Nočna nevihta

Kot je bilo že najavljeno, tukaj je zdaj nov roman, kriminalna zgodba. Dogajanje je postavljeno v izmišljeno državo – ima zanimivo ime – Slavnija, vas je Smrečna in tam je še reka pa čudovito jezero …

Zgodba je povzeta po resničnem dogodgku pred desetlji, v neki drugi idilični državi; to se razkrije čisto na koncu romana. Osebe so izmišljene za potrebo zgodbe in zaploetov. Dogajanju je avtor vdihnil neko posodobljeno vizijo tistega odmaknjenaga dogodka.

Urednik: Bojan Bizjak

Čemeč večer se je nabiral okrog luči. Julijska sparina je že pojenjala in skozi odprta vrata je vdiral bogat vonj po drugem odkosu trave v bližini stare gostilne pri Orlu. Natakarica Jana je brskala po telefonu, se nasmihala ob malem filmu; maček je tolkel na bobne psi pa so plesali – umetna inteligenca pač. Vsake toliko je pogledala, če se je slučajno kdo usedel pod staro senčnato lipo, kjer je bilo pet ali šest miz, že starih, kovinskih, stoli pa prav tako kovinski in obrabljeni; podložnih blazinic lastnik že dolgo ni menjaval: bilo mu je samo še do dobička. Stari Vito se ni dosti več brigal; zdaj pa sploh ne, ko mu je umrla hči in je že drugo leto bolehno žaloval. Zaposlil je še dva natakarja in kuharja za dopoldanske malice in tradicionalna nedeljska kosila je še ponujal – takrat je najemal študente, mlada dekleta iz mesta. Sam je bil v lokalo ob času kosila; tu in tam je stalnim strankam še postregel s pivom, z vinom, skuhal kakšno kavo – trdili so, da so njegove najboljše – kdo bi vedel. Jani, gospe blizu petdeset, pa je bil dodeljen večerni termin med peto in deseto, včasih je vskočila tudi čez dan – nekaj lokalnih pivcev se je še nabiralo v veliki gostinski sobi, ki je delovala zamaknjena v nekdanje čase – počrnel lesen opaž, okna, še vedno lesena, zaslonjena z rožami, ne prav čiste zavese, stoli masivni in stari, mize pa brez prtov s sledmi pijač; lahko si videl kroge, temne madeže in praske. Ena miza blizu zadnjega okna na desni, tista je bila rezervirana za stalno večerno omizje. Tam so se dobivali: grobar Martin, Piotr, Poljak, zaposlen kot višji medicinski delavec v malem sanatoriju Bor, pa Bolgar Todor, specialist za avtoelektriko in mehanik; tudi kakšen računalnik je popravil, če je bilo treba, pa lovski čuvaj Lovrenc, ki je skrbel za nadzor državnih gozdov in divjadi. Največkrat je manjkal Piotr, ker je pač imel dežurstva; Martin in Todor, sta pa vsak večer žulila vino, včasih pivo, žganje le tu in tam. Martin jih je imel že petdeset, ločen je bil, zato je toliko časa obsedel za mizo in pil. Todor pa, on, on je tja nosil svoje domotožje, svojo bolečino … Piotr, on, on je bil bolj filozofski, premišljeno je govoril, pil pa izključno samo pivo, ker da so ga izumili Babilonci. Poleti so se vaščani in turisti včasih usedali pod lipo, spili nekaj in šli. Bolj imenitno je bilo posedeti pred malim hotelom, le streljaj iz vasi; tisti je imel lepo teraso, osenčeno z gostimi smrekami in z lepim pogledom na Jezero. Tja gor se je rada vozila tudi mestna elita, ki je nosila svoje nevrotično prizadevanje v hlad. Natakarici Jani se je potem zazdelo, da sliši star avto grobarja Martina … Odložila je telefon, si popravila lepo urejene lase, se pogledala v zrcalo in pomislila. Tale Martin, dedec je še, samo … Suče se med mrliči, tudi kosti je že premetaval: njegove roke, naj bi se plazile po meni, ne, ne … Saj čveka v to smer, čveka, pa … Pije, vsak večer, tako kot Todor, samo on, komaj 32 jih ima, pa tak dečko, črna bradica, črne oči … In Piotr, blond, 35 let mu je … Pa Lovrenc, ta zguba, v državni službi … Ja, ja Martin je tu. Na hitro je ošinila veliko staro uro na zidu, pol sedmih. Zgoden je, je pomislila.

