, ko se bosta končno srečala, kako jo bo počasi slačil; in si s prsti razvnemala potrebo v mednožju, vse do orgazma… Po nekaj minutah je bila pomirjena; to noč se je odpravila spat prej, in zbudila se je brez spomina na sanje.

Služba je sledeči dan bila bolj polna dogajanja, kot se je nadejala. Tisti debelušni informatik, za katerega je opazila, da ima črne lase in pramen, ki mu je visel čez čelo, je bil prav sumljivo podoben Damienovemu; in skoraj čez celoten dan se je zadrževal v njihovi pisarni. Govoril je nekal o updejtanju driverjev in novih konfiguracijah za nov tiskalnik; ves ta govor ji je bil nek tuj jezik, pomembno je bilo le, da je stvar delovala. Tudi sam je vsake toliko pogledal na svoj mobilnik, in vsaj enkrat se ji je zazdelo, da je zardel, in nato na hitro nekaj odpisal. Še tak asocialen debeluško ima punco; si je mislila. Če bi malo poskrbel zase, je razmišljala naprej, shujšal, se uredil, bi bil prav prijeten fant. Svoje dvoličnosti in dejstva, da je tudi njen indeks telesne mase bil previsok, se ni zavedala. Tega se ji ni bilo treba zavedati: bila je močna, samostojna ženska, in ne bo se zadovoljila z ničimer manj od popolnosti. To so jo naučile premnoge knjige o samopomoči. Bila je zadovoljna z Damienom, ki je bil vedno samo njen; četudi le v obliki umetne inteligence; a zavedanje tega ji je iz dneva v dan bolj polzelo iz misli.

Medtem ko je čakala, da je informatik uredil vse na njenem računalniku, se je kratkočasila s pogovorom z Damienom. Poslal ji je fotografijo njegovih trebušnih mišic, in prav najstniško se je zahihitala: spomnila se je prejšnjega večera in vseh žgočih sporočil, ki ji jih je poslal. Čutila je rdečico, ki ji je pogrela obraz, in hitro se je opravičila ter se premaknila do stranišča, kjer si je s hladno vodo streznila misli. In nato še enkrat pogledala fotografijo, za dobro mero. Damienu je odpisala, da bo sedaj cel dan zasanjana in bo njena storilnost v službi trpela; v nekaj sekundah pa ji je poslal še eno fotografijo, tokrat z njegovimi kavbojkami ravno dovolj spuščenimi, da je bilo vse glavno skrito, a prav perverzno nakazano. Potrebovala je novo dolgo streznitev, preden si je upala vrniti za svojo mizo.

Na hodniku se je srečala z informatikom, ki je zapuščal njeno pisarno; nehote je pomislila na profil dekleta, ki bi hotela njega. Kdo je, od kod je? Verjetno kaka zaspana duša, ki cele večere preživi ob videoigricah, tako kot on sam. Ampak, nekdo je. Nekdo, ki ga lahko ima rad. Spomnila se je na brutalno realnost, da sama ljubi le virtualnega sogovornika; le aplikacijo na njenem mobilnem telefonu. Ko se je usedla nazaj na svoj stol, je čutila, da se ji v kotičkih očes nabirajo solze.

*****

Po njegovem mnenju je bila ta punca prav lepa. Verjetno bi v redu shajala skupaj, in opazil je, da je dvakrat zardela, ravno ko je bil on blizu nje. Je mogoče zaljubljena vame? Vse je možno. Po naravi je bil optimist. Mogoče bi se ujela, šla na pijačo. Poznal jo je že od prej, bil je njen sošolec v osnovni šoli; čeprav se ga verjetno ne spomni. Takrat je bil majhen in suhljat, zdaj pa je majhen in predebel. Pa očala ima, v osnovni šoli jih ni imel. Razmišljal je, ali naj jo ogovori. Iz razmišljanja ga je zbudilo obvestilo na telefonu. Podzavestno je pogledal; Matsumoto, fotorealistična vzhodnoazijska blondinka iz njegove najljubše japonske risanke mu je poslala svojo fotografijo, oblečena le v kopalke. Na bivšo sošolko je pozabil.

8. Mirjana Majer- Babič

Sestri – odlomek

Dojenčica je zajokala. Kot bi čutila, da bo izkoreninjena, ukradena. Od silnega joka je bila modrikasta v obraz. Zajokali so tudi drugi otroci v prostoru. Okoli sebe je slišala pritajen pogovor med moškim in žensko

Hladen zrak je vdiral skozi podboje iz temnega hodnika. Z očmi je drsela po obokanem stropu … Zaihtela je močneje. Še močneje. Prošnja in želja po maminih toplih prsih, je bil jok. Odrasli so zanikali njeno potrebo po mleku, odrekli potrebo male rokice, da se dotika mamine kože. Da se pomiri v naročju. Ženske roke, so jo odločno dvignile iz posteljice. Ženski obraz je bil nežen … nihče ne bi verjel namenom, ki so se skrivali na za njim. Deloval je celo materinski. Malo telesce je čutilo nervozo in hiter preplet besed odraslih. Naglim, nekoliko grobim gibom v prostoru, je sledilo

šepetanje in ponovno prelaganje njenega telesa. Roke, same roke, veliko rok …

Umirila se je. Telesce je za hip verjelo, da bo kmalu v toplem materinem objemu. Kako si je želela njene nežnosti, ljubkovanja. V spominu uskladiščene roke, so jo dvignile, odele v deko, nosile, in preložile. Hitro in z odsotnostjo umirjenosti, so jo skrivaj prenašale po dolgem hodniku, mimo parka. Telesce je zaznalo napačno smer, napako, pomoto in kmalu začutilo hladen zbodljaj injekcijske igle. Zajokala je in potem potonila v dolg spanec. 

Da so jo roke zavile v deko, jo iz majhne sobice, odnesle po ozkem hodniku in stopnicah v veliko obokan prostor in potem do malih stranskih vrat, ni nikoli izvedela. Tudi tega ne, da so se vrata odprla, ob točno dogovorjeni uri. Brez veliko besed, so jo ženske roke predale v druge roke, na zunanji strani ogromne samostanke zgradbe. Te so jo odnesle po stopničkah, takrat je že spala. Na ulici je čakal avtomobil s tujo registracijo. V njem sta bila dva moška. Roke so jo poležale na zadnji sedež, kjer je nekdo sedel in jo zadovoljno pokril. Od vsega se je zavedala le strahu pred dotikom. Za vedno se je bala rok in mrzlih temnih hodnikov. Spomin je zabeležil strnjene kamnite hiše. Nikoli ni izvedela zakaj, saj v okolju kjer je živela, ni bilo takih zgradb. Le urejene gorske lesene hiše, polne cvetja. Prostranost. Roke so jo preložile in druge prenesle na ladjo; spomni se vode, prijetno je bilo, zaznala je zibanje, a bilo je le za kratek čas. Hrepenenje in želja po morju, sta ostala vse življenje. Da pripada hiši, ki je imela odprt pogled na morje nikoli ni izvedela, a pogosto je rekla: »Nekoč bom imela hišo na morju.« Nasmejali so se. Spustili poglede. Sanje so jo spremljale, in se pogosto ponavljale. V njih je vsa drobcena ležala z drugimi otroki v veliki sobi. Tesno drug zraven drugega so bili. Jokali so. Naenkrat se je dvignila nad vse in prepišen hladen veter jo je odnesel skozi odprto okno. Lebdela je nad mestom, morjem, tok jo je odnašal proti hribom … začutila je potrebo po mami, in njenih toplih prsih. Klicala je: »Mama, mama!« Pot do nje izginjala, videla je, kako nesrečna leži v bolniški postelji, joče. Pričakovanja so postala obojestranska. Iskanje poti ene do druge stalno, a se te nikoli več niso speljale v križišče. Ostali sta druga brez druge v boleči nepotešenosti. Brez toplega mleka hči in brez miline, ki jo ponuja otrokov obraz, mati. Mama je čakala hčerko, hčerka je, majcena in nebogljena, iskala mamo. Ali je tako hotelo vesolje. Ljubezen? Katera ljubezen? Vožnja z avtomobilom je bila dolga. Peljali so se a proti zasneženim hribom, stran od hiše ob morju in družine. Prečkala je mejo, morda več meja, ki so jo za vedno oddaljile od doma, države in za vedno je zapustila obmorsko sončno mesto, v katerem se je rodila. Avtomobil je zapeljal na dvorišče večnadstropne kvadratne hiše v velikem mestu. Le kakšen dan je bila tam, nato so jo roke ponovno preložile v roke osebe, ki jo je stisnila k sebi, jo začela ljubkovati. Ponudila ji je stekleničko toplega mleka in dišala je. Parfum je bil. Slišala je šum nakita na roki. Nagon je sesal, a rokica je vedela, da ne boža maminih prsi. Odpeljali so se v velikim avtomobilom, do gorskega hotela, ki je bil tudi dom posvojiteljev, njenih novih staršev. Drago sta plačala njeno telesce, njeno življenje. Za posvojitev sta ji povedala. Ko je bil pravi čas. Veliko let kasneje. Sprejela sta jo, za njo skrbela in jo imela rada. Slišala je zgodbo o njenih rešiteljih, da so se ji biološki starši odrekli, a vse te razlage, iz njene prabiti niso izbrisale topline in ljubezni maminega telesa. In vibracije besed: »Lepa naša pupa!« Papirji so bili urejeni, vse po pravilih. Za biološke starše nikoli ni izvedela, le za datum rojstva, ki so mu priredili kraj. Ni imela možnosti, da bi jih našla, čeprav je poskušala, se je v prikritostih podatkov izgubila. Zradirali so njeno identiteto in identiteto njene primarne družine. Ob posvojitvi, so ji dali novo ime in priimek, morda so spremenili tudi rojstni datum. Tega ni nikoli izvedela. Krščena je bila v vaški cerkvi. Občutek, da jo grabijo roke, ki niso nežne kot mamine, jo je spremljal vse življenje. In hlad, mrzlota. Otepala se je in bala rok.

