Zrna norosti 8

Volčjak se je umiril: “Glej, nikomur se ne bo nič zgodilo. Še najmanj tebi. V Aheronu pričakujejo jutri kakih šeststo ljudi in mednje bo pomešanih trideset naših plačancev, ki bodo skrbeli za zaledje. Po tvojem strelu bomo poskrbeli tudi za prikrivanje dokazov. Pa saj veš, kako dobro so namazane te rutinske operacije, no. Saj nisi prvič zraven. Nič ni tokrat tako zelo drugače, kot praviš. Počakaš na dogovorjeni čas, bum v tarčo in v roku ene ure boste z družino na letalu na dopust. Vrnete se takoj, ko se poleže prah. To bo seveda dokaj hitro, saj ni nikomur posebej mar za tega zarukanega pajaca. Pa tvoj dolg bo seveda pozabljen. To ti osebno garantiram.”

Zaradi vse gostejšega prometnega hrupa sem iz naslednjih deset minut pogovora izluščil le še nekaj bliskov morbidnih izjav z imeni, kot na primer: “Brez skrbi, Tone ve za to in ne bo pozabil tvoje usluge. Vedeti moraš, da komaj čaka, da utihne ta jebeni pezdetek. To pomeni, da bo zate in za tvojo družino od jutri naprej še posebej dobro poskrbljeno.”

Potem ko je kelnarca začela brisati šipo v naši bližini, sta ji zločinca plačala račun in odšla. Debeluh je pred gostilno položil roko na ramo miličnika, ga usmeril za desni vogal in od takrat ju nisem videl več.

Naročil sem si tropinovec. Ob njem sem želel nadvse trezno premleti pravkar slišano. Naposled se mi je nekaj posvetilo. Zakaj je rekel, da bodo ubili lastnika od Kaje? Uh, ker Kaja ni človek. Kaja je pes. In njen lastnik, ta Erni, ki ga je omenil volčji tolstač, je naš Ernes. Ernes Gebara. On je imel psičko Kajo in trdi, da so mu jo umorili. Glede na Ernijevo udrihanje čez oblast, bi rekel, da je tisti Tone, ki sta ga omenila, sam predsednik Kadmanijske vlade Anton Dobrun.

Sedaj, ko sem vedel, o kom je tekel pogovor in kdo je naročil umor, mi je smrtna groza zakrčila telo. Zavrtel sem tekočino v kozarcu, jo hlastno zvrnil v grlo in takoj naročil še en dvojni špric. 

Ernija sem osebno poznal. Enkrat smo se ga pred koncertom v klubu MKDN brutalno nasekali v njegovi gostilni. Name je naredilo velik vtis to, kako je znal prezreti naš marginalni videz. Ostal je kul, čeprav smo bili gotovo preglasni za ostale goste. Bil je človek, ki te ni cenil po obleki, pač pa po integriteti. Kasneje smo Ernija pogosto srečali na Ovidovem trgu in debatirali z njim o nujnem razpadu samovladnega sistema, pa o grožnjah kapitalizma in podobno. Ko je Kadmanija postala samostojna, se spomnim, da nas je špiknil: “Zdi se, da v teh časih brezposelnosti in vladnega nategovanja naroda potrebujemo anarhično idejo panka bolj kot kdajkoli prej. Ampak fantje, pank je pa škripnil. Zatajili ste v najbolj pomembnem trenutku in neki bedaki brez potrebe pišejo na stene »Punk is not dead«. Konec je z vami.” Vedeli smo, da provocira. Nisi mu mogel zameriti. Bil je v redu človek in takoj, ko sem izvedel za komplot proti njemu, bi moral zdrveti do prve telefonske govorilnice in ga posvariti pred temi krvosesi. Jaz pa sem pil.

Njegov šegavi obraz me še danes preganja. Nič nisem naredil. Povsem sem se ga nadelal v tistem predmestnem pajzeljnu. Prisluhnil sem razumu in zdelo se mi je nadvse zdravo, da se ne vtikam v te zadeve dokler ne bom dovolj pijan. Intuicijo sem utopil v naslednjem kozarcu vina, pomešanega z radensko, in se kmalu dodatno zalil še z brizgancem.

