12. Nočna nevihta

Poletna noč je pokorila vaško življenje. Pred malim hotelom je bilo še živahno, saj je bila turistična sezona na vrhuncu; glasen smeh se je odlepil in tlesknil v mali bukov gozdič za hotelom, kjer so še bili lepo pokošeni travniki. Todor je trudno peljal mimo, gledal luči, gledal razkošno sproščenost, v sebi pa je tlačil narkotizirano veselost. Razmišljal je, če bi se za spremembo raje ustavil v hotelskem bifeju. Potem pa je le speljal in se po klancu spustil do gostilne Pri gamsu … Na peščenem parkirišču ni bilo gneče, le nekaj stalnih strank, nedeljski večer pač. Opazil je, da je tam že Martin, in na levi je bil terenec gospoda Lovrenca, ves prašen, pa tudi malo blaten – služba pač, služben avto. Nekaj ljudi je bilo še na vrtu, ne veliko, in potem je opazil, da sta sedela na desni, tik ob lipi, Lovrenc in Martin. Prvi ga je opazil Martin in mu rekel:

»O, bradonja, kje si pa bil, a?« se je slišalo v kleni nemščini.

»Na Dunaju,« je z nasmeškom rekel Todor, namignil mladi študentki, ki je stregla ob nedeljah, naj pride.

»Če greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj, so naši stari rekli. No, usedi se. Midva sva v prednosti, dve pivi sva že. Ja, je bil soparen dan. Lovro pravi, da je v gozdu dren, da so se razpasli eni motoristi, no, tisti na štirih kolesih, da ropotajo, pa je šel preverjat, ti pa na Dunaj,« se je Martin razgreto zagnal v večerni pomenek. Natakarica se je prizibala, samozavestna plavolaska, malo debelčkana in zažgolela, kaj da bodo naročili. Todor si je naročil veliko točeno, ona dva pa vsak svoje v steklenicah.

»Pa kaj te je neslo na Dunaj,« je Lovro vprašal.

»Ja, nostalgija. Tam sem dve leti delal in to. Pač izlet za vikend, malo spremembe, malo na obisk k prijatelju, malo obujanja. Dunaj je ogromno mesto, veliko ponuja,« je Todor rekel in se razlezel v kovinskem stolu.

»Ja, ja veliko,« je prikimal Martin.

»Vem, vem, sem bil tudi sam tam zgoraj večkrat, ker sem hodil na gozdarski inštitut. Včasih so oni gospodarili tu pri nas z gozdovi, in to zelo dobro, zelo načrtno. Če kaj, so imeli gozdarsko službo dobro urejeno. No, saj jo imajo še danes. Delal sem eno vseevropsko študijo, sodeloval sem v njej, pa sem hodil tja gor v arhiv. Ja, drago pa je, to pa. Moj stric je nekaj časa živel tam gor, še celo malo pivovarno je imel, a so ga veliki pohrustali, pa je opustil, prišel nazaj in tu odprl podjetje za predelavo mleka. Ni se hvalil z Dunajem, ne,« je Lovro prikimaval.

»Ja, ja, poznam ljudi, ki so bili tam zgoraj, ja. Nimaš kaj, to mesto je pred sto in več leti še imelo veljavo, potem pa … Ja, ne vem, pokopališč ima pa veliko,« je bil Martin morbiden.

»Daj no, a res ne moreš brez teh ritij po britofih. Odkar si dobil občinsko koncesijo, samo še to delaš,« mu je Lovrenc oporekal.

»Ja no, eden mora. Ljudje umiramo, to je prekleto dejstvo. Todor, kaj pa dopust?« je Martin obrnil pogovor.

»Dopust, hja, šele septembra, tako sem se letos odločil. Dela je veliko, tudi poleti. Saj vidiš, turistov z lastnimi avtomobili je kot trave. In vedno se kaj zaplete, crkne računalnik, svetijo lučke na armaturni plošči, ne zaklepa, ne odklene, take muhe krotimo. Pa seveda še kakšne malenkosti, ne dela klima, ne dela to in ono. Več kot je elektronike, bolj se komplicira. Večje stvari pa ne delamo čez poletje, to ne. Motorjev ne razdiramo, no, kakšno vzmet zamenjamo, to ja,« se je Todor sproščal.