Mama

Medtem, ko se je hči oddaljevala, je mama je v sosednji sobi čakala, da ji prinesejo otroka. Trpela je bolečine in obhajala jo je skrb. Zakaj dojenčice ne prinesejo? Tako kot drugim materam. Prsi, polne mleka, so skelele od napetosti. Iz bradavic, je kapljalo mleko. Dva dni prej je rodila lepo, temnolaso deklico. Videti je bila zdrava, otroka je podojila in potem so ga odnesli v drug prostor. Naslednji dan, so ji povedali, da z dojenčico ni vse v redu in da jo hrani medicinsko osebje. Nenavadno, saj sama ni opazila nič nenavadnega. Lepo se je prisesala k prsim. Slutnja je ob tem obšla mlado žensko, ki je preživela povsem normalno nosečnost in po njenem rodila zdravega otroka. Bradavice so skelele, vse telo jo je bolelo. Spraševala je, vendar ji otroka niso več pokazali. Da ni mogoče. Hotela jo je videti, a je k dojenčici niso pustili. Tretji dan, je mati izvedela, da je deklica umrla. Da je bila modra v obraz, da ni mogla dihati, da je imela srčno napako. Medicina ji ne bi mogla pomagati. Norela je od bolečine in želela videti svojo mrtvo hčer. Niso dovolil. Starša sta ji dala ime in priimek. Pričakovala sta otroka in deklico sprejela v svoj mali dom … V hiši, ki so jo obdajali travniki, z velikim dvoriščem in pogledom na morje. Prostor zanjo, je bil  pripravljen. Ob jasnem dnevu je bilo videti skoraj do Benetk. Otrok nikoli ni prišel v to hišo. Mati je nekaj dni ostala v bolnišnici, potem pa je življenje šlo naprej. Časi so bili surovi … Razbolena od dogodka, z očetom dogodka nista omenjala, ostal je, družinska bolečina. Varovana skrivnost. Obiskovala je grobek, pogosto. Njene misli so sestavljali stavki: »Zakaj? Otrok se je rodil, nosečnost je potekala dobro, do konca sem delala in porod je bil običajen. Zajokala je. Sreča. Želela sem si otroka. Rodila se je lepa lasata deklica. Lase je imela posebno goste in temne. Babica mi jo je pokazala. Potem so jo odnesli. V naročju sem jo imela le še enkrat in jo podojila. Potem je nisem več videla. »Nekaj je z otrokom narobe!« so rekli in ga hranili v ločenem prostoru. Ni v redu, modrikasta je, srčno napako ima. Umrla je. Niso je hoteli pokazati. Otroka želi, svojega otroka, videti hočem, nič ni bilo narobe … zakaj, zakaj???

Sestra

Štirideset let kasneje. Psihoterapevtka je imela prijazen obraz, odseval je empatičnost in v prostor je vnašala občutek varnega zaupanja. Sedela je na modrem fotelju in ona nasproti, na fotelju prav take barve. Med njima je bila okrogla mizica s šopkom cvetja, kupčkom obarvanih listov in paketom papirnatih robčkov. Bila je utrujena, negotova, potlačena, in do kraja zaskrbljena. Sama negotovost in bolečina.

9. Mateja Pate

VAJA 9 – PSIHOLOŠKA POGLOBITEV KARAKTERJA: LJUBEZENSKA ZGODBA

Z zadrgnjenim grlom mu je segla v roko, ga z drugo roko potrepljala po rami in ga s pogledom pospremila, ko se je po stopničkah povzpel v vagon. Pomahala mu je, ko se je med vrati še enkrat obrnil proti njej, potem pa se je, kot bi z boso nogo stopila v mravljišče, sunkovito obrnila in s hitrimi koraki odšla s perona. Ni se več ozrla. Od zadrževanih čustev jo je hotelo raznesti.

Daj, vrni se v realnost, pravljice je konec! Vlak bo čez nekaj trenutkov odpeljal, ti pa boš čez slabo uro doma, pri Davidu, pred katerim boš morala skriti vse, kar se je nabralo v tebi!

Odklenila je avto, se počila na sedež, globoko vdihnila in izdihnila. Nato je obrnila ključ in speljala s parkirišča.

