Zvok zvezd

ZVOK ZVEZD

      Taljenje jutra me najde v zahrbtni legi neke hotelske sobe, v kateri sem že tretjo noč. Nikamor se mi ne mudi, koncert je uspel, zaslužek … Katera je bila sinoči … Nensy, Vali, Loti, Karmen, ne vem, imena zdaj niso važna, zdaj res ne več. Prah usmiljenja mi je izpral slike vseh prsi in ustnic, ki hočejo okus moje stare kože, dišeče po mraku. Kaj jih obseda, pa sem včasih študiral sociologijo, tudi malo psihologije, potem smo zaorali zares. Dvorane studijo, dvorane, hoteli, težave s prebavo, ritem srca, trava, tablete, alko, kofein, kemija, da te vzdigne, kemija, da te uspava, kemija, da ti … Kemija … Rastline tudi imajo svojo kemijo. In jaz sem kemija za bejbe. Semena je vse manj, manjkrat mi pride, jasno … Se pravi do nedelje smo lahko tukaj. Spodaj je morje, obala, dobra restavracija, dobra kava in dobra zdravnica, ki mi je rekla, da bom moral nekaj spremeniti, da se začenjajo nepovratne spremembe, da je … Urgenca, jebem ti … Če ne veš, se ne sekiraš, pa ne bi zdaj. Basist je šel na izlet, bobnar je šel s svojo novo v sosednji kraj, Žare je odlebdel, kaj vem, nekam v zaledje, ene cerkvene orgle gledat. Brez njega ne bi imeli take dimenzije zvoka, ne. On pravi, da bo začel komponirati novo glasbo. Najmlajši je v našem bendu, zamenjal je Rajka, ta … Pizda no, hotel je, da bi še naprej jebeno furali en sladek kao pop. Ne, ne, šli smo v odpiljen rok, to sem vedno hoteli. In k sreči sem naletel na baskitarista Stona, flizof, prekaljen roker, ki je preigraval vse, od hard cor scene do zabavnjaštva, pet let je mlajši, jaz sem znamenita starina, ki rjove … Mater me boli hrbet, čakaj … Ja sinoči nisem pil, samo tabletke, terapevtski zvitek in spat po telovadbi z … Pa nisem mogel. Dolgo sem gledal televizijo, neko kurčevo nakladanje, kaj da bo z vodo. Saj, voda, zrak, ljubezen. Vidiš, nov komad bom napisal, s preprostim naslovom: voda svobode, ej to … Po kavi se lotim, zdaj pa … Komaj, pol osmih … Zajtrk si bom naročil v sobo, jebeš jedilnico, nima smisla. Hotel je poln kitajskih turistk in turistov. Kot vrabci čivkajo, jebenti. Tom, baskitarist, hja … On je tudi ostal z neko mlado, kaj vem, že celo turneje se šlepa z njim. Ljubezen pa to … Ne ne, to ni za moje spohane možgane pri petdesetih, abraham … Januarja jih je bilo petdeset, zdaj je maj, obala, Dalmacija … Včasih se mi zdi, da so vse te finte, divji zvok, dim, reflektorji, vse to je krik gonjena. Kot da bi vsi kričali, daj mo se jebat. Jebizovna muzika … Včasih pa je nekaj mističnega, kadar Zoki zasolira, prvi kitarist in ga pospremi Žan, spreplete zvok, bobnar utiša, basist zamrmra, vse se zlije v baladnost, v čaj za dušo. Več tega bi si želel, več, pa fantje nočejo. Tom bi že, Zoki bi pa bil samo še lep in bi igral to, kar punce vabi, jebizovno zvokovnost, mater mu. Mama ga je preveč marala, zato hoče starejše, najbrž … In zato bi najraje kar šlagerje igral. No ja rife povleče iz jajc, če je treba, to že, samo, pičkari na vajah, ne take zajebane psihadelike no … Bobnar se mu smeje in mu vedno reče, naj si vzame svoj mentol bombon – žre ene tablete, kaj vem kaj, da je potem ves blažen. Noče nam povedat, kaj žre, pa tudi nobenemu jih ne privošči. Ko vzame, je res drugačen, bolj mehak, sprejemljiv tudi za muziko, ki jo napišem. Vse naredim jebeno sam, pomaga mi Tom, uskoči Žan, on je šolan glasbenik, lahko bi igral v orkestru, klaviature, klavir, to … Kako je nek večer igral Debussyja, ej. V hotelu so imeli klavir, restavracija je bila polna, on pa v beli srajci, v črnih hlačah z metuljčkom, pa ti sede za klavir in preigrava, cel koncert, resno … Praga, vabilo na jesenski rock festival. Nastanjeni smo bili v starem delu mesta, elita in to. Starejši gospod mu je nesel šampanjec na klavir, dame so ploskale, natakarji so nam nosili pijačo. Pa se je hotel pokazati tudi Zoki, šel je v sobo po svojo akustično ljubico, od tiste se res ne loči. Tudi on je hodil v glasbeno in obvlada flamenko stil. Pa ti sede h klavirju, naštimajo ozvočenje in … Pizda mu, je dober, res, tudi resno glasbo obvlada mulo. Mater smo jim naredili veselje. Fantje iz skupine The Young Moon. Edino bobnar ni hodil v glasbeno šolo, ne. On se je učil doma na kantah od pralnega praška pa na kanglah od barv. Njegov oče je bil malar, pa bobnar pri gasilcih … Pizda no, tako jutro … Hrbet, to bo od … nabrekla jetra pravi moja dohtarka. Nimam kaj, zdaj bo treba sfurat to turnejo, potem pa na servis, ni druge.  Telefon, kdo. Tom!?

      »Evo, kaj bo.« mu rečem.

      »Kaj, a si že zamežikal v svet?«

      »Sem.«

      »A si bil včeraj v bolnici na preiskavah. Kaj so ti rekli. Sinoči si imel telefon ugasnjen, ne?«

       »Ja, res, sem … Ti, nič, malo manj alkiča, teste bova ponovila, pa, ja no, jetra so obremenjena, srce ima divji ritem, moral bom začeti s terapijo, ni druge. Jebat ga, seks ne nuca več, ne prime, alko, kurc ga gleda … Stari res, mislim ja … No, a boš uletel na kavo, a?«

      »Bom bom. Ta mala se nekaj gre, kaj vem, kao, da pa bi šla domov, da, mami pa to … Ne vem, ne štekam, 22 let je stara pa je še otrok, razvajenka … Ni frke, dal sem ji keš za vlak do Zagreba in naprej v Ljubljano. Se bo že znašla. Daj, se vidiva, čez pol ure, se mi naslikaj v bistro.«

      »Štima, ajde,« mehko rečem. In pomislim. Tom, čopek las, uhana, oprijete črne hlače, škornji, po navadi motor, noro … Sončna očala na mali plešici spredaj … Veliko ve, veliko prebere, študira. Ko sem se dva dni nazaj zvijal po kosilu, želodec pa to, me je odpeljal v bolnico. Včeraj pa spet, sam sem se peljal z najetim avtom, ena stara reč, komaj sem znal voziti. Nisem jaz za te stare reči, meni odgovarja moj BMW. Ja, drugič v bolnici v dveh dneh, črevesna infekcija, virus, zaprtje, malo so pa tudi jetra dobila po pički … Včeraj se je stanje malenkost izboljšalo, internistka – kako ji je ime, Biserka, ja gospa Biserka, lepa, polna dama, nekaj čez 40 jih ima. Pa mi reče. Vi muzičari, mislite, da čete pregaziti sva pravila vasione … Kaj je s tem mislila? Pravila vesolja, saj zvok zvezd, saj, v nas je zvok zvezd. Saj, saj … Če zamižim, vidim vijoličasto barvo boga. Sedi na kamnitem podstavku, gleda v prenosni super računalnik in se mi smeje. Z levo nogo binglja, si popravi belo brado, otrese lase in s prsti otresa barvne prašne delce, ki se spreminjajo v dim na koncertih. Rumena se pretaplja v zeleno, ta pa nazaj v rumeno. Potem se zelena prebarva v turkizno, dokler ne zajame reflektorjev vijolična. Bog pa molči in udarja po tipkovnici. Odgovarja na mejle, ali kaj. Zlata svetloba se mu elipsa okrog glave. In potem zamahne s koščeno roko in odkaže prostor v zakotju ozvezdja, kjer je že nekaj drugih zvezd. Rok zvezde. Migetanje nagona z malo čustvene navlake, bi rekel Tom, naš filozof, ki je doumel, da smo zabava za mladež, ki komaj vstopa v pokvarjen svet. Strune duše tržemo, opno časa napenjamo v veliki boben. Bog pa se nam smeje in nam prišepne, da zganjamo hudičev teater, da smo petrolej za luč v duši vsaj nekaterim. Park spomenikov nam bodo postavili in nas ulili v ilovico, da bomo lahko gneteni v večnosti, ki je ni. Zakaj vsa ta jebena norija, petdeset let … Žena bi rekla, da sem skurban norec, da … Če ne bi bilo sina in hčerke bi … Družina, samo za praznike in dolg poletni dopust, ko … Hči je že najstnica, ej … Pa ne mara moje glasbe, ne. Rekla mi je, da smo pase … Pase, ej … Saj, ta nostalgični rok, saj … Ko so nosili na gmajne tranzistorje, pekli čevapčiče, potem so bili kasetofoni in se je ljubilo … Ozke kavbojke, še prej tiste široke, takrat sem bil še mulc, potem pa so prišli črni tipi, s pobritimi glavami in kričali, da nočejo živeti, da je treba vse razčefukat … Alternativa človeštva … Starci na konferencah odločajo, kdo jim še sme služiti in kdo bo moral nujno umreti, ker da je zemlja že preobljudena. Če bi bilo po moje, bi pisal še bolj ostra besedila, ne pa … Kdo je zajebal luno, da si je kupila napečen nočni puder, in je rumena, skoraj že Kitajska, kdo je zrajcal rdečo kapico, da je naskočila volka … Kdo je ukradel zvezdo maršalu, daj delil kalašnike, namesto lizike, in v Afriki so krvavi peskovniki. Cadillac se pelje po aveniji zla, meni so ukradli tla, meni so ukradli tla … Ej, kdo ste v megli, kdo vas ima za skrbi ali samo za smeti. Bodoči sužnji kapitala, ta svet vas očitno ne mara, zato vzdignite se v luč, vzdignite se v luč, imejte bodočnost na telefonu, imejte oči še za druge oči, duša naj vam poje o mavrici v luži, Kdo mi je ukradel tla, kdo mi je ukradel tla. Vse si bomo vzeli nazaj, ker v nas je večni maj, maj maj … Himna maju, ja hit, ni kaj. Pojemo ga tudi v angleščini, a ne zveni tako kul. Evo pa smo tam, svojega jezika ne znamo več, nočemo ga. Tom je rekel, da je kapital zrežiral umiranje jezikov. Sužnji morajo razumeti, kaj se jim nalaga, več pa ne. Globalno sranje. Koliko časa bom še zmogel, to? Me to še vleče, kričati, pisati pesmi, take … Lahko bi … Saj znam tudi druge reči, ej. Mama se je smejala, ko je slišala, da sem se vpisal na sociologijo, kasneje sem se prepisal na slavistiko in na filozofijo, ker … Da bi jaz kdaj delal kot profesor na srednji šoli, ah no … Ona pa je lahko ali kaj, Foter, resen tip, geodet, hja … Baje sta me naredila kar v parku, v tistem norem poletju 1969, in potem sta se vozila naokrog s starim fičkom, last njenega očeta … Oranžen, da je bil, oranžen … Poletje v duši, vonj sena, ležanje v senci, čmrlji, metulji, kače, golazen, klopi, borelije, strah, strah, strah … Z vso pizdarijo v glavi, sem si pridelal mnoge fobije, od dvigal, do … Pa moram zdaj to, a ne bi … Tom bo spodaj in bo tečen. Vem, on ima rad točnost. Nikoli ne zamuja na vaje, Zoki, on … Razvajen otrok, matere samohranilke. Vsega je imel polno rit, ne vem pa če čustev, tega ne vem.  Ah še malo, zapreti oči, oditi. Ženske … Žena, pet let je mlajša … Ve, da se včasih povaljam, to sva razčistila, to spada k takemu življenju, pa … Na začetku je bil boj, letele so skodelice, letele so obljube, da bom pustil bend in bom naredil še tiste manjkajoče izpite za delo na šoli, potem, potem je prišel prvi uspeli CD in je bilo konec. Turneja, pa druga, pa Amerika, Pa Nemčija … Mislim, saj … Lomiti se je začelo. Lepila sva, kar se je lepiti dalo. Če pomislim, kako bi bilo, če bi bila moja žena pevka, jaz pa bi bil doma s familijo. Groza, ne, ne moj sebični ego, tega ne bi prebavil, zagotovo ne. Moram biti pošten, ne bi. Kaj pa bi potem … Nekako smo domenjeni, da je to zadnja turneja, da bomo potem dali nekaj časa mir, da se malo sestavimo. Vsi imajo neke težavice in jih odpihnejo z alkičem, travo, koko, Zoki fura svojo medicino, ki mu jo rihta brat farmacevt … Kemija nas ubija, mi pa kar živimo. Pa si glej Rolinge in druge … Saj se ve, imajo svoj medicinski štab in stalne kontrole, prilagodljive terapije, podporno kemije in te fore. Samo bobnar je starejši, 58 let. Njemu je itak vse kul … Samo motorji, bejbe, bobni, pečen klobase, pivo … Dvakrat smo ga peljali na urgenco, aritmija, visok pritisk, pa … Ne odneha. Pravi, da je vsak dan brez orgazma, izgubljen dan, da si mrtev že pred smrtjo. Zanj da je smrt samo dolg počitek. Veliko bendov je že zamenjal, dokler ga niso zamenjali mlajši z več energije … Za nas je idealen, ker naredi vse, tako kot si zamislimo in mu ne kompliciramo, če včasih po svoje regulira ritem, smo pač prilagodljivi. Ima pa res svojo filozofijo. Govoril nam je, kako je bilo, ko so ga peljali k birmi, in kako je vanj vstopil sveti duh. Da ga je čutil, da se mu je risala lepa svetloba, da … In da se pogovarja s svojim angelom, ko je pri svoji brunarici v Javornikih. Sam si jo je stesal, naredil … Zna z motorko, z lesom, celo skulpture dela, ja … Hodil je na srednjo lesarsko in po malem vedno bobnal, potem pa se je začelo … In tam, tam smo imeli čudovite piknike. Njegov angel … Mrmra da mu, kaj da bo, da bo vojna za vodo in take … Vsi smo polni neke filozofije. Tom ima včasih odpulene govore. Nekaj jih imam posnetih na prenosniku, nekaj še v telefonu. Mater je filozofski. Ko smo imeli delavno zabavo po snemanjih v studiu, pri brunarici, ej. Tole bi pa rad še enkrat videl, si zamrmram, se pretegnem in zbrcam s sebe rjuhe. Šele zdaj vidim, da je sinočnja punca pozabila rutko in en uhan, oboje je na mizi pod oknom. Kaj bi s tem. Ne zbiram trofej. Ah no … Vzamem prenosnik, pa me zmoti telefon. Tom.