»Ja, ja, elektronika. Pred tremi dnevi, to je bilo, čakaj, ja v petek, ko je prešla hitra nevihta in je nekajkrat tresknilo, je enemu lovcu odpovedala elektrika pri novem terencu, pa preizkušena znamka Toyota. No, pa je klicaril levo in desno. Ker sem jaz eden tistih, ki najbolje poznam teren, sem ga šel pobrat. No, ker je avto še v garanciji, so naslednji dan prišli iz servisa iz Ljubiane. Ja hudič no, tip je šel na večerno jago, pa ga ujame nevihta in ni mogel v avto, si misliš. Preprosto je odpovedal štrom. Pritiskal da je na ključ, poskušal tudi fizično odkleniti pa nič. Potem se je zavlekel pod skalo, tam blizu je en tak podmol in tam čakal. Ja, take se nam dogajajo. Je pa enkrat enemu gobarju odpovedal računalnik. Avto je sicer vžgal, a so se mu naenkrat zasvetile vse lučke na armaturi in motor ni peljal več .kot v tretji prestavi, menda nek varnostni režim, kaj vem. Pa je imel solidnega terenca, Hyuday, ja … Slučajno sem bil na obhodu in vidim tistega možakarja, kako besno telefonari in ima vse štiri smerokaze vključene. No, vsaj parkiral je na prostoru, ki je temu namenjen, da lahko gredo gozdni tovornjaki mimo. Take imamo v naših gozdovih, take,« se je Lovrenc tajal, ker je veljal za bolj tihega, zamišljenega.

»Ma, ta elektronika … Jaz na svojem strojčku včasih kar prezrem to žmiganje na armaturni. Madona saj je kot novoletna jelka: rumene, zelene, oranžne, kaj jaz vem. Jaz slišim, kdaj mu kaj manjka, porka duš, da slišim. No ja, reden servis in to, to ja, samo res, ta elektronika. Zadnjič mi je kar trokirala črpalka za hidravliko, kar ni hotela sodelovati. In kriv je bil en preklet kabel, ki so ga vibracije zrahljale. Tako to je, ker nas komandira štrom, tako,« se je Martin pridušal.

»Ja, računalnik je že v vseh strojih, nimamo kaj. Krmiljenje strojev je že na pol robotsko, pa še bolj bo. Zdaj lahko to jemljemo kot napredek, lahko pa tudi kot oviro. Samo nove generacije bodo že zrastle s tem in bodo to uporabljale kot nekaj običajnega, mi se pa še sproti učimo. Včasih so mehaniki morali pol avta razdreti, da so prišli do napake, danes ga priklopiš na računalnik in ti najde napako, vsaj pri boljših modelih je tako. Čeprav, priznam, tudi stara šola ni odveč. To, ko si ti Martin omenjal, da slišiš, kaj mu je, to je res. Naš šef, saj je smešno, včasih da glavo na pokrov motorja in posluša, pa reče: en injektor je crknu. Nisem mogel verjet, res, ena dama je pripeljala Forda, en starejši dizlaš, pa je kar na dvorišču detektiral, kaj da je. Fantje v delavnici so se samo spogledali. Jaz sem dal potem tistega Forda na test in nič, tudi pod obremenitvijo nič. Pa bodi pameten. Ampak blago sikanje je nakazovalo, da eden od injektorjev res pušča, crkuje. Zamenjali smo ga in strojček laufa. Take so te, ja,« je Todor prikimal in hlastoma nagnil pivo.

»Ja, vidiš, človek je najbolj popoln stroj, biorobot,« se je zasmejal Lovrenc.