Pil sem še celo popoldne, celo noč in del naslednjega jutra. Do kolikor se spomnim, sem zamenjal še vsaj tri gostilne in nekje vmes me je moral pobrati naš bobnar Lazar, ker sem se pač v nedeljo pozno popoldne zbudil v njegovem stanovanju. 

Ko sem odprl oči, mi je Lazar, kar tako brezčutno vrgel v obraz: “Pizda! Na Ernija so streljali. Mrtev je.” Ob taki novici si nikakor nisem želel strezniti in se razkrajati v realnosti tako gnilega sveta. Zato sva z Lazarjem v tišini spila vsak svoje pivo in zdi se mi, da sem potem moral kozlati. Vsekakor me je vse skupaj sililo na bruhanje in sem predlagal, da greva še v Rajo na dva kratka. Tisto popoldne, večer in noč so spet nezaznavno minili, ker se resnično ne spominjam, kje smo hodili, kaj vse smo pili in kdo vse je bil z nami. V ponedeljek zjutraj pa sem se zbudil na Tržaški ulici, zguban v sedeči položaj na robnika pločnika in moj hrbet se je opiral ob drog javne luči. S težavo sem vstal in se sprehodil mimo kioska. Na naslovnici časopisa sem ujel: Gebara umrl pod strelom puške. Pograbil sem časnik in prisežem, da so mi prvič v življenju tekle solze. Niti na babičinem pogrebu in na pogrebu svojih dveh bratov nisem jokal.

Pomislil sem, da bi šel na policijo, a sem se spomnil, da je Ernija ubil kifeljc. Zato sem sklenil, da zaenkrat nikomur nič ne povem. Sploh pa klinc: kdo bi verjel takemule usnjenemu zavržencu?!

Še malo sem nezavedno taval po jutranji megli Tebaje, nato pa zavil v Unix in si naročil žuto oso. Za mizo sem sedel sam, saj je večina naših brezposelnih fantov še spala, tisti ta srečni pa so se v proizvodnem peklu mučili za štiri fičnike na uro. Nekje med tretjo in četrto rundo piva pa se je iz mene sama od sebe izlila skladba Beli rabelj, ki sem jo z izposojenim kulijem napisal na rob letaka za pivo.

Skladbo sem že naslednji dan prinesel na vaje in v začetku julija smo jo skupaj z drugimi komadi sredi noči posneli v studiu Aheron. Kar dolgo je trajalo, preden so na Radiu Lav poslušali naše posnetke in nas povabili k intervjuju. Glavni urednik Goran je bil navdušen nad provokacijo skladbe Beli rabelj. Vsaj mislil je, da gre za provokacijo, ko je skupino Pankracija povabil v oddajo Subkult.

Intervju je tekel v živo, točneje včeraj, 13. 2. 1993, v studiu 14. Zavrteli so ves naš album in kot avtor sem komentiral vse skladbe, nisem pa želel komentirati Belega rablja, ker mi je nedolžna kri razžirala želodec in me vse močneje silila v bruhanje. Kakorkoli, skladba je šla včeraj v eter in podrobnosti iz teksta so očitno zatresle stolčke neobstoječih volčjeglavih uradov. Tako sklepam, ker mi je radijski tonski tehnik prejle pred koncertom povedal, da je uredništvo radia po našem intervjuju prejelo klic in urednik je ves bled odložil telefonsko slušalko. Prejel je nalog, da se brez oklevanja vse naše pesmi umaknejo iz arhivov. Najavil je še, da bo v kratkem predložil vodstvu svoj odstop.

Ker vem, da se bodo kmalu izgubili tudi originalni trakovi s posnetki, bi rad tukaj zapisal del skladbe, ki je dvignila pepel v botrstvu neobstoječega angelskega podzemlja. Ni ravno neka jebena super umetnina, ampak … tako gre:

Jaz vem, kdo je spravil Ernija s sveta.

Beli rabelj in njegova žaltava politika.