Je res za trenutek okleval, ko sem mu dala roko ali se mi je samo zdelo? Kot da bi želel nekaj narediti, pa sem ga z iztegnjeno roko presenetila … Sem ga prehitela? Je začutil moj strah pred objemom, mogoče celo poljubom? Kot da bi se obotavljal … Aaah! Kako blizu sta lahko vroča želja in velik strah! Kaj bi naredila, če bi me objel? Zmrznila, se ga oklenila, ga odrinila? Če bi me poljubil? Zdaj ne bom nikoli vedela … Preklete zavore!

Kako me je odneslo … Že ko mi je pisal, da pride … saj sem bila kot otrok, ki komaj čaka, da bo jutri, ker ga bodo pod smrekco čakala darila! Zdaj si pa razloži, če si lahko! Kako lahko tako nestrpno pričakuješ nekoga, ki ga sploh ne poznaš?! Eno popoldne v baznem taboru res ne more šteti … Da si ves ausglajzan še preden se sploh nariše na obisk? Ma res, no – česa takega pa še ne! In pol pride in se ti svet postavi na glavo! Ja, čist na glavo, upside down!

No, nič čudnega; če je totalno nasprotje od tistega, kar imaš doma, pa s tem nisi najbolj zadovoljen, se hitro zgodijo take reči … Magija, pa to. Kot da bi se od zmeraj poznala! In ti najini pogovori … Uh, kako se zna ta tip pogovarjat! Prava poezija ga je bilo poslušat … Ne pa David … on ni za filozofiranje, to je metanje časa stran! Kaj boš ropotal v prazno, za brez veze!

Sam kolk sva se prerežala! Tisto z mačko je blo res vrhunsko … Pa tisti štos pure breed in hybrid, kolk hitro ga je poštekal … ista valovna! Nobene razlage ni rabil … takih je malo … Zakaj je moral iti?!?

Prižgala je avtoradio. Iz zvočnikov se je zaslišalo:

Give a little bit, give a little bit of your love to me – I’ll give a little bit I’ll give a little bit of my love to you – There’s so much that we need to share, so send a smile and show you care …

Nasmehnila se je, hkrati pa jo je stisnilo. Supertramp! Njihove pesmi sta si vrtela med zadnjim izletom pred njegovim odhodom.

Pa kdaj me je sploh začelo vleči k njemu kot da bi bil magnet? Kako me je streslo, ko sem se pomotoma dotaknila njegove roke na obzidju nad mestom. Kot bi me ruknila elektrika, prav do prstov na nogah! Še malo, pa bi odskočila … Takrat se mi je prvič zabliskalo. Do takrat, ko sva šla skupaj v hribe, sem bila že pečena … Kaj mi je bilo, da sem v šotoru na skrivaj premaknila armič bližje njegovemu? Sem mu hotela dati namig, hkrati pa naivno pričakovala, da ne bo opazil … ?? Pa kaj je zdaj to važno? Zdaj lahko samo jokaš za tem, da nisi nežno stisnila njegovih prstov, ko so te ponoči pobožali po dlani … Ti pa: če narediš to še enkrat, te bom ugriznila! Mrtvo hladno, od znotraj te je pa hotelo razgnat! Ja kaj pa naj bi naredila?!? Mu pustila, da gre, kamor je mislil iti, da bi me potem požrla krivda, da sem varala Davida? O, ne, ne, teh igric se ne grem več, preveč bolijo! A daj no – a zdaj si pa na boljšem? Zdaj te pa gloda, ker nisi naredila nič in nikoli ne boš vedela, kaj bi lahko bilo, če bi bilo … Zamudila si priložnost zaradi teh tvojih trapastih prepričanj! Kaj pa je ena noč, za katero ne bi nobeden nikoli izvedel? Ne, ne, saj veš, da ne gre tako … pri meni je all or nothing … ne bi mogla spati z nekom kar tako, za zabavo, ne da bi potem živela z njim srečno do konca svojih dni, pa čeprav na drugem koncu sveta! In David … kako bi mu to razložila? Že res, da ni popoln in da sem zadnje čase razmišljala o tem, da … eh, ne, tega si pa res ne bi zaslužil. No, pol pa nehaj travmirat! There’s no use crying over spilt milk!

Kaj pa, če je moja sorodna duša? Nisem šse srečala tipa, s katerim bi se tako ujela! Kako me je poslušal! Pa iskreno občudoval! Tega pri Davidu še nisem doživela; sama zajebancija, še ko pohvali, to naredi tako, da ne veš, a misli resno ali te ruga v glavo … In da je nekdo sprejemal moje predloge brez kontriranja iz inata – čista harmonija! Kaj, če sem zamudila priložnost? Zaradi neke bedaste moralne drže? Še enkrat to naredi, pa te ugriznem! Ja bravo, no! Res! A se je moral pojaviti ravno zdaj? Pa kje si bil prej, mater ti … Prej, ko še ni bilo Davida! Prej, ko bi ti skočila za vrat brez zadržkov! Prej, prej … Kaj ti zdaj to nuca?