»Ja ja, roboti … Japonci že imajo na britofih robote – tam je samo z zakonom dopusten depo žar. In robotek prime žaro, jo odpelje v oštevilčeno betonsko nišo in tam si lepo spravljen, kot roba v skladišču. Cel britof imajo robotiziran. Šef komunale je bil lani tam, menda na ekskurziji, kaj vem. En projekt, da se uvaja robotizacija tudi pri krematorijih in to … In ja, taksiji v določenih predelih, da vozijo sami, tudi v ZDA, sem slišal. Ja, ljubi Jezus, kam to gre, kam? Si misliš, pride robot v mrliško vežo, prime žaro in jo nese v betonsko skladišče, v določeno vrsto, v določeno betonsko luknjo, ki ima šifro, številko, kaj vem. In potem si večnost. Iz betona v beton. Taka so ta moderna mesta. Ah pri nas, žar je vse več, navadnih trug pa manj. Vidita fanta, nazadnje je bila tista od C. C. težka reč. Baje je že sama tehtala čez sto kilogramov, pa še kakšnih osemdeset možakar, ja težka reč. Jaz sem pa jo lepo povezal, vzdignil in smo ga dali v plitvi grob. Take  krste še ni bilo in jo nebo. Običajne niso tako težke. Če se samo spomnim stare tradicije, pogrebci, močni fantje. In v naši vasi je bila kar skupina, tam pred tridesetimi leti, ko so se nosilo krste, in pevci so bili. Zdaj tega ne vidiš več toliko. No, tu in tam je kakšna trobenta, pevci pa stanejo …« se je Martin obešenjaško zasmejal.

»Ah, pa spet tvoji britofi pa krste. Ti, Martin, tista s C. C. Slišal sem, da je imela kar nekaj okovja, da se je bleščala, pa velik križ na pokrovu. Dva naša jagra sta bila na pogrebu, samo je bilo zgolj slučajno, no, ne ravno na pogrebu; tam zadaj za zidom sta firbcala z daljnogledi, v smrekovem gozdiču nad britofom. Pokopali so ga samo v ožjem krogu. Bilo je vse zastraženo in to. Oktobra naj bi delali grobnico. Gradbinec je baje že izbran, podjetje specializirano za pokopališko gradnjo, si smiliš. Moj brat ima gradbeno firmo, konkuriral je, pa ni prišel zraven. Baje bodo delali Avstrijci, ki imajo to specialnost: spomeniki, grobnice, urejanje celotnih britofov in to. Brat pravi, da je videl dokumentacijo in da so oni res špica. Kar zahtevna reč. Predračun, skoraj dvesto tisoč evrov, skoraj kot za malo hišo … No, ti boš najbrž kopal, ali pa bodo Avstrijci pripeljali svojega, kaj?«

»Ne, ne, izkop bomo mi naredili, ker je treba najprej tiste revčke preseliti, potem bodo pa drugi urejali. Saj sem govoril s tvojim bratom, sodelujeva. Dosti del mi ponudi, hvala bogu. Ja, tista avstrijska firma, ja. Delajo tudi druge reči, stanovanjske hiše, bazene, take reči. Dva naša inženirja sta pri njih, ko je tu propadlo veliko gradbeno podjetje. Tako to gre. No, pa ne bomo zdaj o britofu, kaj Todor. Povej raje, kakšne punce so na Dunaju,« je Martin radoživo zaobrnil pogovor.

»Oh, punce, vseh sort in kvalitet. Bil sem v klubu, kjer se lahko prodaš,« je bil Todor malo bolj zresnjen in je hkrati na hitro premišljal: Če je res taka masivna krsta z veliko okovja, kako jo bova spravila na njivo, skozi suho koruzo …

»Kako to misliš,« ga je vprašal Lovro.

»Ja, preprosto, tam se daš na ogled, in če te katera od dam izbere, te pelje v sobo, ti plača večerjo, pijačo in …«

»Ah, daj no,« se je Martin razvnemal.

»Ja, res no. Vse diskretno, vse v tihem dogovoru. Seveda je tudi obratno, tam so dame, ki jih lahko najameš, po istem scenariju, plačaš pijačo, mogoče večerjo in tudi seks plačaš, cel aranžma,« je Todor pojasnjeval.

»Kaj, a potem daš listek s ceno na bingeljca in si tam na razstavi,« se je zasmejal Lovro.

»No, ne ravno tako. Tarifa je nekako dogovorjena za eno in drugo stran. Moški so tu enakopravno nagrajeni,« je bil Todor diplomatski.

»Ma kam gre ta svet,« je zavzdihnil Martin. Recimo, da mi daš naslov tega pajzla in grem jaz tja gor, se zrihtam, mežikam, se ponujam, kaj misliš, koliko bi dobil za en ruk?« je bil Martin razposajen.

»Po moje, bi ti dame dale za sendvič in pivo, več pa ne,« se je vmešal Lovro.

»Ja no, lahko ti dam naslov, lahko poskusiš. Ampak tam gre takole, starejše dame, hočejo mlajše moške, no … starejše, take, tja do šestdeset, se mi zdi. Partnerje tvojih let imajo doma, ne vem …« se je Todor vlekel iz situacije.

»Ja, ja Martin, kar pojdi, pa boš videl, da ti bodo one zaračunale, ne ti njim, boš videl,« je še kar vztrajal Lovro.

»Fanta, ne se prepirat. Dam še za eno rundico, potem pa moram domov,« je bil Todor odločen.

»Ja, ja, saj bo res treba. Jutri imam veliko dela spodaj v mestu na britofu, štirje pokopi. Oni od komunale je šel na dopust, pa vskočim, z njihovim strojem. Ja, nimaš kaj. In eden bo s krsto, spet tako, malo težjo. Tisti je bil neki bivši politik, podjetnik, pa se družina napihuje. Tam bo dren na pogrebu. Ob štirih popoldne bo, ja,« je Martin  prikimal.

»Kako, smo še za rundico?« je vprašal Todor.

»No, pa daj,« se je strinjal Lovro.

Malo so se še pogovarjali o opuščenih kmetijah, o koruzi, ki je ostala na njivi, kar tretjina hektarja v Leskovi dolini. Todor se je previdno zanimal, kakšen je tam teren za tek, ker da se rad spravi na daljše osamljene proge. Lovro mu je natančno opisal pot, še na pametnem telefonu mu je pokazal, kot se gre po kolovozu, kot po gozdni cesti z glavne medkrajevne ceste. Todor si je zapomnil, s kakšno aplikacijo Lovro prikazuje podroben zemljevid gozdnih cest in zemljišč. Vedel je, da si jo lahko naloži, saj je bila javno dostopna, če prav imajo gozdarji svojo, kjer so označena tudi tla in rastišča.

Ko je Todor parkiral svoj Audi, je videl, da je pri Piotru že luč. Doma je, si je rekel. Moram k njemu, že nocoj, moram! Vse to, kamere, poti, načrt, v zvezku je. Zdaj je stvar že skoraj realnost. Bom videl, kaj bo rekel. Najprej je šel v sobo, preveril, če je zvezek še varno zaklenjen v kovčku, kjer je imel tudi prenosni računalnik. Vse je bilo tam. Na hitro je spil kozarec vode. Vzel je zvezek, ga skril pod temno srajco; kot šolarček sem, se je sam sebi nasmehnil in šel čez hodnik do Piotra. Potrkal je. Slišal je, da Piotr posluša neko rock balado. Pa ne da spet vleče kanabis, občasno ga meče … je strahoma pomislil. Slišal se je šibak: »Naprej«

»Kaj dogaja,«ga je v angleščini vprašal Todor.

»U, dogaja, dogaja, stari moj, dogaja, turbo dogaja. Mislil sem, da boš kaj poklical, pa očitno že treniraš molk, kaj?« je bil Piotr zvito radoživ.

»Na nek način, ja. Veš, bil sem na Dunaju, specialna misija. Si na volji, da premeljeva načrt,« je Todor zagnano vztrajal.

»Sem, samo, čakaj, na suho ne bo šlo, kaj. Veš kaj, v malem hladilniku imam še steklenico prave poljske vodke. Bi kozarček, dva,« je rekel Piotr in ostanek zvitka kanabisa nesel v školjko in potegnil vodo.

»Poljska vodka, hja, no. Prej sem pil vino, zdaj … No, naj bo. Glej, s seboj sem prinesel zvezek, kjer imam na roke zapisan načrt. Želel bi, da ga prebereš, premisliš in mi jutri poveš, da ali ne. Nočem te siliti, če ti je pretežko, če ne zmoreš,« je bil Todor obziren.

»Najprej nazdraviva, potem bomo pa študirali, kako in kaj,« je bahavo rekel Piotr in pricingljal s kozarčkoma.

Zvrnila sta lepo ohlajeno vodko, Piotr je hitel nalivati že naslednji kozarec in se usedel na stol ob okrogli mizici. Potem je potegnil žaluzije, priprl okno in se usedel. Predse je potisnil zvezek in rekel:

»Veš, vse sem natančno preštudiral. Na kratko, Mičo je bil pri Gamsu, on gre, kot naročeno s prvim septembrom v Grčijo, ne bo ga tri tedne. Namesto njega bo takrat v nočni izmeni mlad nečak, ki, najbrž ne bo tako zagnano vesten. Dobro, to že veš, da so kamere na britofu, to veš. In ja, zato sem šel na Dunaj,« je Todor bil razlagalski in si je kar sam dolil vodko.

»Ne razumem, na Dunaj, kamere,« se je Piotr kremžil in si še sam nalil vodko.

»Ja, poznam tipa, ki zna narediti motilnik za signal kamer. In dobil sem to napravico, varno je spravljena v mojem avtu. A zdaj razumeš?« je Todor vzneseno vprašal.

»Ha, kamere, to. Kamere bova zablokirala, razumem. Ja, samo, zdaj smo že trije,« je bil Piotr melanholično nezaupljiv.

»Nismo, ne skrbi. Tip je prej delal z mano, specialist za elektroniko, za radijsko tehniko, za daljinsko upravljanje in to. Nisem mu povedal, zakaj rabim to napravo. Diplomatsko sem mu rekel, da to potrebujem za nagajanje nekomu, ki nagaja na parkirišču in nastavlja kamere, nekaj v tem stilu. Čisto osebna stvar,« je Todor hitel pojasnjevati.

»A, to … Ja, potem sva v planu samo midva, to je super, ja. Manj ušes, manj oči, in ja … Kamere bodo utišane, pa vse drugo?« je Piotr zaskrbljeno vprašal.

»Vse je v zvezku, vse. Na, preberi, ne nujno zdaj, do zjutraj ti ga pustim, da boš lahko naštudiral. Tvoje bo samo, da preskrbiš zaščitne rokavice, tiste kirurške, maske, pa nič drugega. O finih detajlih bova dorekla na sprehodu, niti tu ne, če razumeš,« je bil Todor skrivnosten.

»Prav, bom prebral. Tvoja pisava je, vidim, tehnično brezhibna, lahko se bere. Veš, moja mama se ukvarja z grafologijo, cela znanost. Nekaj časa je delala celo na sodišču, zaprisežen grafolog. Saj veš, ponarejeni podpisi, grozilna pisma in taka sranja. Veliko  mi je napridigala o pisavah, samo jaz nimam pojma, kaj kakšna kraca pomeni, ona pa iz tega razvije celo znanost. Ja, bom v miru prebral, samo …« je Piotr zamolknil.

»Stari, kaj te muči. Si se že usral?« je bil Todor sumničav.

»Ne, to, ne. Keš bi mi prav prišel, zdaj še bolj?« se je Piotr nasmehnil in se lenobno naslonil na steno. Na obrazu mu je visela plašljiva senca, v očeh se mu je gostila svetloba dvoma.

»Glej, jaz rabim trdno zagotovilo, da si zraven, drugače se ne bom več angažiral in bom pred zimo spokal. Mislim, da bi pa poskusil malo še v Nemčiji na velikem servisu Audija. Ene stike imam,« je Todor hlastavo rekel in si, skorajda jezno, nalil še en kozarček vodke.

»Ja, ja, saj sem zdravem, samo … Ja, z Melito sva bila na morju in …«

»Ja in … Jaz bi lahko šel z Blanko, pa …«

»Stari, stvari se komplicirajo,« je Piotr zdaj že zmehčano rekel in mlahavo obesil roko na mizo.

»V kakšni smeri?« je bil Todor stvaren.

»Melita je noseča, razumeš zdaj,« je Piotr rekel in se pri tem sfrknil v cvet čudenja.

»Noseča, hm … In, kaj nameravaš, mislim, ta veza …« Je po zamišljenem premolku vprašal Todor.

