10. Pozabljena dolina

Nazadnje sem bil na pregledu lani, boga ti, stopetdeset evričev. In mi je rekla tista prijazna zdravnica, Veste, stanje ni tako porazno: s primerno higieno uporabe, boste še kar lahko brali, le očala morate pogosteje menjati, ker se vam mišice v očeh zaradi vaše genske okvare ne odzivajo več zadosti fleksibilno, samo to je, sicer pa prekrvavljenost je odlična, mrežnica ni prizadeta, sladkor morate pa nadzirati. Pritisk v očeh je malo povišan, ni pa še kritičen … Kritičnost … In takrat, ko sem dobil tiste kapljice, deset dni nisem prav videl, ne nikoli več tistih kapljic. Nek drug specialist tam gor v Hamburgu mi je potem povedal, da imam tako stanje v očeh, da ne smem dobiti teh kapljic. Pa sem ga upošteval. Ja, takrat sem imel denar in sem lahko plačeval te preglede. In tam gor sem ga moral, ker sem obnavljal zdravniško spričevalo. Za delo na velikem žerjavu smo bili kontrolirani vsako leto, psihofizične sposobnosti, vid, koncentracija, alkoholizem in to … Strogi so bili, pa je prav tako, saj prelagaš tone in tone in pod teboj se gibljejo ljudje in stroji … Od takrat sem zamenjal že veliko očal, zdaj pa že deset let ne. Saj včasih jih sploh ne nosim, le za vožnjo in branje … Ja, ja, jutri bom navijal za pregled in očala. Saj vem, kako bo, dali bodo tisto pomoč, ampak moraš prinesti račune. Pa kaj … Jih pa bom. No, skoraj polnoč je, ne, ne, je kar že pol dveh. Joj, noč, majska noč … Starec in noč … Vzdihaje se je spravil spat.

**

V pisarni je bila mlačna tišina. Adi je komaj razločil Tomov obraz, ker je svetloba lila izza njega na ekran računalnika. Levo in desno so bili papirji – toliko je  le videl, da je veliko rjavih map, pa velik moder fascikel.

»Sedite?« je Tomo skrhano rekel.

Adi je odrinil stol in si bežno ogledal stare, zanemarjene adidaske – doma je imel zjutraj hudo dilemo, obuti nove! Potem si je premislil, ker je domneval, da bi ga ta novi socialni delavec, ki mu je bil dodeljen, takoj ocenil kot goljufa: glej ga, sem pride z novimi dragimi športnimi čevlji pa prosi za enkratno pomoč.

»Vi ste Andrej Vrhovic, kaj ne,« ga nagovori Tomo z uradnim, nekoliko hrapavim glasom, ker ga je praskalo po grlu – premalo pijem, si je dopovedoval.

»Ja, tako naznanjajo uradni papirji. Sicer me mesto pozna kot Adi, vsi vedo, da sem samo na kratko Adi, zaradi adidask, ki jih nosim že, ja najmanj 45 let, ja. Zdaj boste vi moj posrednik med državo in mojo bedo,« je Adi rekel in se zazibal.

»Ja, ja. Reciva raje, da bom vaš pomočnik pri hoji skozi jesen življenja. Če preverjam vaše rojstne podatke, potem vam je sedemdeset let, marca ste jih imeli, kaj ne?« je Tomo še naprej zdrgnjeno uraden.

»Drži, sedemdeset, nekako lezem v zadnjo tretjino, če se po hokejsko izrazim. Nameravam dočakati sto pet let,« se je Adi zasmejal, da se mu je zatresel trebušček.

»Saj jih vam privoščim. Junija vam poteče vloga za redno socialno pomoč in varstveni dodatek. Ker imate tudi status invalida druge kategorije, bom dal predlog, da se vam izda odločba o trajni socialni podpori, dokler se ne pokaže kakšna druga opcija. Vaš primer mi je obširno pojasnila gospa Tamara. Zato bom na kolegiju sprožil to reč. Nima smisla, da vsako leto hodite sem in nabirate papirje. No, veliko jih ni treba, ker je že vse v računalniku. Vi ste torej tisti, ki je poletja preživljal v koči, zadaj za Petelinovim hribom in v bližini Jarčje Doline?« se je Tomo začel ogrevati, da bi napeljal pogovor na kočo.

