Zrna norosti 7

KRVAVO OMIZJE

Nisem povsem priseben. Priznam, da me je prekleto strah in zato ne bom svetohlinil s cukrastim uvodom ala “Draga žena in ljubljeni sin …”, ker dobro vesta, da nisem bil, ne drag partner niti ljubeč foter. Ta zajebani svet pank glasbe ne dela izjem. Enako je surov do državnega sistema, kot do glasbenika in do njegove družine.

Ni pravično, da moram uporabiti zlajdrano frazo, ampak, če bereta to pismo, ne diham več. Ali pa vsaj ne bom več prav dolgo. Žal mi je, da je tako. Pa ne jezita se na Bohinca, ker vama je šele sedaj predal to pismo. Tako sem mu sam naročil.

Ker vem, da so tiste zveri za svojim krvavim omizjem že sklenile maščevalni akt zoper mene, vama želim napisati resnico, še preden crknem v domnevnem samomoru ali kaj podobnega. Glede na moj javni opus bi rekel, da bodo uprizorili prekomerni odmerek kake poceni droge. Predvidevam tudi, da se bodo po moji smrti razširile mnoge laži, ki naj bi me teptale v blato sistema. Čeprav je moje življenje že ometano s precej konkretno zaplato umazanije, nikakor ne dovolim, da bi vajine oči slepil madež tega mojega nasilnega izdiha. Svoje življenje sem zajebal, ne bom zajebal še smrti. Ne bom jim pustil priokusa nadvlade, tem državnim zarukancem.

Moja zadnja želja pa je, da o tem, kar bosta pravkar brala, ne spregovorita absolutno z nikomer. Bojim se, da se bodo ti kamenosrčneži spravili še na vaju.

Nimam nekih dokazov o njihovih zločinih, barabe so gotovo za sabo zagreble vse sledi gnusnega. Zato bom v tem pismu natančno orisal resnico o vsem, kar se mi je zgodilo.

Pred dobre pol leta, točneje 13. junija 1992 sem bil po naključju priča grozljivemu pogovoru, katerega posledice so udarile vso državo, mene pa obsodile na giljotino.

Tisto usodno soboto sem v naši vadbeni sobi krvavo švical ob pisanju skladb, saj nam je tik pred snemanjem manjkala le še ena. Kljub jutranji uri je bilo vroče in izjemno sem se mučil. Nisem smel razočarati producenta, ki je obljubili predstavitev albuma na radiu. Če mi naš manager Rebrač, ne bi zatežil, da naj se že spravim k pisanju, če želim več koncertov, bi se v tistem trenutku poscal na papir in posneli bi anarhistični komad, v katerem bi se trideset sekund drl “Rumeni smrad! Davčni urad!” ali kaj podobnega. Če danes pomislim, bi bila ta ideja boljša od morilske skladbe, ki sem jo na koncu prinesel v studio.

Kakorkoli, povsem me je dušila tista smrdljiva vukojebina od zatohle sobe in zato sem šel na pivo. Raja in Meleks sta bila predaleč za intenziteto moje žeje in zato sem zavil v prvi bife ob poti. Lokal je bil prazen in točno tako mi je tudi ustrezalo. Če bi mi na tak dan kak provincialni kreten spet drkal komentarje na moje špičake ali pasjo ketno okrog vratu, prisežem, da bi mu s kovinskim boksarjem vžgal direkt v čelo.

Stisnil sem se v kotno mizo ob pregradi z zelenim bršljanom; plastični ponaredek. Za uvod sem naročil enega kratkega, pa špric in skrbel le še za to, da se me pijača prime. Zaradi usmrajene predmestne vročine je kelnarca pustila odprta vrata in občasno je moj mir zmotil mimovozeči tovornjak, ki je zavibriral šipe preperele beznice. Očitno so nekje v bližini kopali temelje za še eno jebeno socialno stolpnico, ker ti tovornjaki polni in prazni peska so rohneli mimo gostilne v izredni gostoti. To me je strašno nerviralo. Naročil sem še en špric.

