burjac@ajd.sik.si

Zrna norosti2

MEDVEDJI SAMCI

Z napetim obrazom je Jure potisnil kljuko, previdno privzdignil vrata, da niso škripala in se neopažen pritajil v očetovo pisarno. Zasedel je izrezljani stol za pisalno mizo in iz žepa potegnil šatuljo s sumljivo vsebino. Razprl je plastično vrečico, iz nje se je privlekla aroma mastnih zelenih vršičkov in za trenutek je to žlahtno dišavo pridržal pred nosom. Nato je na šumečem lističu enega od zrelih vršičkov pomešal s tobakom, zraven nadrobil še košček nekakšne rjave brikete in vse skupaj s filtrom mojstrsko zavil v stožec.

Iz veže se je zaslišalo peketanje čevljev, Jure je za trenutek otrpnil …

Lažni alarm. Verjetno je Berta s pripravami na družinsko kosilo. Pohiteti bo moral, če želi preživeti vsakoletni nevrotični obed s svojci. Razprl je okno, povlekel skrivnostni zavitek iz zaklona, ga prižgal na debelejšem koncu in pomirjen zasedel kavč ob oknu.

S slastjo je potegnil v pljuča tisto prvo, najslajšo mehkobo omame. Zadržal je dih, da bi mu obogateni kisik siloviteje butnil v glavo. Ob izdihu pa se je omrtvičeno zvrnil v hrbtišče usnjenega dvoseda. Vsakoletno praznično srečanje z družino se mu je naenkrat zazdelo za par kilogramov lažja obveza, vsekakor bolj znosno.

Ob naslednjem vdihu in izdihu je spustil glavo vznak in se razgledal po steni z živalskimi trofejami. Oči so se mu na koncu ustavile pri mogočnem samostoječem medvedu. Ves zmehčan od pomirjevala se je dvignil, da si pobliže ogleda orjaka. Spomnil se je, da ga je oče podrl nekje v notranjosti parka Amona in si s tem prislužil odlikovanje župana. Prvič pa je opazil neverjetno resnične oči in kar nekako človeški izraz na obličju zveri. Svoj obraz je še malo približal h grozečemu gobcu in nato puhnil lahen oblak dima naravnost v odprto žrelo pošasti. Opazoval je, kako v igri nians dim elegantno vijuga med ostrimi čekani.

Naenkrat pa je kosmatinčev gobec resnično močno trznil: “PORKA MOTORKA!” je kriknil Jure v šoku, ki ga je sunkovito posedel na hrastov parket. Skozi dimno avreolo okrog medvedove glave je poskušal dojeti resničnost privida, ki ga še ni bilo konec. “Podaj sem tisto pipo, no!” Ga je nagačena žival že v naslednjem hipu poprosila z globokim baritonom. Precej pospešeno je Jure mežikal in begajoče iskal jasnino v gostem oblaku dima. “Kaj zdaj? Muca popapala jezik ali kaj?!” je še enkrat zvonko udarilo iz pojemajoče dimne skorje.

Tako torej. Droga je dokončno povzročila erozijo razuma. In zdaj ga crknjen medo ogovarja. Ne čveka leseno kot kakšen površen ventrilokvist. Ne. Razločno oblikuje svoj gobec v samoglasnike. Očitno se želi zadeti z mešanico njegovih pakistanskih zelišč in angleškega zrna.

No, če smo že tako daleč, pa dajmo.

Jure je počasi iztegnil roko proti spoštljivi šapi in počakal kaj bo. “Ne tam, butelj!” Je zabrundala mrcina. “V gobec mi jo vtakni!”

Seveda. Medo se ne more premikati. Oče je dal pribiti vse njegove ude h kovinskemu oporniku. Svoj tleči zvitek je Jure položil med stisnjene šobe zveri in medo je potegnil: “Khm, khm. Kaj si ti tu noter namešal, sine? Dobra roba. Bravo.”

Jure je bil ravno prav zakajen, da je lahko hitreje, kot bi verjel, prebolel bizarnost situacije in medvedova pohvala mu je kar malce dvignila hlače ponosa. ”Da, da. Specialna izdaja. Danes potrebujem močnejši pribitek, da preživim druženje s starši,“ je utemeljil. “ Pa trudil se bom prezreti tudi nevrotično polsestro in njene male kriminalce. Saj veš, družina pa to.”

Medo je zanergal: “Tebi se ne sanja kaj je to družina, sinko?” V zadržanem dihu je s cigaro v gobcu pojasnil: “Še nikoli nisi izgubil družine. In kdor ne izgubi, ne zna zares ceniti.”

“Oh, veš kaj? Jaz bi kot otrok plačal, da bi se izgubil s te hiše vpitja in sobivanja s kolerično mačeho.”

Medo je porogljivo vzdihnil: “Eh, ljudje. Ker ne cenite svoje družine, mislite, da imate pravico razbiti naše družine.”

Jure je prevzel od medveda žarečo štafeto, potegnil vase in zadržujoč dim v grlu zahteval pojasnilo: “Kam miriš s tem?”

“Ali ne veš, kako sem končal pribit ob to steno?”

“Seveda vem. Strašil si okrog vasi, izdali so tiralico in moj oče je rešil meščane pred Gozdno pošastjo kot so te poimenovali v medijih.”

“Ts. Pošast, kaj? Daj sem še en dim pa ti povem, kdo je zares pošasten.”

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Arhiv

Prijava na E-novice