»Ja, ja, dobro ste obveščeni. Pred korono sem se deset let tam iskal, na nek način. No, imel sem tudi družbo. Nekaj je bilo takih, ki smo se tam dobivali, meditirali, razpravljali. Vem, da so bile govorice, da smo ko neka sekta. In tudi vem, kdo je take raznesel. Majhno mesto smo in je vse razvidno in informacije potujejo. Mestni internet deluje …« se je Adi zasmejal.

»Ja, res, vse se nekako prikroji skozi javno mnenje.  Pa, mislim, kako mislite vnaprej s to kočo? Oprostite, da vas kar takole zaslišujem. To vprašanje jemljite kot privatno, prav?« je bil Tomo oprezen.

»A, ja, ja …« je premolknil Adi. Gledal je v tla, gubal lica, zategoval ustnici, pletel prste v naročju, potem pa je sunkoma dvignil obraz in razprl modre oči, polne jezljive svetlobe. »Kaj mislim?« je pokimal. »Takole, na jesen bom dal najverjetneje oglas, da oddam v zameno za vzdrževanje in popravilo. Ker če bi prodal, potem bi dobil nek denar in adijo socialna podpora. Je, kakršna je, ampak mi plačujete zavarovanje, reden dohodek je, ravno zadosti z mladega starca, že bolnega, da ima za žemljo, jogurt in topel obrok. Tako to gre. Taka je strategija preživetja. Potomcev nimam, žlahto pa. Oni bodo dedovali, potem pa naj se brigajo, kako pa kaj. Dobro se zavedam, da imate vse na očeh, mislim to, te transakcije in to. Po drugi strani pa tudi vem, da bi bila možnost, bom odkrit, da na črno prodam in sestavim tako pogodbo, da ne bi bila javna – torej, tako, da bi pač nekdo bil lastnik, overovljen pri notarju, jaz pa še vedno vpisan v katastru, po moji smrti bi pa tisti postal polnopravni lastnik. Niso mi tuje te finte, dva pravnika poznam, eden je bil celo sodnik, veste. Taki so se zbirali tam gor, pa še doktor Boro, ja. Ja no, če bi pa kdo hotel prevzeti in malo redu narediti, ne bi imel nič proti, ker, saj veste, zdaj imam bolno srce, pa niti ne hudo, ampak obremenitev si pa ne smem privoščiti, teh pa ne. Lepo so mi v Ljubljani razložili, kaj lahko in kaj ne. Bili so taki, ki so bili tam že drugič, tretjič in so mi povedali, kako to gre, če se ne držiš navodil,« se je Adi povsem razprl.

»Nisva se razumela, zgleda,« je bil blag Tomo. »Nisem tiste sorte socialni delavec, ki bi se šel socialnega detektiva. Zame je merodajno to, kar dejansko lahko prikažete in dokažete. Vaš primer je zame nov. Do zdaj sem se ukvarjal z ločitvami in najstniškimi problemi, zdaj so mi dodelili še vas. Ni dosti tako starih, ki bi bili pri nas, ne, za zdaj ste redkost. Vsi imajo pokojnine, eni invalidske, eni pa kar dobre. Nekaj je tudi takih, ki imajo zelo nizke, ampak ne pridejo k nam, ker jih je na nek način sram. Vaše premoženjsko stanje je razvidno, je uradno predstavljeno in v skladu z zakoni, dobite, kar dobite. Upravičeni ste pa tudi enkrat do dvakrat na leto, odvisno od potreb – te presojamo na kolegiju, tudi do enkratne pomoči. To je moja dolžnost, da vam to pojasnim. Ne vem, kolikokrat ste jo do sedaj sploh koristili. Ste jo?« postaja Tom resnejši.

»Ja, v dobi korone, ko sem zamenjeval štedilnik in bojler v kopalnici, to bo pet let nazaj, ja. Takrat, ja … Potem pa nič več. Na socialni podpori sem pa že ja, zdaj bo deset let, ja. Tja do šestdesetega je še nekako šlo, potem pa, kočo sem končal, pa zadihanost se je začela, težave, zaklopka je že močno puščala. In ja, seveda, prihranki so pa spuhteli že prej. Ko sem prvič prišel na  Center, sem bil deležen pridige. Ena od mlajših kolegic, zdaj jo ne videvam več, mi je rekla, da sem se neodgovorno obnašal in da bi vendar mogel bolje poskrbeti, da ne bi zapadel v eksistenčno krizo. Pa sem ji rekel, da me prav zanima, kako bi se ona počutila, če bi naenkrat ugotovila, da ne zmore več delati kot prej … Brezposeln sem pa bil ves čas, od kar sem prišel iz Nemčije, tam od 2005 pa naprej. Pa prijava na zavodu za zaposlovanje, še ena farsa … Diplomirani filozof, kam z njim? Tečaji o podjetništvu in take fore. Pa napotitev na javna dela, dvakrat sem šel delat na komunalo, košnja v parku, čiščenje na jesen in to, potem pa se je začelo, zdravje in te fore. Dobil sem nekaj dediščine, vložil sem jo v kočo. Prihranki iz nemškega obdobja so pa spuhteli že prej: potovanja, Južna Amerika, pa še prej, Indija. Ker sem študiral tudi etnologijo, sem hotel na terenu videti neke teorije, predvsem v Južni Ameriki, kjer so ljudstva še vedno na nizki ravni. V gozdovih, v porečjih, kaj vse sem doživel, oboleval in videl. Pa je šel nemški kapital, je šel. Ampak prišel sem drugače bogat, poln zapiskov, fotografij; lahko bi napisal kakšno študijo. Saj sem nameraval, nekaj sem se polotil, pa … Vedno niham od čiste filozofije do etnologije, zadnjih petnajst let me pa beletristika jaha: romani, kratka proza. Vlačim knjige iz antikvariatov, za nove ni denarja. Na kakšni razprodaji še uspem kupiti kaj, sicer pa samo stare, rabljene,« je letelo iz Adija. Čutil je potrebo, da se novemu delavcu kompleksno predstavi.

»Ja, vaš socialni status, ja. No, pri meni ste brez skrbi. Ne bom vrtal v to, zakaj je tako kot je, zame je bistveno, da dobite, kar vam gre. Nisem varuh državne blagajne, čeprav vem, so se tudi na naših področjih dogajale napake – dobili so podporo taki, ki si je ne bi zaslužili, vzelo se pa je tudi komu, na neupravičen način. Trideset let sem v tej službi, malo več, no. Veste, tukaj je res na stotine zgodb in moraš si izdelati neko tehnologijo usmiljenja, tako bom rekel. Mimo so časi, ko smo lahko na terenu preverjali status. Zdaj je merodajna papirologija, tu je pa manevrski prostor drugačen. Ima slabosti, vem. Ampak po drugi strani pa, kaj pa naj. Mejno slabo socialno stoječih je veliko, eni to tudi skrivajo, vse to vemo. Zakonodaja je pisana po naročilu elit, tako to gre. Razgledani ste, in to najbrž še kako dobro razumete. Pregledal sem vašo pogodbo, vlogo in to. Vse je legalno in legitimno, nič spornega. Škoda, da si niste dokupili tistih dveh, treh let, kolikor je manjkalo, da bi dobili pokojnino. To bi vam vaši pravniki lahko svetovali,« je bil Tomo neprizanesljiv.

»Ah, saj nisem niti spraševal. Mislil sem pač, da bom še vedno lahko kaj po strani zaslužil. Veliko sem prodal gob, malin, borovnic, gozdih jagod; predvsem gobe veste, nekemu Italijanu sem jih prodajal. Vsako jesen sem zaslužil, bom odkrit, zadosti, da sem lepo preživljal zime. Ko so se pa začele težave s srcem in seveda korona, ah,« je zavzdihnil Adi.

»Ja, takrat se je marsikaj ustavilo, ja. No, preidiva k stvari. Po kaj ste danes prišli? Kot ugotavljava, šele junija vam poteče odločba.« je bil zdaj Tomo zresnjen. Mislil si je: Kako naj primem tega lisjaka, da bi mi kočo oddal, kako!? Omenjal je že to taktiko. Kaj pa če jo bo res na črno prodal, da se, vem … Delajo to, delajo …

»Najprej bom moral zamenjati očala. Sinoči sem bral in sem ugotavljal, da me zajebava dioptrija. Veste, dokler sem lahko očala rinil po nosu gor in dol, da sem ulovil dioptrijo, je že še šlo, zdaj pa, zdaj pa mi črke kar zaplešejo in se matram, bom kar tako rekel, se matram. Najprej moram na pregled, se razume v koncesijsko ambulanto, kjer pač plačaš, kljub temu, da bi lahko šel na napotnico, ampak, saj veste, potem čakaš, mesece čakaš. Če pa plačaš, si v štirinajstih dneh na vrsti. Pa razumi, denar od zavarovanja ali denar direkt iz žepa, vsota je ista, samo … Tega sistema ne razumem. V Nemčiji so imeli to drugače urejeno. Dobro, tudi gor si lahko šel k privat dohtarju, ampak tiste, ki jih je plačevala zavarovalnica, tisti so te vzeli takoj. Pri nas pa, res ne razumem te zmešnjave. Kardiologi, leto in pol čakaš v regijski bolnici, v privatni ambulanti si na vrsti v štirinajstih dneh. V čem je tu logika, je ni. Ampak, nimamo vsi zadosti denarja, da bi si kupovali te prednosti, ne. Zato bi zdaj prosil, če bi lahko dobil enkratno pomoč za pregled in zamenjavo očal,« je bil Adi že malo nestrpen.

»Ja Nemčija je imela že od Bismarcka naprej nek socialni red, ja. Kaj ste pa delali tam gor?« se je Tomo zanimal.

»Oh ja, bil sem najprej v skladiščih v Hamburgu, ki ima ogromen pristaniški kompleks. Diplomirani filozof v skladišču. No, potem sem naredil izpit za žerjavista in sem to delal, ja nekako dvanajst let. Saj mi je bilo všeč, samo izmene veste, nočna, to te počasi začne ubijati. Plača je bila kar lepa, pa sem si lahko privoščil marsikaj. In tudi sem si. Zdaj so pa obresti,« se je Adi zasmejal.

»A, žerjavist, zanimivo. Prelaganje kontejnerjev in to. Videl sem v Kopru, kako to gre. Ja je kar naporno, moraš biti osredotočen, kaj?«

»Seveda, se razume, pa dobro moraš videti. Mi smo imeli vsako leto kontrolo. Nemci se ne zajebavajo. Zdaj bi bil dober samo za, za nič,« se je spet zasmejal Adi.

»No, zdaj ste v obdobju, ko nihče ne zahteva od vas, da bi kaj resnega delali. Pravite očala. Ja, izpolnila bova formular. Tako to gre. Potem, ko boste pregled opravili in dobili očala, prinesite računa sem, pa vam bomo sofinancirali. Tak postopek je, žal. Država ne da vnaprej, ne posoja, žal,« je bil Tomo kisel in uradniški.

»Nam iz obrobja ne, velikim igralcem pa, to vem. Krediti in to. No, dobro. Potem lahko računam na to pomoč,« se je Adi ohlajal.

»Lahko, bodite brez skrbi. Čakajte, da naprinta formular. Vsi podatki so, tule, ja. No …«

Papir je bil pripravljen. Tomo ga je povlekel iz printarja in ponudil Adiju, da ga popiše.  Videl je, da ima zanemarjene nohte, nalomljene in črno spodaj. Samsko življenje. Bom tudi jaz tak, čez desetletje, je Toma zaskrbelo. In bom hodil in prosil, upam, da ne. Moja pokojnina bo vendar višja, vse sem preračunal, razen, če se zakonodaja ne spremeni. Kako naj ga primem zaradi koče, kako?

»To bo to,« je rekel Adi in se vzravnal.

»Ja, to bo to. Poslušajte, razmišljam. Veste, jaz veliko hodim po gozdovih, res veliko. Bil sem tudi tam že, videl sem vašo kočo, Kristusa, vem za to lokacijo. Všeč mi je tam na koncu tiste dolinice, ki se zaje v hrib. Zdaj, ko sem ločen, zdaj imam še več časa. In bom vprašal. Bi mi bili pripravljeni oddati, recimo za neko obdobje, petih let recimo, vašo kočo, da bi v njej preživljal poletja, tako kot ste jih vi nekdaj. Pripravljen sem financirati popravilo ceste,  opravljal bi vzdrževalna dela. Samo od zunaj sem si jo ogledal, pa se mi zdi, da bi bilo kaj treba le narediti. Na severni strani že raste mah in to,« se je Tomo le razkrčil in bil prizanesljivo diplomatski.

»Vi bi vzeli v najem Vilo tišina?« se je Adi čudil.

»Bi, z veseljem,« je Tomo prepričevalno pokimal.

»Ja no, načelno bi to šlo. Opcija sem mi zdi prava. Popoldan vam že lahko prinesem pogodbo o najemu. Vito bi jo ekspres sestavil. Saj ga poznate?«

»A, gospod Vito. Seveda ga poznam, sodelujeva, kadar gre za ločitve. To je moje področje. Ja, on je ostrega pravniškega razuma, ja. No, pa naj mi jo kar po elektronski pošti pošlje. Vi pri njem podpišite, jaz bom podpisal in mu jo poslal, pa bo urejeno. Začel bi kar takoj, da se grmovje ne razrase. Pokosil bi. Strojnika za ureditev ceste tudi že imam v mislih. Saj ni treba dosti, le očistiti mora pot, kanale, kakšen teden dela. Bi mi res oddali!?« je Tomo rasel v novo navdušenje.

»Jaz sem mož beseda. Evo roke,« je bil Adi možat.

Stresla sta si roki. Adi se je vzdihaje sesedel in ga dolgo gledal.

»Kako pa mislite to, preživel poletje. Boste samo za vikende gor, ali kako?« je umirjeno vprašal Adi.

»Ne, ne, saj je nova gozdna cesta, ki skrajša pot. Samo vaš odcep je slab, cesta je pa dobro vzdrževana. Vsega skupaj je manj kot trideset kilometrov. Vse sem preračunal. Bi se kar lepo vozil dol in nazaj gor. Fantaziram, vem, ampak me mikajo jutra v gozdu in večeri. Pa poletna vročina; prideš tja gor in hlad, hlad … Tako sem si zamislil,« se je Tomo povsem razgrel; kar puhtelo je od njega.

»Ja, zdaj, ko je nova cesta, zdaj je res bližje, celih deset kilometrov. Dobro so to naredili, dobro, po celi Jarčji Dolini gre. Ja no, če vas to mika, potem sem vam v podporo, tako kot vi meni. Za pregled si bom denar sposodil, imam dobro prijateljico. In ko bom imel očala, prinesem oba računa, tako, kaj?«

»Tako, tako. Popoldan pa lahko pričakujem pogodbo o najemu, kaj?«

       »Takoj zdaj grem do Vita, kar k njemu domov. Dvomim, da je v kancljiji, zdaj ima mlado moč. Bodite brez skrbi, najkasneje do dveh bo papir po žicah pri vas. Obljubim. No, bom vsaj vedel, da imam v koči zanesljivega oskrbnika,« se je Adi smehljal.

      »Zanesite se name. Marsikaj znam, s kmetov sem, z Male Repne, Kodrov,« se je Tomo pohvalil.

      » Kodrov, ja, ja. Koder je pa bil vse: mizar, kovač, vse je znal ja. O ja, ta pravi geni ja. No, grem, da se stvar čim prej uredi. Veste kaj, pa se bom kdaj pripeljal tja gor in bova imela čas za drugačne razprave. Ugotavljam, da je v vas neka širina, da niste zapet socialni uradnik. Vaše kolegice, oprostite, so preplašene varuhinje državne blagajne. Dobro, hitim. Se vidiva, srečno,« je Adi rekel in prožno vstal. Za njim je ostal oster vonj neke zrele moškosti in vznemirjanja. Tako smrdijo starci, bi rekla Tamara – bom tudi jaz kmalu? ga je zajemalo. Koča, koča, koča, mu je zapelo. Najprej pokositi, posekati, narediti cesto. V petek bi šel stroj že lahko. Malo sem že napeljeval in Bruno je rekel, da v maju ima še nekaj časa, potem pa da bo stroj premaknil nekam na štajersko, kjer bodo urejali trase v velikem vinogradniškem kompleksu. Mogoče se bo pa vse le poklopilo. Mogoče. Zmoti ga brnenje mobilnega telefona: Pa kaj spet hoče Mira, kaj. Se mi je zdelo, skrbi jo, kako bo s ta malo v Ljubljani, pa če se jaz strinjam. Se, seveda se. Če se je punca odločila za kozmetično srednjo, potem je to, to. Skrbi jo, vem, ker pozna seme in svoj ogenj. Dijaški dom, no … Podpisal bom papirje, jasno, da jih bom podpisal. Ureja to. Samo še te sitnosti imava. Oh, ko bom zgoraj v koči, mir, izključil bom mobitel, mir, mir, mir …

*

Majske noči, svetle majske noči, je premišljal Adi, sloneč na oknu, in ves vznemirjen – tak dan. Kočo sem oddal, oddal, onemu, Tomo … In Mira mi je pripeljala televizor in računalnik, oh! Poklical sem že na Telekom, da mi pridejo priklopiti televizor, naročil sem paket: internet, televizija; ja hudiča, pa bo 60 evričev, še nekaj čez. Anica pravi, da mi je njen mož pripravljen to plačati, ker ceni moj intelekt in ve, kako je, ko se znajdeš na podpori. Reklo bi se, da je eden redkih uspešnih ljudi, ki so ohranili socialni čut. Sam je prišel iz siromašne družine, pa zato najbrž ve, kako je. Ja, iz Slivnice je prišel. Poznam tisti kraj, pa njihove … Revščina, revščina je bila. Ja, zdaj pa, projekt tu, projekt tam, pa … Saj mu privoščim, kar naj služi, kar naj. Profesorska plača Anice, ah … Za tako živčno delo, ne, ne … Imel sem možnost, da bi šel po njenih stopinjah, menila sva se takoj po diplomi, da bi pa lahko naredil še nekaj pedagoških izpitov in bi bil lahko na gimnaziji. Ja, pa ja. Tamle je, televizija, računalnik … Lana, Sonjina hčerka mi je že organizirala skripto, da bom lahko nadaljeval računalniške vaje: se pravi mape, organiziranje map. Pošta, nastavitev strežnikov. Kakšno ime si bom pa dal na gmailu. Čakaj, čakaj. Ja kar adibukvar, tako ja. V tem je simbol gozda, knjig, pa sam sem še notri, tako ime. Geslo, no … To si bom jutri spomnil. Rekli so, da pride tehnik dopoldan, da me bodo prej poklicali. Prinesel bo tiste škatle, vmesnike, kaj vem kaj. Za zdaj imam samo fiksni telefon in tega žepnega. Taka majska noč. V enem samem dnevu sem skočil iz 19. stoletja kar v 21. Prej samo pisanje na roke, na pisalni stroj, zdaj pa bom pisal na računalnik. Anica mi je prinesla tudi zunanjo tipkovnico in miško. Pa če bi že nocoj poskusil pisati in spraviti mapo, v … To, to me je Lana že naučila, mape … Čakaj, čakaj, kako že … Ves ognjen, se je odgnal od okna in se usedel za mizo. Razrinil je mape, odrinil knjige in prevrnil skodelico s prisušeno kavno usedlino. Tako, zagnal se je, podaljšek sem potegnil, napajanje je vključeno, aha, postavlja se. Ja, kaj imamo. Tam je Word, ja. Namizje … Nič dodatnih programov, razen že nastavljen, pripravljen, program za pošto in program za brskanje po internetu. Saj drugega pa ne bom rabil. Ampak je vse tako drobno, pa če bi imel zunanji ekran … Zame je to vse tako drobno. Mogoče bo z novimi očali kaj boljše, mogoče. Ekran, tega bi mi dal zgornji sosed, ki občasno popravlja računalnike, sicer pa je zaposlen kot računalničar v nekem podjetju. Računalniški inženir, gospod Brane, tudi ločen … Ah no … Veliko dela, včasih po cele dneve. Enkrat sva govorila o računalnikih, o umetni inteligenci in te stvari. Tako je naneslo, da sem sedel spodaj na klopi in si oddihal, soparen dan je bil. Tudi on me je nagovarjal, da bi si vendar že lahko omislil računalnik. Zunanji ekran … Zdajle je nekaj čez devet, sreda je, pa če bi … Da bi zdaj pozvonil na njegova vrata. Tak sem, ko se grem novotarije, vse mora biti tukaj tu in zdaj. Nič, gor grem, to je predrobno zame. Tale ekran 15 inčen, ne, to ni zame. Procesor pa, ah, na to se ne spoznam, gospod nad mano to ve, petdesetletnik, pije … Saj imam dobro pivo v hladilniku, za vsak slučaj. Gor grem, se je odločil. Kar tak, v copatih, v majici in spodnjem delu trenirke je stal pred vrati, globoko dihal in bil ves poten od nervoze. Zvonil je. Za vrati se je slišalo pokašljevanje.

»Kaj pa vi Adi, kaj bo.« je bil Brane začuden.

»Oprostite, da sem ob taki uri navalil na vaša vrata. Veste, Anica mi je darovala prenosni računalnik, pa …«

»O, računalnik. Ja, saj sem jih tudi jaz vam ponujal. Te šare je kolikor hočeš, namizni, prenosni. Ljudje se modno obnašajo. Vse mora biti novo, vse. No, stopite naprej, da se pomeniva. Ste za pivo?« je bil Brane ljubezniv.

»Ne, ne, veste, ne pijem. Zdravila in to. Prišel sem, enkrat sva se menila, da bi mi lahko organizirali večji ekran, pa …«

»Ekran, ja,« ga je Brane prekinil. »Dva imam doma zdaj, enemu sem ugotovil napako, pa je odpravljena, dobre sorte je, samo zaradi vlage mu je crknil en kondenzator. Popravil sem ga. Tistega vam z veseljem odstopim. Drugi je malo manjši še star, no, dober bi bil, Philips. Ampak oni drugi je Dell, odličen, samo v nekem skladišču so ga imeli in ni bil ravno na dobrih pogojih; vlaga, stalna vlaga, pretirana vlaga. Zdaj dela ko šus. Kaj potem?« je bil Brane vzradoščen.

»Pa če bi kar nocoj preizkusila. Imam dobro pivo v hladilniku. Če kaj, potem se na pivo spoznam. Zadosti časa sem bil v Nemčiji, da sem se tudi v to smer izučil,« se je Adi pobahal.

»Ja, ja, za pivce sem pa zmeraj, ja. No, vzamem ekran. Kabel imate? Kakšne vhode ima računalnik?« ga je Brane vprašal.

»Oh, nimam pojma. Popoln računalniški analfabet sem, če razumete,« se je Adi branil.

»Ja, prav, prav, bom vzel kable in ekran. Počakajte.«

Brane je pregledal računalnik, klikal, gledal, si nekaj mrmral in rekel:

»Gospod, to je zelo dober stroj, SSD disk ima, ampak vseeno, vse kar boste pisali in druge informacije shranjujte na USB ključek. Glejte, tako, v to režo ga vstavite, računalnik vas obvesti, da je naprava pripravljena, potem poiščete mapo, kliknete takole in rečete tukaj kopiraj, potem greste na moj računalnik in poiščete ključek, kliknete nanj in rečete prilepi. A bo šlo?«

»Ja, mislim, da ja. Vse to je napisano v skripti, ki mi jo je dala Lana. Malo se mi že sanja, kako to gre. Prenašanje, lepljenje, SSD disk, procesorska moč in te fore. Toliko vem, da ima ta računalnik Intelov procesor novejše generacije, štiri jedra ima, se mi zdi – to mi je razlagala Lana, ker ga je šla k Anici pogledat in ocenila, da bi bil zame primeren, če bi imel – vedo, da slabo vidim, zunanji ekran, pa še nek program, mislim da zoomtexst, da se dobi. Na društvu slepih in slabovidnih. Tam pa nisem včlanjen. Vem pa, da se ga tudi drugače dobi, samo, ja, to je pa že druga šola,« je bil Adi povsem razgret in zagnan.

»Ja, ja, se dobi. Potrpite nekaj dni, organiziral vam ga bom. Čas si moram vzeti in ga bom staknil. Glejte, kar tako pustite ta ekran, onega na računalniku sem vam izključil. Ko boste računalnik zaganjali, se bo vse pokazalo na tem ekranu. In ja, podlago starega papirja, barvno shemo za pisanje, lahko že nocoj spremeniva. Ta belina ubija, čakajte. Veste kaj, predlagam vam, da imate za pisavo, mislim tako barvo, to najmanj boli, ne trpijo oči. Takole glejte, vidite,« se je Boris spoštljivo razvnemal.

»U  Madona, to je pa čisto nekaj drugega, o!« se je čudil Adi.

»Ja, bom kar tako pustil. Kadar boste pisali, vam bo vedno udarila ta podlaga. Procesor je še v formi, disk je zdrav, vse sem preveril. Ima samo okrog 7000 zagonov, kar res ni veliko, Če bo pa treba, to bova naredila, bova pa zamenjala disk. Ko bo šel čez, reciva dvajset tisoč zagonov, lahko pa tudi že prej. Cene diskov so padle, rabljenega se pa ne vgrajuje. USB ključi so pa tudi že kar zmogljivi, tako da bo za začetek en 64GB ključ čisto dovolj. Lahko ga vam preskrbim po ugodni ceni. Zdaj imate kakšnega?« je Brane vprašal.

»Ja, ja Anica mi je prinesla ta dva, formatirana, malo podatkov je bilo gor, pa ju je pripravila zame. Novega nimam.«

»No, če je bil malo rabljen, bo za začetek, za trening kar v redu. Jutri vam prinesem novega, za resno delo. Boste že plačali, ko boste lahko, velja,« reče Brane in si z velikim užitkom odpre pločevinko nemškega piva – Adi jih je rad kupoval, kadar je naletel nanje, te nemške znamke. Včasih, poredkoma je katero spil, ni si upal. Nocoj ga je mikalo, da bi tudi sam spil, pa. Šel je do kopalnice in si na hitro zmeril pulz. Ja, okrog osemdeset je. Ne smem piva, ne smem, si je šepetal.

Še kakšne pol ure sta govorila o prednostih računalnikov, o možnosti interneta, o zadregah, o virusih. Brane je spil štiri pločevinke in že malo omotnjen le šel. Ponudil mu je pomoč, ko bo nastavljal pošto in vse drugo.

Ostal je sam za računalnikom in gledal na velik ekran. Preizkušal je program za pisanje. Poskusno je napisal nekaj vrstic in … Kam pa naj to spravim. Seveda, mape lahko kreiram, to pa. Recimo mapa SPROTNO. Pa mapa RAZPRAVE, pa mapa, DNEVNIKI, pa mapa, KOMENTARJI KNJIG. No, to bi bilo za začetek čisto dovolj. Vem, da se da potem znotraj teh rumenih map delati podmape, prav tako rumene, to bom delal drugič. Za nocoj bo to kar dovolj Glej no, je pa res užitek pisati na taki podlagi, ne pečejo oči. In tale  ekran, in s tem drsnikom povečam pisavo, čakaj na 170 procentov, o … Zdaj pa vidim, zdaj pa vidim. Madona, kakšno razkošje, kako dobro vidim, o … ga je vnemalo. In če bi napisal prvi dnevnik, ne, za nocoj bodi dovolj. Dnevnika ne bom pisal. Kako bi bilo, če bi enkrat poskusil zapisati razmišljanje brez nalivnega peresa, prvič direktno preko tipkovnice v računalnik. Hop v 21. stoletje. Najprej je pazljivo napisal naslov z velikimi črkami – toliko se je že naučil, kako to gre, saj je imel že kar nekaj vaj z Lano – opismenjevanje. Zdaj bi lahko sam prepisoval stvari iz zvezkov. Anica bo šla ponje … V soboto … No ja, zapisi, seznam, vpisna knjiga gostov: pa kaj – tudi če je kdo vdrl in tisto videl … Nič, zdaj bom pisal.

Pa je napisal: