Zrna norosti41

Zaradi preiskave, ki še vedno traja, pa vam dokaznega gradiva danes žal ne smemo predložiti. Je pa tukaj ob meni zdravnik Jože Megelen, ki je oba obtoženca pregledal ob njunem priprtju in predlagam, da v interesu javnosti predstavi njuno takratno stanje.”

Doktor Meglen je bil dolgoletni predsednikov osebni zdravnik in pri dvainsedemdesetih letih v pričakovanji penzije. Bil je edini Dobrunov bližnjak, ki v trenutni situaciji ni čutil nikakršnega pritiska. Celotno dogajanje in pravkar načeta tiskovna konferenca, ga je celo uspavala. Iz lenobnega sna se je zdramil šele ob dregljaju sosedovega komolca.

“Oprostite,” se je močno pogrknil ob črko R in si obliznil presušeno ustnico. “Torej … hvala za besedo, gospod predsednik. Tukaj na mizi imam izvide zdravniških preiskav, ki sem jih, bi rekel, opravil na večer priprtja fantov. Torej … krvna slika, bi rekel, kaže, da so bili vsi trije pod vplivom substance eritrometil karbonin. Imenujejo jo tudi, bi rekel … torej, zrno norosti. Pri tem bi poudaril, da sem pri gospodu Burbonu zaznal dvojni odmerek omenjene tvarine. Pri nekaterih osebkih, bi rekel, je taka doza dovolj za smrtne posledice. Prav tako sem, pri vseh treh, bi rekel, tudi pri Juretu Komelu, namerili v krvi zajetno količino alkohola in sledi tetrahidro kanabinola. Ta se sprošča ob zlorabi marihuane. Tako, da bi rekel … kaj sem hotel še navesti? Aja, samo malo, oprostite …”. Zdravnik je segel po robec, da bi se obrisal pod nosom in v tem ga je prekinil Dobrun:

“Hvala, gospod doktor.

Kot ste torej slišali, nimamo opravka le z razpečevalci mamil, ampak je Pankracija tudi uporabnik teh z zakonom prepovedanih substanc. Kadmanska javnost se mora v tem trenutku vprašati: ali je prav, da Pankracija brez osnove usmerja svoj sodni prst v nas, češ da kršimo zakon, medtem ko dokazano to počnejo sami?

Mislim, da sem s tem pojasnil vsa vprašanja in lažna namigovanja iz preteklih dni. Še enkrat hvala vsem, ker ste se odzvali na moje vabilo in si vzeli čas za konferenco.”

Medtem, ko je predsedniška delegacija vstajala izza mize, so presenečeni in razočarani novinarji vzrojili z vprašanji:

Kaj pa vaše priznanje načrtnega umora, gospod predsednik? Ali nameravate odstopiti? Ali držijo govorice o zločinskih dejanjih vaše tajne policije VOLK? Kaj pravite na očitke, da …?

Dvorana je s frustracijo spremljala Dobrunov nasmeh v kotičku desne ustnice in nemalo je bilo takih, ki so ga razumeli kot posmeh sedmi sili.

Glavna vprašanja namreč niso prejela odgovorov. Zato je nekaj italijanskih novinarjev predsednika v odhajanju pospremilo z glasnim buježem, nekaj okorajženih Rusov pa je dodalo spremljavo jeznih žvižgov. Ker je bila konferenca precej krajša, kot so jo predvidele televizijske programske sheme, so imeli strokovni komentatorji dovolj časa, da so širom sveta Dobruna označili s karikaturo odsluženega generala, ki je zadnjih par dni očitno preživel zavit v slepilo kokuna, obdan z vato lizunov, ki mu iz strahu za lastno življenje prikrivajo resnico. Predsednik očitno še vedno verjame, da narod razume njegove umore posameznikov zaradi izpolnitve višjih ciljev.

Ves cirkus so kamere v živo prenesle v domove državljanov in kljub temu, da so mnogi plačani kadmanski novinarji privrženo ščitili Dobruna, so državljanom po tej predsedniški farsi samodejno odpadli okovi strahovladja. Ta klavrni poskus obsojanja Pankracije je bil dokončni kazatelj, da je predsednik izgubil stik z realnostjo. Dobrunu očitno ni bilo jasno, da v tem trenutku ne gre več za Pankracijo. temveč za preporod naroda v stiski.

Takoj po konferenci je za nekaj tujih medijskih hiš podal izjavo tudi Jure Komel, ki je v dogovoru z urednikom in v interesu višjih ciljev kadmanskega naroda zanikal resničnost zdravniških izvidov o zadrogirani krvi Pankracije. Hkrati je novinarjem podal novo dražilo, da po njegovih informacijah dveh fantov iz Pankracije ni v zaporu na Dobu.

Izginila sta.