      »Nisem še,« renčavo rečem.

      »Saj tudi jaz ne. Ti še ene petnajst minut, sem naredil ene ovinek, lušta se mi vožnje, narava pa to. Morje, zrak, paše … Sproščam se. Pridem čez 15 minut, ok?« hladno reče.

      »Ja, ja,« prikimam in odložim telefon. Te njegove terapevtske vožnje. Včasih se res kar kam izgubi in ga ni kakšno uro. No, on že ve, kaj mu paše. Tisti govor, čakaj. Odprem prenosnik in poiščem mapo z njegovimi filozofskimi popadki. V nekem intervjuju je rekel: »Naša glasba je zvok mleka, ki napaja nove generacije, da bodo zmogle upor proti hudobiji kapitala.« Mlada novinarka je blesavo blendala vanj in ga spraševala, kako to misli, pa je gladko rekel, da z glavo. Aha tu. Tom drži steklenico piva, stoji na štoru in pridiga. Spet telefon, pizda. Maja.

      »No, kaj« rečem in se pretegnem.

      »A si že pokonci?« zažgoli v Ljubljanskem stanovanju. Verjetno je ob kavi in si ureja nohte, potem pa bo šla v jebeno pisarno, kjer terorizira ostale, vodja financ v neki firmi. 

      »Sem, čakam Toma, da greva na kavo,« pošteno povem.

