14. Veter prihodnosti

17. poglavje

“Kaj te muči, Valdi?” je rekla Brina po dolgi tišini, medtem ko je Valdara nekam zamišljeno strmela predse. Kot skoraj vsak dan sta tudi ta dan bili na mestni plaži ob jezeru Borovoda, udobno ležali na sočni, zgledno urejeni travi, ki so jo sekale tlakovane potke. Tokrat sta bili sami, brez moške družbe, brez ostalih prijateljic, zato sta le uživali v družbi ena druge. Še en popoln sončen pozno poletni dan, z nežnim vetričem, vročim, počasi zahajajočim soncem in milijoni kristalov na vodni gladini.

Valdara je počasi obrnila glavo proti svoji najboljši prijateljici in si jo dodobra ogledala, kot da bi se hotela prepričati, da je res ob njej. Če je bila sama vitka in drobna, je bila Brina opazno bolj mišičaste postave, a še vedno elegantna, lepa. Njeni svetlo rjavi kodri so kot po navadi bili čudovito razkuštrani. “Nič, samo … stvari …” je nerodno začela, brez da bi umaknila pogled z Brine. Rada jo je imela in zaupala ji je.

“Kje je čudakinja?” je poskusila z vprašanjem Brina.

“Ja, no…ja.” je tiho priznala Valdara in si z roko šla skozi črne, dolge lase, da si jih je umaknila z obraza.

“Kaj te toliko briga, kje je? Odkar je ni, si precej bolj tiha. Te skrbi zanjo?” je hudomušno pripomnila Brina. Ko se je nasmehnila, so ji v licih nastali dve jamici, ki sta bili Valdari izredno simpatični.

“Tega ti nisem še nikoli povedala …” je končno resno rekla Valdara, ignorirajoč Brinino dobro voljo. “Ampak…Fak, niti ne vem, kaj naj rečem.” Pogledala je Brino globoko v oči.

“Zdaj me malo plašiš, veš?” še vedno nasmejana rekla Brina, a v glasi je bilo čutiti resnobo.

“Alani…pač. takrat ko so imeli njeni starši nesrečo …Pred tem sva bili prijateljici. Sosedje smo bili.” je počasi začela napletati in iskati besede Valdara. Ni imela načrta, kaj je mislila povedati, vedela je le, da ne more več zadrževati v sebi.

“Ja, to vem, si mi že povedala.” ji je pomagala Brina.

“Po tem, pač, se je pri njej lotilo tisto…čudaštvo. In mi je povedala, vse. Meni se je zdelo pač zelo zanimivo, saj veš, otroci stari sedem, osem let, kolikor smo bili. In jaz sem povedala naprej … Pač, ostalim …” pustila je, da besede same pridobijo težo in pomen.

“Hočeš reči … Da … Jo zaradi tebe zajebavamo že zadnjih deset let?” je rekla Brina, napol v začudenju, napol v smehu.

“Pizda, ne smej se.” ji je tiho odgovorila Valdara. Hotela se je zasmejati tudi sama, a je premagala impulz. “To se resno sprašujem. Kaj, če si je res kaj naredila?”

Brina je ugotovila, da je bolje, da se ne prepušča smejanju; dovolj je poznala svojo najboljšo prijateljico, da je vedela, da se je je dogodek malo preveč dotaknil. “In zdaj, kaj misliš? Jo it iskat?”

“Ne vem niti, kaj naj.” je priznala Valdara. “Njena soseda: ena ki živi tam blizu, kjer je Alani doma, je rekla, da jo je odpeljal nek tip.” Ker prijateljica ni rekla nič, je nadaljevala. “Pač, ko sem šla pogledat tisti dan, ko je ni bilo več v šolo.”

“En tip? Kdo?” je z začudenjem odvrnila Brina.

“Ne vem.”

“Misliš, da je kradla denar, da so jo policaji dobili?”

“Ne vem. Ne vem.” je skrušeno priznala Valdara. Bolj kot je razmišljala, bolj je bila prizadeta, bolj se je čutila krivo, bolj je vedela, da je vsaj v največji meri ona sama kriva za Alanine grozote. Dokler jo je videvala iz dneva v dan, se ji to ni zdelo tako očitno, dokler je Alani bila še živa, je vsaj vedela, da si ni naredila nič.

Brina jo je le objela in nekaj minut sta sedeli, objeti in tišini med njima. “Misliš, da jo je kak bratranec v petem kolenu našel?” je nato dodala Brina. “Mogoče je.” Spet sta prisluhnili plažnemu vrvežu. “Veš kaj je zanimivo?” Valdara je Brino le pogledala, rekla pa ni nič. “Da, v bistvu, smo kar vsi skupaj pozabili nanjo. Koliko, dva meseca je ni, tam nekje. Pač, noben se je ne spomni več…Verjetno nas je imela dovolj in je pobegnila kam drugam, kjer je noben ne pozna.”

“Pizda, kako smo bili zlobni do nje. ” je le rekla Valdara. “Predstavljaj si, da izgubiš oba tastara v enem šusu … In tako majhna, pri osmih letih.”

Obe sta le prisluhnili zmedi glasov okoli njiju. Nedaleč stran se je skupina osem- ali devetletnikov brezskrbno igrala.

“V bistvu, smo res zlobni ja … Fak.”

18. poglavje

Zgodilo se ji je nekaj nepredstavljivega. Uživala je. Uživala v družbi, ki je bila prvih nekaj dni skoraj preveč vseobsegajoča, a ostali prebivalci “Doline”, kot so pogovorno rekli kraju, so hitro ugotovili, da morajo biti potrpežljivi. A že peti ali šesti dan se je Alani zjutraj zbudila vesela; vesela, da bo nekoga srečala in se z njim pogovarjala. Najbolj se je navezala na tiho punco, ki je morala biti stara kakih petindvajset let; bila je za pol glave nižja od nje, močnih ramen, z definiranimi mišicami, s temno rjavimi kratkimi lasmi, s prameni, ki so ji segali prek oči in resnim pogledom. Eneja, kot njena babica. Verjetno se ji je zato najbolj vtisnila v spomin. Všeč ji je tudi bilo, da je Eneja bila bolj redkobesedna; ni spraševala veliko, ni klepetala o brezveznih stvareh; rada pa je poslušala, in le dodala kakšno pripombo; in karkoli se je namenila narediti, je tudi storila.

Dnevi so bili sicer naporni, a ugotovila je, da ji je to prijalo. Davida sicer ni srečala velikokrat, ostali prebivalci pa so praznino hitro zapolnili s spoznavanjem Doline, spoznavanjem dela, opreme in ljudi; spoznavanjem čarovnije, ki je bila sedaj vseokoli nje in del vsakdana, kot hrana ali zrak: na travniku so se otroci, stari verjetno deset let, metali v zrak in se nato ulovili brez vsakršnega znaka opreme, le s čarovnijo, spet drugje si je odrasel mož pomagal s čarovnijo pri nekem delu; nekdo drug je le s svojimi mislimi oblikoval kamen ali pa usmerjal živali… Videla je, kje je Stolp vode; na otoćku sredi jezera na južni strani doline, s mahom in bršljanom prerasel kamnit stolp, nekako dvakrat višji od hiš; iz strehe stolpa je v jezerce padal droben slap.

Večeri so prišli prehitro, hotela je videti čim več v čim krajšem času; kot bi se ji mudilo nadoknaditi vsa zamujena leta, a vsi novi prijatelji so ji zagotovili, da ima časa dovolj in jo skoraj prisilili, da se umiri, da počiva, da se uleže v travo in posluša otroški smeh, čričke in ptičje petje. Po enem tednu se je že ustalila; dobila je svojo sobico v eni izmed stavb, njena neposredna soseda sta bila rdečelas fantič, ki je deloval, kot da se je boji in eden izmed odraslih mož, ki je večino dni neutrudno delal na poljih, večere pa preživel v kantini; kot se je imenovala velikanska pritlična stavba, kjer se je kuhalo pripravljalo in delilo hrano. Alani so v kantino, v svoje vrste sprejeli z veseljem; tudi delo ji je bilo blizu in že poznano; in spomnila se je na Cveta…pomislila je, ali je uspel dobiti novo dekle za pomoč v strežbi. mogoče, ko se vrnem. ko bom normalna…no, bolj normalna.

V Stolpu Vode se je srečevala s Tamas Wuta, glavno učiteljico, ki je predstavljala enega izmed elementov; tako je tudi razumela, zakaj so uradno naziv učitelja držali samo štirje: po eden za Vodo, Zrak, Ogenj in Zemljo. Tamas, nezemeljsko prelepa ženska…niti ugibati ni hotela koliko bi lahko bila stara, hkrati je izgledala mlada in stara, in njeni dolgi zlati lasje so bolj spominjali na svilo kot na kaj drugega, na čelu ji je vedno počivala komaj opazna tiara.

Od vsega v Dolini se je še najbolj veselila njenih učnih ur; a kmalu je prišlo razočaranje. Že najosnovnejši uroki in manipulacije objektov okoli nje ji niso uspeli; čutila ga je lahko, vedela je, da je ta njen neuspeh njegovo delo. Večino časa se je skrival globoko v njej, komaj zaznaven, sedaj pa je lahko čutila njegovo zlobo, kako ji preprečuje, da bi dostopala do svoje moči. V tihih nočeh ni več imel tistih nasilnih tendenc: a odkar je prišla v Dolino, ji je redno zatrjeval, da se ji bo maščeval.

Nekega dne so jo v Stolpu Vode pričakali vsi štirje izmed učiteljev. Lansela Landvika je redno srečevala, in vedno jo je pozdravil, Matiasa, velika med učitelji pa sploh ni srečala nikoli; bil je bled, in na pogled zanemarjen; njegovo nasprotje, Singnace pa kot vedno, urejen, mrk, strog, s temno rjavo, skoraj črno kožo.

“Kaj pa vi počnete tukaj?” je previdno vprašala, ko jih je videla. Obrambni mehanizem v njej se je sprožil, vedela je, da to ne pomeni nič dobrega.

Tamas jo je objela. Sploh nič dobrega.

Govoriti je začel Singnace. Popolnoma nič dobrega.

“Odkrili smo, kaj je v tebi.“ je rekel naravnost, Alani pa je zamižala. Se bom sedaj zbudila? To je dober moment za se zbudit iz sanj.  “V tebi prebiva še ena duša, ne samo tvoja.” je nadaljeval. “Ta dvojnost v tebi povzroča konflikte v tvojem telesu in ti onemogoča dostop do tvojega daru. Z relativno točnostjo lahko predvidevamo, da se je ta druga duša nekako integrirala vate v trenutku prometne nesreče, v kateri si izgubila starše.” Razlagal je, kot bi predaval fiziko v srednji šoli, je pomislila suho. Integriral, relativno, konflikti, dvojnost: brez čustev, le besede. Staršev ni izgubila; umrla sta, je hotela zakričati, ona pa je ostala sama…sama…

“Okej, dovolj, Singnace …” se je oglasil Lansel Landvik, in Alani si je oddahnila ob njegovem toplem glasu. “Vsem nam je to fascinantno, a punca zaradi tega vseeno trpi. Dajmo biti malo bolj človeški. Kako si, punca? Si v redu?”

Ko jo je poklical punca, se je znova spomnila na Cveta v malem baru v pritličju bloka. In nato na Davida…Če bi le on bil ob njej, bi bilo lažje, njegov topel pogled in nasmeh, in nekako bi mu verjela, da bo vse v redu.

“Ne več toliko.” je pikro odgovorila.

“Torej, kar je Singnace rekel, je res. V tebi je še ena duša. To nam je potrdil tudi Mojomit.” je nadaljeval Lansel Landvik. Na pleši so se mu začele nabirati kaplje potu; četudi ni bilo tako toplo. “Ti ime Undorm Adorin kaj pove?”

Alani je le prazno gledala predse. “Kakšno? Undorm?” pomislila je; zdelo je si je tuje. A bitje v njej, ta duša, ki se je integrirala, je postajala nemirna ob izgovorjenem imenu. “Ne, ne poznam…Zakaj?”

“Mojomit pravi, da pozna nekoga, ki trdi da se duša v tebi imenuje Adora, in…No, da je njegova žena, in da išče način, kako priti do te duše.” je Landvik Lansel razložil svoje vprašanje.

Ob omembi tega se je Alani spomnila Mojomita, Davida in divjaka, ki ji je takrat nekaj kričal. Je res klical njeno ime? Takrat je tisto bitje v njemu ponorelo, hotelo k njemu, kljub Davidovem trudu, da ga je umiril. ”Torej, lahko to spravite ven? Iz mene?” je šepnila polna upanja. “Res?” Adora? ženska duša? Ampak, tako nasilna je bila…

“Ne.” je sedaj rekel tiho Matias, in skoraj tako suhoparno. “Ne še, no. Še iščem način.”

“Aha.” je rekla Alani. “Se pravi …nič …”

“Kaj pravi? Ta…Adora?” je počasi rekla Tamas. “Reagira kaj na ta pogovor?”

S Tamas je o tem med svojimi vajami že spregovorila in ji priznala svoje notranje občutke: a takrat je bilo to osebno, le med njo in Tamas. Sedaj, pred ostalimi učitelji, pa se je počutila preveč razgaljena.

Alani se je težko pripravila, da je spregovorila. O njem, oziroma njej, je hotela razmišljati čim manj. “Nič. Če bi morala reči, bi rekla, da se skriva, vse odkar sem prišla sem.” tiste govore o maščevanju je zaenkrat še obdržala zase. “Ampak…sedaj, se je res odzvalo na to ime.”

“Torej, to do določene mere potrjuje Mojomitove besede …” je pripomnil Singnace.

“Še nekaj je.” je rekla Tamas tiho.

Valdara je vedela, da bo to še najbolj boleče od vsega. “Ja, seveda je še nekaj.”

Pričakovala je, da bo izgnana iz doline. Da nima mesta tukaj. Da je čudakinja med čudaki prevelik izrodek narave, da bi skrbeli zanjo. Naenkrat je lahko slišala vse srednješolske psovke in smeh. Spomnila se je na Vida; to bi ga osrečilo.

“Glede na Mojomiteve besede … je mogoče najboljše, da tiste duše ne odstranimo iz tebe.”

Adora se je globoko v Valdarinem srcu glasno zasmejala, Valdara pa je samo zamižala in povesila glavo.