Jutranji nemir sta dodatno zmotila še dva gosta, ki sem ju sicer slišal vstopiti in zasesti mizo tik ob meni, nisem ju pa videl, ker sta se usedla na drugo stran plastične zelenice. Tudi onadva me nista opazila.

Zagnala sta utrujajoč vremenski pogovor, ki me ni zanimal in kamioni so ga na srečo preglasili. Mojo pozornost pa sta pridobila, ko sta začela govoriti tišje in bolj nasršeno. Ušesa sem prilepil k ogradi in za začetek ujel tisti ogabni izrek, ki ga ne morem pozabiti: “Hmetavza bomo napili do smrti, mu podtaknili puško in ti boš podrl onega prasca. Nihče ne bo posumil, kdo je zadel tarčo. Ti si varen, verjemi mi, da si varen,” je ponavljal zaobljeni nekoliko piskajoči glas.

Previdno sem odstrl nekaj lističev bršljana na ogradi, ne preveč, da me možakarja ne bi opazila. Res me je zanimalo, kako izgledajo profesionalni morilci. Ob steni je sedel prešvican zavaljenec, katerega sem ga videl prvič v življenju. Vendar sodeč po kvadratastih zasenčenih očalih in svetlo belem plašču sredi poletja z gotovostjo trdim, da je šlo za agenta obveščevalne službe VOLK. Jebeni volčji angel varuh naše usrane vlade. Drugega, ki je sedel nasproti debeluha, pa sem prepoznal, ker je včasih kot policist sodeloval na koncertnih racijah, pa njegovega brata poznam. Saj ni važno, kdo je bil, a videti je bilo, da mu niso pustili veliko izbire.

Njun pogovor je preglasil še en tovornjak in živčna kolona avtomobilov za njim. Tako da naslednje, kar sem ujel, je bila nova smrtna izpoved tistega zavaljenega prašiča: “Kaja je že mleto meso. Skrajni čas je, da se znebimo še njenega čvekaškega lastnika.”

“Jebemti, serijski morilci,” sem pomislil in debeluhar je nadaljeval: “Zasmehuje nas, razumeš? Pljuva svoj strup v obraz našega naroda Kadmanskega in vsega, kar smo častno gradili v imenu ljudstva. Glej, Erni je madež. Je neplačan dolg v naši novi državi in jutri bomo poračunali. Jutri pade s tvojo puško ali pa s katero drugo. Zato mi ne govori, da si si premislil, ker ti tega v uradu ne bodo odpustili. Ne bom ti mogel več kriti hrbta. Moje roke so zvezane v tej zadevi, razumeš?” Medtem, ko mu je volčjak potisnil simbolično prekrižane roke čez mizo, je policist živčno mečkal papirček in sklonjeno molčal. Debeluhar pa je nadaljeval v bolj pretkanem tonu: “Dolgo let si že naš, zato mi povej. Smo ti že kdaj obrnili hrbet? Si mogoče slišal kakšen NE na občini, ko si začel graditi hišo na nezazidljivi parceli? Je tvoja tašča mogoče v zaporu zaradi pobega s kraja nesreče? Ali ti je nismo dostavili na dom z nepomembnim sodniškim opominom, čeprav je pijandura pomendrala osnovnošolca na prehodu za pešce? Če bi nam v teh ključnih časih rad obrnil hrbet, mi takoj, takoj zdaj mi to povej. Ampak pomisli tudi na svojo lepo družino. Sanja bo šla naslednje leto v prvi razred, kajne?”

Policist je v zadušenem besu ostro vzrojil: “Če se kaj zgodi moji družini, bom rohnel po celi Tebaji, dokler ne zakoljem vse do zadnjega od vas jebenih hinavcev! Ti je jasno?”