      »Pa res samo na kavo. Včeraj popoldan si se mi zdel presran. Očitno de te je dohtarka malo streznila, kaj? Govorila sem z Mijo, njena mamam je udi dohtarca in še vedno dela v kliničnem na interni. Če boš želel, ti zrihtam še tu preglede. Tebi se itak ni dalo nič dopovedati, da nisi ti univerzalen,« takoj za zajtrk začne.

      »Ej, ej, se zavedam, se. Cel bend ima ene odklone, no. Po turneji, ta je zadnja, garant, bomo imeli krizni zdravstveni sestanek, na mojo pobudo. Nimam namena, da bi jim solil pamet, a jim bom razložil, da tako preprosto ne gre več, da nismo več mladeniči in nismo svetovne zvezde, z dobro organiziranim medicinskim štabom,« sem prepričljiv.

      »Opa, nova taktika, opa. No, upam, da boš uresničil to mini vizijo. Ti, a potem šele v ponedeljek pridete. V soboto imate še en špil v Splitu, ne?« zaskrbljeno vpraša z depresivnim glasom. Poznam ga, utišan, potegnjen nekam v skrivnostno globino.

      »Ja, v ponedeljek popoldan. Špil imamo v okviru nekega rok festivala z bendi iz bivše Juge, sami stari tipi, ki se grejo konzerviranje časa, z nami vred. Mi nismo bili v tisti sceni, a po žanrski zasnovi smo si blizu, zato so nas vtaknili. V bistvu je kriv Boštjan, ta glista profitarska, naš menedžer. Kar organizira pa organizira in pobira procente. No, pogoje je dobro zdilal, hotel je ok,« se zasmejem.

      »Kolikor se mu pustite, tako je. No prav. Ti, pa, mislim, jetra, te kaj boli, no?« je vsa sočutna.

      »Ja, hrbet, pa mislim, da bo to od prekladanja opreme od zvijanja, skakanja, kaj vem. Boli pač. Ko bom enkrat na odru, bo minilo, ne skrbi.«

      »Ja, ja, fantki so odrasli. Starajo se, samo da bejbe tega še ne vedo,« se je zasmejala na tisti zafrkljivi način.

      »Bejbe, bejbe, spet začenjaš,« postajam slabovoljen, bolje rečeno slabovesten.

      »Niti končala še nisem,« me zavrne.

      »Ti, a bi šli za zaključek koncertnih turnej v toplice, cel bend, s familijami, tam na začetku junija, a?«

      »Ja, za starčke so toplice,« se spet zasmeje.

      »Ej, ej, ne zajebavaj.«

      »Saj ne, biologija ima svoje zakonitosti. Dobro no, se bom podredila. Kar boš organiziral, to bo. Saj je zmeraj tako. Samo, da mi ne boš težil, če bom morala vmes še kaj delati, ker imam dela za popizdit. Firma se širi, najeli smo nove kredite in imam usklajevanja čez glavo. Ti tega ne boš nikoli štekal, ker ne znaš delati z denarjem,« se vleče v obrambo.

      »Ga pa znam služiti,« me jezi.

      »Nič ne oprekam, znaš pa tudi razsipno zapravljati, tudi to. Daj šibam v ofis, te pokličem še kaj. Samo, da si v redu. Ko prideš gor, bomo šli v klinični, bom zrihtala. Boš šel?«

      »Joj doktorji,« zastokam.

      »Ne stokaj, star fantek, ne stokaj. Moraš, če hočeš še kaj pesniti in peti in preigravati na klavirju, ja« je kar stroga.

      »No ja, no ja,«

      »Aha, slišala sem ja. Ok, šibam. Čauči.«

      »Čau,« temno rečem in spustim telefon na gole kosmate prsi. Pogledam se navzdol, dlake sivijo, lase si že barvam. Dlake mi sivijo, od kdaj pa to? Še sinoči, ma ne … Čakaj, čakaj, a da čez noč. Ma ne. Še ko smo se fotografirali za to turnejo, sem imel razpeto srajco in so bile še temne, zdaj pa. Ma ne … Čakaj, panično prigrabim prenosnika in najprej poiščem fotke. Pa res, črne so še bile, so, zdaj pa sive. O pizdarija, pa se res staram. Tom bi rekel, da ko se drevo otrese semen, je staro in se mu lomijo veje. Sive, sive … Dedek je imel takšne, že povsem bele, oče, ne, manj, dedi pa … Pa brke, bele, velike, bradico, veliko plešo … Saj tudi meni ratuje, zato sem si dolge lase začesal nazaj in jih spel v čop. Bik z repom, zvezde … Ples dima in nostalgije. Fantek na kolesu … Slušalke na ušesih in polglasno petje v sobi. Glasbena šola, klavir, klavir … Želja mame … Dedek, on, on je včasih igral trobento, pa kako. Menda še med vojno v nemški vojski, bil je nemški vojak, so ga pač vzeli … Pa je dobro igral, dobro … Oče, oče pa kitara, ja … Mama je dobro zapela. Ko so peli pri dedku na vrtu … Ti naši pikniki … In potem klavir, natančen ritem, ni improvizacije … Saj ne da mi ni všeč, odpeti dober komad, to … Da se izliješ, da se izkričiš, da se raztreščiš v publiko in se potem skozi luči in dim spet sestaviš. Z vsakim koncertom me je manj, to čutim. Z vsakim dobrim seskom za nekaj časa umrem, če prav, te mlade … Dajo mi moč njihovih mladih sokov, njihove pohote, njihove zavesti, da so uspele priti do moje sobe v hotelu, da so bile odbrane. Boj samic je krut, je rekel Tom. Ja, pa jer res, je. A nisem prej hotel poslušati njegovega govora, čakaj … Pa pizda no, spet nekaj štekajo ti filmi, pizdarija … Da mi niso vdrli v računalnik, ej. A zdaj bom imel pa še preganjavico, ali kaj? Popizdiš. Glej ti to, ne zažene, kaj, kaj to piše. Da mu manjka ena dll datoteka. Pa kako kurca, če je še dva dni nazaj še vse delalo, ko sem si ogledoval posnetek nastopa. Lokalna televizija je snemala in nam odstopila posnetek. Zdaj pa to. Ja pa pizda no. Pa sej ta kompič sploh ni bil poceni, zadnja moda … Tom mi ga je nasvetoval. On se spozna na to, na tehniko in to … Ja saj se tudi tip na sintičih … Pizda no, kaj je zdaj to. Ga bom vzel dol, bo Tom pogledal. Pička materina, tehnika zafukana. Kaj … Pojoče zvezde v glavi. Koji kurac zdaj šiba ta napis čez ekran, ej … A se neki kurac igra z mano in mi je vdrl v kompič. Pa saj nisem povezan z internetom. A zdaj bom pa še privide imel. Ja pa … Pojoče zvezde v glavi, ej, ej … Z jezo zaprem računalnik. Zavzdihnem, se uležem, se skremžim in ihtavo diham. Od nekod slišim močan slap orgel, lepa glasba. Ko bi jo mogel zapisati. Jutro preobrata … Pojoče zvezde v glavi … Toma še ni, ostali, hja, v istem štuku spijo. Lahko bi še od vrat do vrat, pa … Zvezda v temi, zunaj je pomlad, zunaj je morje, mi jezdimo v nič. Ne zmorem več, glasba odjenja. Vstanem, vidim v ogledalu prasko na hrbtu. Mala, ej … Ga je pa dobro vlačila, vztrajna je bila … Zvezde padajo u zoc, je enkrat rekel Tom ob kavi zjutraj. Nimamo več skupnih zajtrkov, raztreščeni smo. Zakaj še to mučenje, plošča se je ustavila, igla skače, zvezde v glavi pa molčijo, molčijo … Pod tuš, pa dol … Ko veter jeseni oblizne predpražnik doma, si palica v roki starca, nosečega vrečko spominov, si utrujena rjoveča žival, vredna azila in novega mila … Ko veter jeseni postrga plakate, si kupi nove gate, da se ne boš na pločnik usral in pustil sled za pse novih časov, zvezde v glavi odpojejo rimane pesmice, za cvetje v betonskih koritih predmestja, kjer raste tudi tvoja zvesta …Jesen te prime z roko in te pelje v kopalnico, da boš umit za sedenje v dokončnosti, morda samo še veter v orglicah … Zvezde v glavi odplešejo v garažno hišo in te odpeljejo domov, Zvezde v glavi odpojejo pomlad na beli črti vzdiha, še zadnjega, dokler ne zapreš oči, in vidiš, da si zrela melona tihih dni. O, pesmi mi še gredo, še … Dlake so pa sive, definitivno!