»Bog dej, dober večer,« je robato rekel Martin, si popravil sršečo brado in v kratkih hlačah, v neki majici z napisi pa v nerodnih sandalih zakoračil k stalni mizi in vzdihnil: »Ah je žgalo danes. Pravijo da je bilo 31 stopinj. Ja, ni kaj, peti julij je, kaj bomo jamrali. Poletje je. Daj mi hitro eno hladno pivce, točeno, s pošteno peno, da privežem dušo. Danes smo imeli eno komisijo na britofu; do štirih so tam letali in merili in ja, moral sem biti zraven, komunala me plačuje, nimaš kaj. No, punčka, pivce mi daj,« je še robatil in se gladil po bradi.

»Punčka ja, že dolgo ne več. Pivce za živce pa penco, ne. Kje so pa kompanjoni, a pridejo?« je še rekla in vestno točila pivo v velik pivski kozarec.

»Pridejo, menda ja, Todor sigurno. O, je bil deset dni na dopustu, na morju, gospod Bolgar. Ja, kakšna fejst baba bi se mu morala nalimat, pa tak dedec. Piotr, on, se mi zdi, da porihtava sestrice tam v tistem sanatoriju, ja, ja. O, če bi jaz bil še enkrat mlad,« je Martin zavzdihnil in si spet z močnimi prsti česal brado.

»Ah, kaj bi. Saj ne veš, kako te življenje zapelje. Poglej mene, veselo Štajerko, pa ti končam v teh hribih. Ja moj Ivan me je sem zvlekel, ja, ja, nimaš kaj. Mladost, Ljubljana, študij, potem pa prvi otrok pa hitra poroka, adijo študij, tu pa … Saj veš, kako je. Ivan dela, še kar dela, otroka pa, ljubi Jezus, samo tiste preklete igrice, ta mala, pa ji bo dvajset let. Jaz ne vem, mene niso zanimale igrice. No, so me, samo tiste druge, ne računalniške. Sin pa dela s ta starim: podjetje, elektromontaže pa to. Jaz pa sem obvisela tu, vidiš. Na, priveži dušo,« reče in predenj postavi pivo; na kozarcu se je bliskala hladna rosnina. Zunaj so se zaslišali neki glasovi. Morala je ven; nekaj turistov je poiskalo hlad pod staro šumečo lipo. Zibaje je prišla nazaj, natočila nekaj kozarcev piva in jih lepo zložila na okrogel pladenj; spotoma je stišala glasbo, da ni tako neutrudno rahljala še vedno sparinastega večera.

»Pa bo kšeft,« je Martin zavzdihnil in jo ujemal v mlahav, iztrošen pogled človeka, ki je videval odprte grobove in paleto užaloščenih ljudi, smrkavih in sklonjenih.

»Ah, Miro jih je pripeljal, za pol kombija. Zdaj razvaža turiste, saj veš. Včasih je vozil vse živo: izlete, šolski avtobus, zdaj je pa v penziji in še malo dela. Pripeljal jih je iz Zavratca, iz planšarije. Ja ne vem, če so tam pili kislo mleko, zdaj pa pivo, ne vem, ne vem,« je Jana odkimavala in se spet naslonila na zloščenino točilne mize.