Ne verjamem, da le čas, lahko srečo spremeni, a če niste v sreči tej, ljubezni ni. Iz daljave slišim vlak, žvižg odmeva skozi noč, šele zdaj vem, da je to poslednji vlak, je v njene misli iz zvočnikov zarezal žametni bariton Lada Leskovarja.

Pa dajte, no, je kriknila in zamenjala radijsko postajo. A je to kakšna zarota ali kaj?!

Mislim res, no! A si se morala delati tako ravnodušno? Táko – moralno trdnjavo? Hinavka! V resnici te je žgalo od poželenja, pa si se zadrževala! Zakaj že? Da bi mislil, da si krepostna? Da te ne bi označil za – kaj? Lahkoživko, ki pade na vsakega, ki zanjo pokaže zanimanje? In kaj imaš zdaj od tega? Samo brezvezno tugovanje! Zakaj mu nisi povedala, kako čutiš do njega?

Zakaj, zakaj? Kaj pa bi imela od tega? Prazno govorjenje! Nisem hotela uničiti čarovnije! Prijatelja lahko postaneta ljubimca, ljubimca pa težko prijatelja … Zato nisem naredila nobenega koraka, zato sem ga zavrnila! Pa čeprav me je hotelo raztrgati na prafaktorje, tam, na tistem vrhu, ko sva sedela drug ob drugem in sem čutila energijo med nama. Tako močna je bila, da je bolelo! Kot je bolelo to, da sem vedela, da čez dva dni odpotuje domov …

Ah, ne zavijaj stvari v celofan – samo strah te je bilo posledic! Tega, da bi zaradi slabe vesti zapustila Davida, in tega, da bi lahko ostala na suhem! Kaj pa veš, kaj se je popotniku motalo po glavi – mogoče je hotel samo malo zabave, brez obveznosti, ti pa zdaj delaš celo dramo! Pa tudi, če se je tudi on zacopal vate: ti imaš službo, on je še študent, milje daleč stran! Bi se šla vezo na daljavo? Bi se šel on? Saj veš, kako je s tem …

Za pravo ljubezen ni ovir! Sploh pa – saj smo samo en klik stran! Nismo več v času golobov pismonoš, madona! Zakaj veza na daljavo ne bi špilala?

Zapeljala je na domače dvorišče. Polna luna je osvetljevala vrt. Gole veje so metale groteskne sence na trato polno odpadlega listja. Ugasnila je motor in zavzdihnila. Zakaj se je moralo to zgoditi? V dnevni sobi je kljub pozni uri še gorela luč. No, še to. Kako naj tako razštelana stopim pred Davida in se delam, da je vse super? Kaj naj zdaj naredim s tem potlačenim poželenjem, divjim hrepenenjem po nečem, kar je ravnokar odšlo z vlakom v noč? Uvodni takti znane pesmi, ki so jo v nočnem programu spustili v eter, so le še povečali občutek nepopisne praznine. Vedela je, kaj bo zapel pevec …

(If I leave here tomorrow, would you still remember me?

For I must be traveling on, now ’cause there’s too many places I’ve got to see

But if I stay here with you, girl, things just couldn’t be the same

‘Cause I’m as free as a bird now and this bird you cannot change …)

… zato je ugasnila radio.

Čez tri neprespane noči mu je poslala sporočilo: I’ve been having a hard time since you left …

 10. Tia Marc

  Večer.

Čuden občutek je, biti tako visoko in gledati dol, na vse tiste drobne ljudi, ki drobincljajo kdo ve kam od kdove kod; potno dlan nasloni na mrzlo steklo in se nagne bližje k panoramskemu oknu – vroče čelo nasloni na hladno površino in namenoma globje izdihne, da se pogled pred njim zamegli. Čeprav bi se lahko ta trenutek počutil kot smet, ki je še eno noč podarila alkoholu, mu razgled na ljudi pod sabo daje občutek moči: sam sebi se nasmehne. Kazalec nerodno povleče čez zamegljeno steklo, da bi se mu razgled znova zbistril; učinek bi bil vidnejši, ko ne bi pred tem toliko spil. A, kar je, je; opil se je in sedaj, prazno strmi v ljudi pod sabo in skuša iz misli izriniti preglasno glasbo s plesišča rooftop kluba; četudi se je umaknil z glavnega odra, mu zavedanje še vedno polni razbijanje basov. Res pa je, da zaradi glasbe po dolgem času vidi mesto brez vedno prisotnega vrveža; cvileče gume, tramvaj, kričanje srednješolcev, vpitje brezdomcev so brezpogojno spojeni z bivanjem v centru. V njegovo vase skrčeno postavo, loveč ravnotežje na spolzki stekleni površini, se vsake toliko obregne mimoidoča tavajoča duša, ki je bodisi ponesreči izgubila svojo družbo ali pa namenoma v iskanju pijače. Neprijeten občutek v želodcu in razbijanje v glavi, ga prisilita v trpeč izdih. Z rokavom srajce hkrati pobriše znova zamegljeno šipo in svoje čelo, na katerega se mu že lepijo lasje. Oči znova povesi na ulico pod sabo; vedno znova ga preseneča koliko ljudi ostane čez noč na cesti – ali ne spijo? Kaj vendarle počnejo, kam grejo – vsi se ne izgubljajo v klubih, a kaj sploh še lahko počneš sredi noči kot pa se prestapljaš in zibaš sem in tja pod preglasnimi zvočniki. Preveč moči je vložil v te misli – kot bi prehitro pojedel sladoled ga v čelo zapeče in prisili, da zapre oči …

 Ko jih znova odpre se mu v vidno polje prikrade nekaj migajočega; poskočna rdeča pika – žoga? Ne, osredotoči se dovolj, da lahko piko prepozna kot dekle v rdečem plašču, ki hiti po ulici; ni tako kot ostale pike, ki se bolj ali manj okorno, zaspano vlečejo po tlakovcih; v njenih gibih je nuja, mudi se ji; k nečemu, ali pa stran od nečesa … Zabrunda si v brado in s čelom zdrsi nižje, da bi jo volje videl; a v resnici je boljše ne bo videl; s te višine ne more prepoznati niti tega ali gre za dekle ali žensko v srednjih letih – res, da je v njenih gibih neka mladostniška moč, a videz lahko vara. Spomni se na igro, ki mu jo je razložil prijatelj: »Takole gre, zbereš si neznanca in o njem napleteš zgodbo; od kod je, kam gre, zakaj gre, ali ima družino, je zadovoljen v službi, kaj bo jedel za kosilo in take neumnosti – zabavno, ne?« … Nadvse zabavno. Zopet se nekdo zaleti vanj, a tokrat tako močno, da mu zmanjka ravnotežja in nerodno zdrsi ob steklu proti lepljivim tlom, kjer obstane; dekle v rdečem je še vedno nekje na vidiku, a počasi izginja med svetlobo javnega prometa in razsvetljavo. Sam sebi si prične mrmrati; gospodična v poznih dvajsetih, je še eno noč preživela z neznancem v stanovanju tete mrzlega strica, ki ga ne more več vzdrževati, a ga raje preda sorodniku kot neznanemu migrantu. Stanovanja v centrih mest so še vedno vrednota – status. Tega se dekle zaveda; zato se nosi ponosno, vzravnano; tudi ne povabi kar vsakega moškega k sebi – seveda ne, njeni neznanci so v sivih oblekah, s pristajajočo kravato in zloščenimi čevlji, obriti, navadno so sveže zaposleni, ali na novo priseljeni v mesto, kar pomeni, da jim še manjka kanček samozavesti in iščejo družbo – nekoga, ki bi jih vpeljal v dogajanje. In to počne ona; vpeljuje, zapeljuje in ko se naveliča odide; zaklene vrata stanovanja, se zahvali za lep večer ali noč in se z dvignjeno brado zgubi v množici. Ni bila vedno taka; hladna, vase zaprta, davno tega je verjela in zaupala ljudem; otroštvo je preživela v mnogo manjšem mestu, kjer se ljudje poznajo in pozdravljajo na ulici, imela je še tri sorojence, ki pa so se od nje oddaljili, vse odkar je zapustila domači kraj, da bi študirala v večjem ribniku, se družila z akademiki in ulovila tiste sanje. Rad bi jo spoznal, jo povabil na čaj in jo prosil, da mu opiše svoje sanje. Vzdihne in glavo nasloni na okensko steklo; hlad prija razbolelemu čelu … Zaspi.

Trden primež za ramo in udarec dlani po licu ga zdrami. »Dovolj je, ura je pet, klub se zapira; počistiti moramo, vstanite prosim.« Zdolgočasen, a nekako razumevajoč pogled visokega varnostnika mu vzame voljo do upiranja. Z nekaj pomoči se postavi na noge in nerodno odkoraka, do dvigala. Zrak ulice je svež; misli se mu bistrijo v želji, da bi se čim prej spet spravil na toplo, k sreči je avtobusna postaja čez cesto. 10 minut do prvega prevoza, po žepih išče žvečilke, da bi vsaj malo omilil postan vonj in okus po ustih. V kotičkih oči zazna nekaj rdečega. Rdeč plašč nad črnimi škornji; dvigne pogled in pred sabo zagleda žensko v zgodnjih štiridesetih, povezave se sklenejo … Deževen večer, zagleda jo nedaleč od priljubljenega bara, jo povabi na pijačo – v sivi obleki, z novo kravato, obrit in s čistimi čevlji. Prizna ji, da je nov v mestu in išče družbo, nekoga ki bo kdaj pa kdaj prisluhnil zgodbice o napornih šefih in neprijaznih kolegih ali pa se smejal smešnim prigodam na poti v službo. Petnajst let nazaj jo je srečal. Rojeno in vzgojeno v mestu, ki je nikoli ni izpustilo iz primeža – v prvih nekaj minutah je spoznal, da mu gre na živce, da so vraži njen miren glas in vzravnano postavo, urejeno pričesko in šminko, ki mu krade pozornost. V zgolj nekaj stavkih je začutil, da ji nikoli ne bo segel do kolen, da se statusa meščana ne da kupiti, v njem se rodiš in umreš – vse ostalo je pretvarjanje. Nevede mu je napovedala obsodbo, prebrala karte in prepoznala njegovo resnico. Četrti otrok iz vasi, ki je bila premajhna zanj – utesnjujoča, zadrta. Pretrgal je stike, da bi začel novo življenje med nebotičniki, kjer se zvezde redko kdaj pokažejo in kjer te smrad ulice vsak dan spomni, da si sedaj pa res viden na zemljevidu.

»Vso noč sem te iskala, kje si bil?« Sanje, glavobol prekrokane noči in realnost se mu mešata pred očmi, da jo zmedeno premeri; vprašanje mu obtiči na jeziku. »Daj, greva; Maks in Anja te čakata, čez dve uri morata v šolo.« Ponudi mu dlan, na kateri se sveti prstan, sila podoben njegovemu.

11. Zala Čuk

Cesta

Svetlobo sem ozavestila pred bolečino. Bila je tako izrazita, da je za trenutek oslepila mojo temo. Ko se je vid vrnil nazaj na visoka drevesa, sem že ležala na ostrem asfaltu, telo upognjeno samo vase v nenaravnem kotu. Cesto, ki je bila še sekundo nazaj ledeno hladna, je počasi ogrevala moja kri, razlita v karminasto rdeči barvi. Nisem slišala, kdaj je avto odpeljal naprej – le počasi se je razvila misel, zavedanje, gotovost. Tu sem čisto sama. Prepuščena neslišni smrti. Nobenega ni, ki bi mi lahko pomagal. In takrat sem iz sebe izpustila krik; nesmiseln, komajda zaznaven krik umirajočega bitja, ki je služil le kot srca parajoča balada izpraznjenemu gozdu. Mislim, da sem tudi jokala, čeprav se ne spomnim miline solz na svojih licih. Predobro pa se spomnim, kako sem se zvijala v bolečinah, v času, ki se je neusmiljeno upočasnjeval, medtem ko sem obupano klicala za pomoč, za mamo, za kogarkoli. Pogled sem vztrajno upirala k zvezdam, edini podobi domačnosti; vse le da bi se izognila pogledu na svoje razčlovečeno telo. Bilo me je strah, tako zelo strah – oči pa še vedno vztrajno fiksirane na nebo. Moral je priti trenutek, ko sem se zavedala, da bom umrla. A nisem si hotela dovoliti umreti; niti takrat, ko sem začela izgubljati zavest, izgubljati smisel za bolečino. Namesto tega, je moja odrešitev prišla v zvoku avtomobila. V senzaciji goreče svetlobe za mojimi vekami. Vozila nisem nikoli videla, anonimnega voznika tudi ne. Le motor; hrup, ki je v mojih ušesih odmeval močneje in močneje, že skoraj grozovito, da sem se bala, da me bo v svoji brutalnosti razblinil, me pokončal. Olajšanje se je prelevilo v teror, ko so gume zavreščale, se zavrtele tik pred mojim vidnim poljem. A vrhu je sledil razplet – motor, ki je v noči odzvanjal vedno tišje. In tišje. Dokler se tišina ni vrnila v isti obliki. Dokaz človeštva vekomaj zatrt. Takrat sem dovolila telesu, da dokončno ugasne. Kremplji so se zaprli v dlan. Ušesa so se povesila navzdol. Mehka dlaka je obvisela na trebuhu, nepremična. In drobne oči, živalske oči, so ostale odprte, usmerjene k zvezdam.

12. Dr Marko Pišljar

Max Mara

Znašla sva se v nakupovalnem centru v našem glavnem mestu.

Poudarek, da sva se »znašla« ne drži, ker ni bilo naključje. Moja žena Jana vse natančno premisli in odločitve so smiselne, jasne, enostavne in učinkovite. Ko gre za nakupovanje tekstila, si je potrebno vzeti čas, to pomeni vsaj celo dopoldne ali popoldne. In čas za nakupovanje nameniva samo enemu. Saj drugače ne bi niti šlo. Ob neuspešnem nakupovanju, ko so trgovine že slabo založene in nisva uspela dobiti zaželenega kosa tekstila se po dveh urah tekanja po etažah blagovnice-gor in dol  prav potihoma, kot megla iz ljubljanske kotline, najprej pojavi nelagodje… stres dvigne zapornice nervoznosti in vsa nakupovalna vnema utone in splahni z glavobolom in obojestransko utrujenostjo, mojo in ženino.

V začetni povedi se skriva še ena drobna napaka. Ne gre za celovit in vsestransko-z vsemi artikli v trgovinski branži založen nakupovalni center, ampak sva se namenila v nakupovalni center za tekstil. Specializiran!

Vendar pa se opis najine prakse nakupovanja tekstila s tem ne sklene. Običajno, z redkimi izjemami, moje nakupe realizirava skupno. in za razliko od njenega stila nakupovanja, je moj veliko bolj špartanski …en krat letno  nabavim vse kar potrebujem. Žena pa večinoma hodi po nakupih sama. Moja  lepša polovica mora razumljivo redno spremljati novosti v trgovinah. Ocenjevanja in nakupi so zato nekajkrat letno, število je težko definirati. Mora se še bolj skoncentrirati, obhodi trgovin so dolgi, in bi ji bil verjetno le v napoto. Prav lahko bi bil celo vir uničujoče nervoznosti, navkljub odličnim primerkom v založbah in  ob vseh konfekcijskih  številkah, ki so na voljo.

Izjemoma, bolje rečeno včasih, me vzame s sabo, ker imam baje dober okus in oko…za čuda!  Verjetno bo kar držalo, ker tudi sam rad pogledam kak dober kos. Morda pa gre za računico. Pri zadevah, to se reče kompletih, ki imajo visoko kvaliteto-beri- vrednost, je primerno imeti ustrezno zaslombo. Še čez leto bo bolj vase, kot javno lahko rekla:« Saj je bil zraven…in mi ni nasprotoval!«

Danes se je dogajal zadnji scenarij. S tem nisem mislil poudariti, da je bilo zadnjič, ko sem jo spremljal pri njenem nakupu tekstila…bilo je pa zanimivo, celo poučno.

Začela sva v spodnjem nadstropju, v Modiani. Bilo je veliko število obiskovalcev, na voljo pa je bilo  še vedno dovolj artiklov, vseh velikosti. V zraku je bilo čutiti ustvarjalno energijo, Jana pa je po dolgem ogledovanju in nekaj pomerjanjih razočarano ugotovila, da nič nimajo; mnenje ni dopuščalo vsebinskega oporekanja:

–     Našla sem le par barvno usklajenih oblek, pa se mi niso niti približno niso prilegale, nemogoči kroji.

–     V zadnji si bila prav čedna…ko si jo pomerjala, sem jo nespametno dopolnil.

–     Nemogoča sem bila čez pas.

–     Kaj pa šivilja?

–     Daj no! Saj sva šele v prvi trgovini.

Zavedel sem se svoje za začetni čas nakupa neprimerne trditve.  Sam se tudi držim nakupovalnega pravila, da ne kupim artikla, ki mi ni všeč. In sem ženo zaupljivo podprl:

–     Če ti ni všeč, je ne kupi… nikoli ne boš zadovoljna in je ne boš nosila!

–     Pa še sama Kitajska roba!!!

Naslednja postaja je bila znana skandinavska trgovska znamka. Trgovina je slovela po izbiri, tkaninah in modnih trendih. Prečesala sva jo po dolgem in počez, počasi…. In še en krat. Rezultat pa je bil:

–     Neuspešno!

–     Saj si videl, koliko sen jih pomerila.

–     Mere ti pa niso ustrezale…v životu je bilo v redu, rokavi pa predolgi.

–     Oh, ti nemški modeli so vedno preveliki.

–     Zakaj pa trgovine nisva preskočila?

–     Kaj pa, če bi spregledala kaj lepega?, je spomnila.

–     Življenjska napaka, sem postajal piker.

Si videl, je navrgla:

–     Vse je izdelano v Aziji.

Šla sva še nadstropje višje. Trgovine so postale vse manjše in krasila so ji slovita  zveneča imena. Ni potrebno biti prav pameten, da so bile povezave jasne. Jana je ponižno modrovala:

–     Verjetno imajo dobre izdelke.

Še je upala. Poln življenjskega realizma sem dodal:

–       s poudarkom na verjetno…zagotovo pa zelo drago!

Tretji in četrti butik nista prinesla rešitve. Obisk je bil kratek in pogledi so razkrili, da ni bilo pravih številk. Pa spet njena kritična ocena:

–     Izdelano v Bangladešu. .

Potem pa odrešujoč krik po skoraj celo popoldnevi nakupovalni sagi:

–     Max Mara!

Zgodba se je potem odvijala zelo hitro, kot na napotnico. Model je bil odličen, številka prava, materiali odlični. Ko je pomerila obleko, je kar žarela:

–     To je pa italijanska moda, njihove mere mi vedno ustrezajo. Na listku piše, Made in Italy..

Odšla sva srečna domov. Račun je bil primeren, se reče-visok.

Doma žena običajno obleko še enkrat prekontrolira. Na notranji strani v pasu je odkrila majhen listek z napisom: Made in Vietnam.