Zrna norosti 9

Jaz vem, kdo je moril v imenu Antona.

Tolsto prase je nahujskalo miličnika.

Jaz vem, kaj je počilo v pravičnika.

Molče sem tudi jaz pospravil Ernija.

Jaz vem, kdo je spravil Ernija s sveta.

Beli rabelj, nova sekta, stara mafija.

Beli rabelj, beli rabelj, beli rabelj, stara mafija.

V teh nekaj verzih je volčja banda očitno prepoznala podrobnosti iz barskega pogovora med tistim zavaljenim angelom varuhom in izbranim morilcem.

Sicer pa se nam včeraj po intervjuju ni sanjalo, da bi bilo karkoli narobe, ker smo v naglici zapustili RTV. Čakal nas je koncert v enem od tebajskih pajzeljnov, kjer je poleg nas igrala na silo reanimirana skupina Alle hunde, pred tem še Antifanti, v zaodrju pa je bilo tudi nekaj članov razpadle skupine Diktator. Tik pred našim nastopom je skozi vrata udaril organizator koncerta, Frenk, in zaničljivo pljunil: “Pankracija, poberite svoje usrane instrumente in da mi takoj spizdite, pičke kriminalske!” Moja fanta sta bila šokirana, jaz pa sem zaradi tega, kar mi je maloprej povedal radijski tonski tehnik, slutil za kaj gre. Poleg tega sem skozi priprta vrata za Frenkovim hrbtom videl dva široka tipa v belih plaščih. Opazil ju je tudi eden od skupine Diktator in jima naglo stekel naproti. Videl sem, kako so izmenjali nekaj besed, nato sta agenta odšla, Diktator pa se je vrnil in me gledal z izrazom, ki je sporočal “Odpisan si, stari.” Sedaj mi je bilo dokončno jasno, da sem si tistega pijanega dne spisal smrtno obsodbo. Obenem sem dobil potrdilo o tem, kar se je že dolgo govorilo. VOLK je že pred leti med svoje izvidniške agente pridobil tudi najbolj vplivne pankerje, pospešil njihovo slavo in preko glasbe držal mladino pod kontrolo. Proti–institucionalno gibanje panka je postalo orodje krvave institucije. Država je skupini Diktator celo podelila nagrado za najboljšo ploščo, ki je nosila pomenljiv naslov Dvorne cipe. To spoznanje vama omenjam le zato, da bosta vedela do kam sežejo kremplji volčjakov. Ne zaupajta nikomur!

Kakorkoli, današnji koncert je odpadel. Čeprav sta se fanta ruvala s Frenkom, sta na koncu popustila in začeli smo pospravljati instrumente. Ker sem se zavedal, da me pred hišo čakajo tisti črni mafijski pizduni in so mi štete zadnje minute svobode, sem fantoma rekel, da sem v zaodrju pozabil kabel od kitare. Obrnil sem se, prehoil le toliko hodnika, da sem izginil iz vidnega polja, splezal sem na eno od okenskih polic in skočil s prvega nadstropja v sneg. Od daleč sem videl, kako je policija moja fanta surovo trpala v neko večje vozilo. Od tam sem šel naravnost k odvetniku Bohincu.

Tako. Zdaj vesta resnico. Ne iščita krivcev. Ni vredno izgubljati zdravja. Zdaj vem, da je VOLK res to, kar smo vedno trdili – izurjena trdnjava likvidatorjev, ki so globoko prepričani, da je iztrebljanje in varovanje naroda eno in isto.

Bil sem del tega našega pank gibanja, del upora proti instituciji, proti elitam, živel sem anarhijo ali pan–kracíjo, kot smo ji izrekli, in sedaj bom svoje življenje končal v boju s pokvarjeno oblastjo. Verjetno je tako tudi prav. Ta država tako in tako gnije na ostankih usmrajenega sistema, a se noče razkrojiti. Ta politika je še bolj gnojna in žarka od prejšnje. Učili so se pri ruslanskih mojstrih, kot so Velnin, Stalenkov in Žugalič, ti pa so se učili pri predhodnih elitah. Tudi ves svetovni sistem voditeljev je v osnovi gnil in naša država je le že v tem trenutku predjed ostudne kapitalistične požrtije.

Žal mi je, če sem vama povzročil bolečino, ampak naključje je hotelo, da bom umrl za našo idejo, ki prezira nadutost sovranov. Ponosen sem na to.

Simon Burbon – Maca