»Ah, ja, kislo mleko na planšariji, ja … Ja, ko sem bil mlad, sem ga rad pil, še doma … zdaj, zdaj pa pivce, lepo počasi. Madona so danes komplicirali. Veš oni igralec C. C. oni z lovske pristave, no … Ja, pred dnevi je umrl, saj veš, ne … In včeraj je bil praznik v Ameriki, kaj vem, četrti julij. No, zdaj so zakupili še tri sosednje grobove, da bodo naredili spodobno grobnico. Ma hudič no … Ti ljudje, dnar imajo, pa še mrtve preplačajo. Ti, tam so bili slabo vzdrževani grobovi. Že pred letom, ko je kazalo, da je gospod C. C. v slabem stanju, so letali tam po britofu in iskali primeren plac. Takrat še ni bilo naprodaj teh parcelc, ne. No, zdaj pa, ko jih je smrt presenetila, zdaj pa … Njegova hčerka, tista igralka, imena ne vem, pozabljam, no, ona je pripeljala komisijo in so stvar uredili. Tiste grobove bomo preselili na mestno pokopališče, mislim ostanke; v sredo začnem s kopanjem. Tam pa bo arhitekt narisal grobnico. Pred oktobrom ne bo nič, ker je tak dogovor, taka bo časovnica. To sem zvedel danes,« je Martin zadihano dokončal.

»A kar tako, mrliče seliti zaradi teh, teh … Pa glih v naš kraj je moral priti. Pa velika ameriška zastava je na drogu pred njihovo vilo, tisto malo na pol graščino tam pod gozdom. Ja, zakaj pa ni naša, niti za praznike je nimajo. Pa kaj si mislijo, da je to že njihovo. Ne vem, kam gremo, razprodajamo se, razprodajamo. In zdaj bo še tu pokopan. Veš, kaj to pomeni, za naš kraj, biznis, biznis. Hotelček bo živel, mi bomo imeli več prometa, vaška trgovina bo zaživela, dren bo dren,« se je Jana razgrevala.

»Dren je že zdaj, ko so hodili sem in imeli zabave. C. C. je bil znan igralec, pisal je scenarije, imel filmsko firmo, kaj ti misliš. In hčerka, hudiča no, pomagaj mi, da se spomnim,« je bil Martin vznemirjen.

»Lora, Lora ji je ime,« je Jana pokimala.

»A, ja, Lora ja, baba in pol. Mi je Todor pravil ja, da jo je videl, kako je plavala v bazenu. On teka tam gor nad njihovo posestjo, pa se med smrekami vidi dol do bazena. Baba in pol, ja. Tam nekaj čez trideset, in lepa, črnih las, pa taka … no … Ja, taka za v film, ne. No, ona je bila tam pa advokat iz Amerike, pa dve naši z upravne enote, pa načelnik, pa nekdo iz ministrstva za okolje in prostor, pa še eden, kaj vem kdo. No, domenili so se kot so se, saj veš, z denarjem še hudič pride v nebesa. Moje bo, da strokovno odprem tiste grobove. Z mestne komunale prideta dva specialista za prekope, za zbiranje ostankov. Kostninarji, mater jim … Ja, gospod C. C pa ima že lepo gomilico, za zdaj samo križ, ker je žena hudo verna, Rusinja, gospa Olga. Čudi me, da ni pravoslavka. Vsak večer pride z varnostnikom tja: sveže rože, moli, malo pohlipa. Ja, bo že štirinajst dni, ravno danes je štirinajst dni, kar smo ga zasuli. Lepa krsta, črna, z zlatom obrobljena, pravi les, gor vsekan zlat križ, kovinske nogice, medenina menda in ročaji, menda prav srebrni, kaj vem. Gospod ni hotel biti kremiran, to sem slišal. Angleško še znam, o ja … In pogreb, samo v krogu razširjen familije, zunaj pa firbcev … Novinarji, snemalci … Ah no, prav treba je bilo njih v našo vas. Dren je, dren zaradi njih,« je Martin zavzdihnil.

»Ja, če se pa nič ne zgane, pa jamrate. Zdaj, ko so oni tu, pa spet ni prav. Ja glej, naša oštarija pa laufa še bolj kot prej. Revež je samo dve leti užival svoj mir v tisti vili C. C. Sem šla večkrat tam mimo na sprehod s psom. Pa sem gledala tista vrata, kovana, na vrhu, pa dva velika C. C. Pa park tam, porihtan … Okrog in okrog ograja, varnostnik, pa dva huda psa. Pa vse pod kamerami, pa opozorilo, da sta znotraj huda psa, pa velik litoželezen poštni nabiralnik in gor spet C. C. Bazen so naredili nov, lep. Kako zeleno se sveti tista voda. Gospa Olga včasih drema v Ležalniku tam in ima v naročju računalnik, na glavi pa slušalke. Ja, je pa dosti mlajša od njega, mislim da vsaj dvajset let, mislim, od pokojnika …« je Jana zamolknila.