»Kaj bom … Še sam ne vem … Vse je bilo tako nenadno. Od marca se dobivava, saj veš. No, in je naredila tisti test, in … Ona je močna. Dala mi je vedeti, da bo zmogla tudi sama, samo jaz … Me razumeš, jaz nočem biti svinja. In kako naj bi ji potem razložil, da imam nenadoma keš za stanovanje, za … Dobro, malo sem popoldan tuhtal, lahko bi rekel, da imam bratranca v Švici, da smo uspeli z eno transakcijo, da je oplemenitil denar od posestva stare mame, da … Nekaj takega, v tej smeri. Po kapljicah ji trosim našo družinsko zgodbo. Saj veš, moja prababica je res bila baronica, pradedek pa baron. Velika posestva so bila, gozdovi, malo jezero. Vse se je skoraj razfrčkalo, ostalo pa je veliko posestvo, neka konjska farma in gozd, ki je spet last očetove družine. In ja, tam se začne zgodba, z očetovim bratom, uspešnim trgovcem z nepremičninami in njegovim sinom, bratrancem v Švici, pa … To sem popoldan kalkuliral. Vsekakor bom moral žensko na nek način pripraviti na to, na finančni bum. Zdaj, ko je na poti otrok, me to bremeni. A zdaj razumeš?« je bil Piotr razprt.

»Ja, ja, razumem, oče boš. Leta so prava, in … Ja, te razumem. Upam, da o akciji ne črhneš,« se je Todor plašil.

»Si nor, niti besede, nič … Po svoje me to adrenalinsko poživlja, po drugi plati pa … ne, zdaj ni več umika, zavedam se da ne. Ti si spreten strateg, v to ne dvomim. Kombinatorika ti gre. Jaz sem bolj sentimentalna duša, bolj umetniška,« se je Piotr zasmejal.

»Ja, situacija je rahlo bolj kompleksna. Kako pa dopust, vajin skupni, predvidevam,« je Todor vprašal.

»Ja, v drugi polovici avgusta greva nekam v Dalmacijo. Dr. Miljenko ima tam sorodstvo, ki oddaja apartmaje, pa sem se zmenil, da bi šla do prvega septembra, potem pa greš ti. Taktično se mi zdi to dobro, saj ne naju ne bodo povezovali. Po drugi strani sem zdaj dobil še dodatni motiv za to akcijo. Melita bo v pozni jeseni imela zagovor specializacije, kardiologinja bo. Potem, potem se pa bodo odpirale nove možnosti. Lahko bi odprla zasebno ambulanto, če že, potem dol na morju, mogoče celo v Vroclavu, saj ne veš …« je bil Piotr zasanjan.

»To je dobro, da imaš načrte, to je prav. Motiv mora biti, pravi motiv. Na zdravje, stari,« je razživljeno rekel Todor in trčil ob Piotrov kozarec. Vodka jima je počasi mehčala večer.

»Veš, Todorče, razmišljam, v čem je ženska lepota, v čem, je smisel. Oprosti, zdaj sem malo spil, prej sem se malo zadeval s travo, pač, taka situacija, nosečnost in to. Mamilo, ženska je mamilo. Lepota te zasvoji, da si sejalec, a razumeš. Lepota ženske je samo vaba, kot cvet za metulja, tako nekako. In potem na nek način umreš v ženski, da se lahko rodi novo bitje. To je elastična prevara narave; narediti privlačno lepoto, da nas samce omami in smo pijani, pijani od nagona in od sejalne možnosti in zmožnosti. Melita je drugačna, ne mislim po lepoti, po notranji strukturi. Ona se sploh ne sekira, ne dela iz tega drame. Dala mi je vedeti, da če ne bom sodeloval, da bo sama z otrokom, da to njej ne bo problem. Bil sem tako v riti, da sem mislil že na morju spokati in oditi. Vem, zajebal bi njo, tebe, sebe … Ja, ženska te lahko potisne v oblake ali pa te uniči. Celo življenje, od petnajstega leta naprej rinem vanje, dobesedno, pa ne vem, kaj pravzaprav iščem. Ljubezen, stari moj, to je preživelo čustvo, to je bedna romantika v romanih in v poeziji, še filmi imajo to valuto. In ti, si bil kdaj noro zaljubljen?«

»Ah, srednja šola in še kasneje … Ženske, za zdaj, samo … Ja seks, brez obveznosti, to že. Ne vem pa, če bi bil pripravljen za družinsko življenje, to, ne vem. Za zdaj mislim, da še ne. Rad vidim lepo žensko, rad sem ob njej, z njo, to ja, da pa bi … Saj veš, vsake se s časoma naveličaš, tako to gre … Ne, ne, jaz sem na nek način vetroven tip. Odnaša me. Ne zdržim na enem mestu in pri eni ženski. To, ta romantika, čustva in to, ne. Jaz sem preveč racionalen tip. Ne, nimam tega v sebi. Nikoli nisem maral domačih živali, nisem treniral čustev, evo, res ne. Pač, prepuščam se življenju, prinese, kar prinese. Mornar sem na suhem,« se je Todor odrešilno zasmejal.

     »Vem, vem, jaz sem drugačen, bolj mehak, mislim, bolj emotiven tip. Mogoče je kriva vzgoja, jasno, tudi geni, ja. V meni se tepeta dva Piotra; eden je pohleven in tih, sanjarski, drugi bi bil pa kralj ne glede na ceno. In ta dvojnost me nosi po svetu. Pa še nagnjenost k opiatom, to … Vsi moji so radi pili, se zadevali, genska oprema pač. Ker sem povohal medicino, vem, kam to pelje, kako ti lahko odpove organizem. Moj oče se je dobro ozdravil teh navad, ker je mama disciplinirana in zahtevna. Naša mama je steber, nemški steber,« se je Piotr zasmejal in pograbil kozarec vodke.

»Ja, vzgoja … Na naši mali kmetiji je bila šefica naša stara mama, mater, da res, ej. Kako nas je priganjala, organizirala … Stari oče je samo popival, se brezzobo smejal in zapravljal v vaški trgovini; tam se je pilo, ker je bilo ceneje kot v treh gostilnah. Oče, on, on je balansiral med eno in drugo opcijo. Mama se je tiho umikala v delo, prašički, kokoške, tri koze in to. Mamina sestra pa je bila poročena v Srbijo, v bližino Novega Sada. Dvakrat sem bil na počitnicah pri njih; ravnica, veliko posestvo, vsega so imeli. Kako sem tam jedel, o bog … Kaj sem hotel, ja to z geni in to, in ženska lepota. Dostikrat sem se vprašal, zakaj pademo na te finte, lep obrazek, lepi boki, prsa … Na koncu si pa utrujen in izžet, tako to gre. In gledam to mularijo danes, te najstniške bejbe … Ni več seksipila kot pred leti, zdaj so v modi raztrgane ohlapne kavbojke, ohlapne majice, v bistvu več skriti kot pokazati, pa vseeno. Fantje pa, ne vem. Pri nas smo bili bolj divji, tu … Tu pa … Gledam jih ob petkih pri Gamsu. Pridejo, naročajo pijače, gledajo v telefone in si kažejo vsebine, punce pa … Kam gre vse to, stari, kam. Evropa crkuje,« je bil Todor filozofsko razdražljiv.

»No ja, premalo se plodimo, to je res. Ti, jutri delam šele popoldan, pa mislim, da bom spet potegnil v nočno. Šefica me še ni obvestila. Malo bolj obzirna je, ker ve, da, oni temu rečejo šmirava z Melito. Saj veš, hitro se razve, hitro.  Glej, imaš   moje privoljenje, da načrtuješ strategijo. Povsem ti zaupam, ker si res brihtko. Če sem bil prej malo tako no, saj veš, ta nosečnost … Stari, primi kozarec in poglej me v oči. Tako, stari, tako Todor, greva v akcijo. Trezno bom prebral načrt in ti zvezek vrnem jutri ob kavi, tu pri meni. Reciva ob devetih dopoldan. Kuhalnik je, posoda, vse je tu. Se tako zmeniva?«

»Ne bo šlo, delam. Nisem napovedal dopusta. Ti pa greš jutri popoldan delat. Nisva še toliko pijana, da ne bi mogla iti skozi glavne točke. Poglej, tu vse piše,« je bil Todor vzvišeno prepričevalen.

»Pa greva, samo po tiho, šepetaj,« je bil Piotr prizanesljiv.

In je Todor začel: