Zrna norosti 5

“No, pa poglejmo, kdo je najina nocojšnja kuzlica,” se je sadistično oslinil Davor in potegnil osebni dokument iz denarnice. “Andrej Lazarević. Tudi prav. Nocoj boš plačal za svoje zločine, gospod Lazarević.”

Brezplodno je bilo vsako opletanje z bratovim imenom, saj ta dva uniformirana debila očitno nista vedela, o kom govori medtem, ko sta ga okrutno suvala na ulico. Iz krvavečih ustnic je Lazar panično usekal: “Moj brat je miličnik! Zoran Lazarević! Preverita! Zoran Lazarević! Če se mi kaj zgodi, bosta še danes oba na cesti!” Očitno je zaleglo, saj mu je Davor dodal le še en grobi sunek s pendrekom po boku in se nato z Lazarjevo osebno izkaznico sprehodil do modrega avtomobila.

V daljavi je bilo opaziti, kako se Davorjeva gospodovalna drža v nerazumljivem momljanju tali v podrejeno prestopanje. Zatem se je k Lazarju vrnil povsem drug človek – zbledela prikazen Zloglasnega Davorja. Ukazal je kolegu, naj odklene lisice in se Lazarju skorajda ponižno opravičil: “Oprostite, gospod Lazarević. Prišlo je do pomote. Poklicali so nas po telefonu, da se tukaj zadržuje sumljiva oseba in …, saj pravim, prišlo je do pomote. Izvolite, vaš dokument. Vas lahko kam zapeljeva?”

Lazar je kri, ki se mu je nabrala v ustih, pljunil na pločnik, pred čevlje modrih hinavcev in jima z južnim izrazoslovjem naštel nekaj genitalij, ki sta si jih prislužila. To pa je bilo tudi vse. Šel je naprej. Običajno si je privoščil večjo mero sadizma nad policisti, a v sebi je ponovno slišal nespodobni šepet, še vedno neprimeren za njegov agresivni renome. Čeprav mu je bilo na neki ravni jasno, da iz njega govori fantom zrna norosti, ga je bilo sram te sladke čutnosti.

Kje je Mefista?

Na srečo jo je zatipal za svojim hrbtom in zažarel v zmešanem čustvu poželenja in smrti. Poleg občutka sramu je telo od njega zahtevalo živalsko slo. Nevzdržna je bila želja, da popusti nagonu in vpričo širokega trga brezsramno zagrize vanjo. Vendar se je zadržal. Zvlekel jo je v najtemnejši kot stranske ulice, začel divje slačiti Mefistin rjavordeči plašček, tesno oprijeto srebrno srajčko pa je od neučakane sle nemarno strgal na več koncih. Zagrizel je v golo rjavo meso in rahlo zajokal od nedrja sladkosti. Izbruh pekočih skomin je zanetil baklo na čutnicah nebogljenega jezika. Divje je še naprej grizel sladkobo grenkega mesa in se povsem utapljal v ognjenem sramju bogatosti okusa. Nosnice mu je napolnila gosta aroma boginje pekla, razbolele ustnice pa so drgetale v mučnih užitkih čilija. Želel jo je prizadeti, želel ji je storiti silo, želel je, da trpi v primežu njegovih čeljusti. Bila je njegova drzna barvna razpoka na platnu neprecenljivih vrednosti.

Ta groba dvojna igra je krčila njegovo telo v vrhuncih naslade. Ves dotedanji svet je izgubljal pomen. Mefista je v ognjevitih plamenih strasti z božansko oblastjo svetlila mračna zakotja preteklosti in ga gnala v vse večje brezumje. V mrak ulice je odjeknil silovit izbruh nebeškega ugodja.

Kaj se dogaja? Preveč sladkobe. Preveč pekočine. Kaj je ta brezsramna draž, ki se je ne more prenajesti? V njem je pljuskala mešanica slabe vesti in božanskega nektarja.

Da bi streznil svoje izprijene želje, je zavil v najbolj zanikrno gostilno, se družil z najbolj primitivnimi primati, srečal podivjano verzijo njihovega pevca Mace, zverinsko pijan mu je priznal svoje prešuštvo z Mefisto in na poti domov je Maca izničil del okusa naslade z odurno izpovedjo o atentatu na njunega prijatelja Ernija.

Doma sta legla eden na kavč, drugi v fotelj in do spanca premlevala vsak svojo agonijo. Čokoladni fantom pa je še v sanjah ožemal Lazarjeve življenjske sokove in ga surovo utapljal v povodnji boleče topline.

Lazar se je zbudil v deloma oblačno nedeljsko jutro in se ves razgaljen od pekočega ugodja pretekle noči odpravil ven, po zrak. Ulica ga je streznila z gnusnim potrdilom atentata na prijatelja Ernija. Zato se je vrnil v stanovanje, odprl pivo in dvakrat sunil Maco. Naj se še on zbudi v to mračnobo.

Nedeljo je prepil, ponedeljek prav tako. Mefistine podobe so sčasoma zbledele v možganski galeriji, občutki slasti pa so bili boleče zapečeni v njegovo zavest in so že netili novo željo po zrnju norosti.