»Vidiš, tako je, če imaš denar. Potem si pa uloviš mladenko. Jaz je ne morem; moja plača, no ja … Zapravljam, kar je pa tudi res, ja … Zdaj obnavljam hišo, kopalnica, streha, pa še kaj, nova kuhinja … Najprej štalca, potem pa nova kravca,« se je sunkoma zasmejal Martin.

»Daj no, kravca ja. Kravca rabi bikeca, ne pa štalco,« mu je Jana vrnila.

»Ja, ja, rabi ja. O Todorče je prišel,« je Martin rekel in se vzravnal. Slišal je značilni zvok Todorjevega malega mopeda, s katerim se je vozil od apartmajev do gostilne.

»Pa je res,« se je Jana strinjala.

Vstopil je moški, v elegantni majici, v temnih kratkih hlačah in z natikači. Podržal je sončna očala v roki, potem pa si jih je sunkoma zabil v goste črne lase, se oziral po prazni točilnici, se malo mrščil in le zagledal Martina tam v njegovem pristanišču. Potem se je le premaknil, se zarotniško nasmehnil Jani, si malce popraskal črno, lepo pristriženo brado in drsaje šel do mize. Z Martinom sta vseskozi govorila v gladki nemščini, ker jo je Martin zelo dobro obvladal, čeprav je govoril tudi angleščino – imel je narejeno gimnazijo, poskusil je študirati teologijo, a ga je zmamila ženska … Ostal je grobar kot njegov dedek in oče – družinska tradicija.

»No, si se našraufal za danes,« ga je Martin nagovoril.

»Sem, sem. Gospa, eno veliko točeno s centimetrom pene, prosim,« je bil Todor vljuden. Slovenščino je razumel, govoril je pa malo in slabo.

»Ja, ti … Danes so bili Američani na britofu. Grobnico bodo na jesen dali narediti, grobnico. Ne bodo ga selili v Ameriko, kje pa. Najprej je bila opcija, da bo to začasen pokop, dokler se ne uredijo formalnosti za prevoz, menda v London. Zvedel sem, da je bil pravzaprav žid iz Londona in je uspel tam v Ameriki, najprej kot snemalec, potem igralec, pa lastnik filmskega studia, male firme, ki nese še danes, reklamni filmi in to, pa tudi kakšna bolj resna produkcija, bolj art filmov, tako no. Dve uri so bili tam; konferenca na britofu, mater jim.«

»A, ja. Sem prebrskal na internetu, ja. Res je bil rojen v Londonu, oče je bil žid, mama ne. No, potem je šel v Ameriko in ja, uspel je. Gledal sem ga v nekaj filmih, bolj komedija in to, komik. Zdaj je pa tu pri vas, varno spravljen, blagopokojnik,« je Todor rekel in si pritegnil prineseno pivce. Nekaj časa je strmel predse, se zašobil, odkimal in prijel kozarec. Dolge požirke je naredil in se nagibal nazaj. Potem je olajšano odložil kozarec in se zastrmel skozi okno, kjer so turisti mahali, se smejali …

»Ja, ja blagopokojnik, pa nima miru. Ne mine dan, da ne pride kakšna delegacija, ti Američani, Francozi in Angleži. Oh, včeraj, ko je bil ameriški praznik, četrti julij. Včeraj je bil cirkus, ti povem. Je prišla ena dama, menda daljna sorodnica z belim klobukom in belim ščenetom. Pa je ščene cvililo tam in skakljalo med grobovi in polulalo enega od križev. Mater no. Pa sem šel do gospe in ji v šolski angleščini povedal, da je vodenje psov na pokopališče prepovedano, da to piše na vhodu. Pa me je samo grdo pogledala in mi rekla, da je imel njen Pipi zelo rad pokojnega, da sta se prišla poslovit … Ostal sem bebec, evo … Potem ga je le zajela in si ga dala v naročje in graciozno šla do izhoda, tam sta jo čakala dva črnca v brezhibnih cunjah, in izposojen klimatiziran avto, bel, velik … Vidiš, mislijo, da jim je vse dovoljeno tem, tem, indijankilerjem,« je Martin zaključil.

»Ja, ne bi komentiral tega, ne. So občasno res naduti. Njihov šofer je k nam pripeljal eno od limuzin, no ja, ne ravno limuzin, mercedes, ne ravno najnovejši, za dnevno rabo. Možakar se je pritoževal, da se mu na armaturi prikazuje to in ono. Jasno, računalniku se je malo zavrtelo. Dva dni, pa sem našel napako, mu na novo naložil originalen program in je bilo vse ok. Je pa zanimivo, tisti avto so uporabljali samo za uradna pota, za reprezentanco pa imajo pravo stvar; tistega vozijo na redni servis v Italijo, na dve leti … Ne zaupajo nam, če prav smo registrirani tudi za take avtomobile Maybach, draga reč. Tu jih skorajda ni. Še največ jih pokupijo Arabci, poleg ostalih prestižnih znamk. V moji vasi je bila glavna limuzina Lada, šele zdaj si kupujejo rabljene moderne znamke. Na internetu sem našel filme o vaših starih znamkah; neki fičo. Ja, smešna majhna stvar,« se je Todor razgovoril.

»O, fičo o,« je prikimal Martin.

»Ja, si mislim, socializem, bolj blag kot pri nas, pa slabe ceste, zdaj pa, ah,« je Zamahnil z roko Todor.

»Ja, vse je drugače, je. Ti, že leto dni se poznava, pa mi nisi še povedal iz katerega kraja si priplezal sem gor?« je Martin zaradovedil.

»Moja vas, Kalotina, to ti je blizu Srbske meje, zelo blizu. Tam gre avtocesta E – 80, pa preko Niša za Beograd in potem naprej na sever. Jaz sem šel najprej na Dunaj; tam sem dve leti delal pri bratrancu v mehanični delavnici za Audija, za Japonce, vse znamke, največ Mazd in Toyot. Potem sem videl razpis za tu. Najprej sem pa študiral strojništvo in računalništvo v Sofiji, pa ni bilo denarja. Delal sem po malem, pa sem se naveličal revščine, in evo ti mene tu v tej vasi, ki ima, po podatkih na internetu 1200 prebivalcev. Tako tam piše Smrekovna nad Blaškim jezerom. V državi Slavnija. Glavno mesto Ljubianija. Vse sem preštudiral, preden sem se odpravil dol. Želel sem si pač malo miru, odmika; tu sem to našel. Mir, no ja, ko je turistična sezona, je kar vrelo, ja. Povsod naletiš na tujce. Hotelček je kar naprej poln, klinika, tako pravi Piotr, je polna, razprodana … In spodaj ob jezeru; vi preprosto rečete, da je dren, ne,« se je Todor nasmehnil in si spet privzdignil pivo.

»Dren je, prekleti dren. Vidiš, o svojem kraju mi še nisi nič rekel. Pa je to mesto, vas?« je Martin silil vanj in namignil natakarici, naj prinese še eno rundo.

»Vas, mala vas, kaj vem petsto prebivalcev z okolišem. Tam sem živel samo do petnajstega leta, potem sem šel k sestri v Sofijo, ona je tam zdravnica; pomagala mi je, da sem naredil srednjo šolo, potem faks, pa …« je Todor premolkni in zavihal zgornjo ustnico, da je deloma prekrila močne črne brke.

»Ja, ja, sami taki smo, falirani študentje. Vidiš, samo pol leta sem zdržal na teologiji, potem pa je bila božična noč … Ja, ženske, nimaš kaj, nimaš kaj,« je Martin odkimaval in zadrsal z nogo po tleh.

»Si kdaj bral Nitscheja, filozofa?« ga je Todor presenetil z vprašanjem.

»Seveda sem ga, tri njegove knjige imam doma, občasno jih še prebiram. Vem, kaj misliš, da je ženska najnevarnejša igrača, to, kaj?« se je Martin zasmejal.

»Točno to!«

»In zakaj si ne poiščeš kakšne nevarne igrače?« je bil Martin vztrajen.

»Za zdaj še ne. No, nekaj priložnosti, samo … Še ne vem, kje se bom zares ustalil. Najprej moram nabrati zadosti denarja, da si kupim hišo nekje v neki evropski državi. Mogoče celo v Grčiji. Vleče me nazaj, mogoče celo nazaj v domačo vas, kaj vem. Samo nisem še zaslužil zadosti, loterije pa ne igram,« se je Todor razvezoval. Na obraz mu je sedala mračina točilnice, zunaj so šumeli glasovi in smeh, slišalo se je trkanje steklovine.

»Ja no, mlad si še, pa tudi ne več, kakor se vzame. Jaz sem se z dvaindvajsetimi poročil, s 45 leti pa ločil, zdaj, zdaj sem svobodno gobezdalo. O, ne, nisem še za v staro šaro, še iščem primerno žensko, še … Veš, kako pravimo pri nas, kdor išče, ta najde.«

»Oh, ti vaši pregovori. Šef jih ima kar naprej. Pol jih ne razumem. Saj deloma že razumem vaš jezik, kar veliko besed, stavkov, samo, raje povem v angleščini, bolj mi steče, pa tudi nemščina, nimam težav. Slovenščina, slovanski jezik to že, samo, srbščino smo obvladali, saj smo bili sosedje, vsaj tisto za vsakdanjo rabo. Ti jih imaš petdeset, ne?« ga je vprašal Todor.

»Da, maja sem jih dopolnil. Ni te bilo tu, tudi Piotra ne. Zamudila sta žur, majski dopusti in to, ja. Škoda, no,« je Martin stišano rekel in si obrisal potnino nad debelimi sivečimi obrvmi.

Pogovor se je nekako utrudil. Nekaj sta še govorila o avtih, o Martinovem novem malem kopaču, južnokorejske izdelave, o zmožnostih te nove tehnike. Martin je razlagal, kako je njegov oče še nedavno, kakšnih dvajset let nazaj, še kopal na roke, če je bilo treba. In potem je Todor nenadoma dobil preblisk. Izkop krste, koliko časa!? Pa je vprašal:

»Na roke …, danes ne bi. Razumem, da pred desetletji da, zdaj pa … Koliko časa pa rabi človek, da izkoplje grob?«

»Hja, dve tri ure, najmanj. Odvisno od zemlje. Če je suha, poleti še gre, na jesen, ko je blatno, je pa hudič. Pozimi je na vrhu zemlja dostikrat zmrznjena. Oh, se spomnim starega očeta. Kje so ti časi. V voziček je dal orodje, lopate, dva tri krampe in je odškipal po stezi med grobovi na kopanje. Pa je mahal, pljuval, tudi preklinjal, vmes pa pridno pil žganje, vsaj pozimi. Če je bil sneg, je moral najprej parcelico odkidati, potem pa začeti s kopanjem. Kakšno delo je to bilo, ljubi Jezus. In seveda, potem pa še nametati zemljo nazaj. Danes sem v pol ure fertik. Če so pa žarni pogrebi, teh je največ, smo pa fertik v petnajstih minutah. Hja, ta, ta nov, eden redkih s krsto, pa zahtevali so, da je na globini samo osemdeset centimetrov, ker, kaj vem. Ne vem, zakaj, ravno ta globina, pojma nimam. Tako so mi na komunali naročili. Zadnja leta smo imeli samo dve krsti; samo lonce s pepelom vtikujemo v zemljo. Tako to gre zdaj. Ja, sem skopal počasi, ker sem moral zemljo previdno odlagati. Ko sem končal, je prišel pogledat vodja pogrebne službe na komunali, premeril je in sva šla na pivo. No ja, na tistem koncu je zemlja rahla, nima ilovice vmes. Malo šodra, to je to. Počasi se bo posedla. Zdaj to ni niti važno; do jeseni bo itak grobnica, beton in to; zato samo do te globine – začasni pokop. Za bogate je še smrt nek praznik, a?« se je Martin robato zasmejal.

»Ja, vse spremenijo v ceremonijo. Na Dunaju sem bil na nekem pogrebu, šefova sestrična je umrla. Imela je firmo, pa da ti vidiš. Konji, sprevod, glasba, pravi glasbeniki v frakih, vsi elegantno črni: venci, rože in trije župniki, pa govor, kamere; vse so dali posneti. In potem v grobnico, po stopnicah dol; ubogi pogrebci … Ja, vsi v črnem s klobuki, pa je bil avgust, vroče … In bele rokavice, krsta pa rjava, menda iz mahagonija in veliko zlata, ne vem, če pravega. In rože, rože … In ženske s črnimi mrežicami čez obraz … Nisem si predstavljal, da je to še možno v moderni dobi, mislim to, s konji in živo glasbo … Eden od žlahtnikov pa je tam bil v trenirki, taki črni sicer, z belimi črtami. Dva varnostnika, sta ga pospremila ven … Ja, sem kar debelo gledal ta ceremonial, ti povem. Kako je bilo s tem našim C. C. sem pa tudi slišal, bolj družinsko, pa vseeno je bilo čez sto ljudi, prav tako kamere in to, kaj?«

»Ja, ja, kamere, pa firbci vseh sort in kvalitet. Varnostna služba pa, cela vojska. Obred je minil hitro: dolg govor, to ja, pa trobenta v slovo, trobenta … Enega črnca so pripeljali, da mu je odtrobental. Saj je bilo za se zjokat, tista muzika res. Kar kocine so mi šle pokonci, to že moram reči. Pa se mi je revež smilil. Pripeka, on pa v brezhibni črni obleki z žalno črno kravato in s trobento … Ameriške zastave pa niso pokopali z njim. Do pokopališča so ga pripeljali pregrnjenega z zastavo in seveda obloženega z venci in rožami. Vse so organizirali ljudje iz ambasade menda … Ja, nimaš kaj. Za naš kraj je to bil pogreb za vse čase. Mi smo navajeni bolj kmečkih, malo jokanja, malo patetike, potem pa v oštarijo in jesti in piti,« je Martin zamišljeno dodal.

»Ja, podobno je pri nas, samo da ženske bolj tulijo. A bova še eno pivce?« je Todor vprašal.

»Kaj pa vem. Jutri moram odkopati novo luknjo. Umrl je stari Tišlerjev. Lepa starost 92 let. Pravijo, da so mu v bolnici pomagali, da so ga nalivali z napačnimi zdravili. Ja, saj ne veš več, kaj je res. Preveč zdravil, preveč starih ljudi, preveč norosti,« je Martin pokimal in odrinil prazno steklenico: vedno je rad pil pivo kar iz steklenice. Še preden sta uspela naročiti, se je primajal visok moški, blizu štiridesetih, lovski in gozdarski čuvaj Lovrenc. Smehljal se je in v roki zibal sončna očala.

»Kaj pa ti, Lovrenc, kaj. A se pripravljaš na jago, na srnice, kaj?« ga je Martin zbodel.

»Ja, ja na tiste ta krščene. Smem prisesti možakarja,« Je Lovrenc rekel, zavedajoč se, da pomenek poteka v nemščini, včasih v angleščini, če je še Piotr. Lovrenc je obvladal samo angleščino, nemščino je sicer razumel, a jo je slabo govoril.

»Če daš za pivo, saj veš, kdor zadnji pride,« ga je po domače zbodel Martin.

»Dam, seveda dam,« je Lovrenc rekel in si popravil goste črne lase, na straneh že malo sive. Obrnil se je proti natakarici in ji naročil, naj jim prinese pivo, dve točeni in eno v steklenici.