Zrna norosti 16
KOŽA IN DUŠA
Jure je tonil v valovanju njenih pozlačenih las. Zdelo se je, da vdihuje ogenj, ko je srce je neusmiljeno naganjalo podivjane utripe po vznesenem telesu. Izpod nasmeha rahlo priprtih ustnic je nasproti njega odzvanjala angelska pesem Marininega glasu.
“Zdravo, Jure!”
Brez odgovora.
“Ejla?!”
Brezplodno.
V grlu zasanjanega pankerja se je pretakalo le nekakšno blebetavo krčenje in Marina sem je ob tej privlačni zmedi bežno nasmehnila. Pravzaprav je veliko razmišljala o Juretu od zadnjega srečanja. Opažala je kako se v mislih vse bolj zlija v namišljen objem njegovih rok, večkrat je uživala v snu dotika ustnic na svoji rami, nežen zdrs lica ob licu in spomin na njegove globoke temne oči jo je ovijal v blaženost.
Zdramila se je: “Em, na tajnici je bilo sporočilo, da želiš čim prej govoriti z mano.”
“Da.”
“Predlagaš, da vstopiva v hišo in mi poveš več?”
“Da, seveda … kar … za mano … pridi. Nona je zaspala. Si za kavo?”
“Ne! Prosim, ne kave! Mislim … sem jo že pila doma, hvala.”
Jure se je ustavil pred vrati dnevne sobe in Marino z dlanjo v spodnjem delu hrbta rahlo usmeril v prostor. Juretov dotik je skozi njeno telo metuljil nepričakovane valove ugodja. Nagonsko se je stisnila bližje k njemu in še preden se je lahko zavedala, jo je povlekel v objem, o katerem je sanjala. Nekje med poljubi jo je strastno stisnil ob steno, da je vztrepetala od sladke breizhodnosti. Pustila je njegovim hrabrim dlanem, da so raziskale vsa mesta vznesenega ugodja. Zdelo se ji je, da se vrtinčita v prelivanju kože in duše, nič več ločena, nikoli sama, združena v isto bitje, ki lahko ustvarja nove galaksije.
Ko je strast popustila vrhuncu, sta odeta v debelo deko molče uživala umirjene smehljaje popoldanskega sonca. Marina se je prepustila rahlemu mrščenju las, miže privita v okrilje njegovega vratu.
“Nona pravi, da si hodila v medicinsko šolo,” je Jure načel temo, zaradi katere je poklical Marino prejšnji dan.
“Sem. In dokler moja mama ni zbolela, sem delala v zdravstvenem domu v Luksarju. Sedaj pa sem že kar nekaj časa polovično zaposlena v kuhinji bližnje restavracije. Nekaj malega zaslužim tudi s pospravljanjem hiš tod okoli.”
“Pravzaprav sem te želel vprašati, ali bi lahko vsak dan poskrbela za nono Nežo,« je bil direkten Jure. »Vse bolj onemogla je in zelo me skrbi zanjo.”
“Z veseljem bi, Jure, res. Tvoja nona mi je zelo pri srcu, a ob vsem, kar me zaposluje, bi težko našla čas še za tako zahtevno skrb.”
“Mislim, da ne razumeš. Jaz bi te zaposlil. Ne bi ti bilo več treba delati v kuhinji in pospravljati drugih stanovanj. Dovolj bi zaslužila.”
“Nočem, da me napačno razumeš, ampak tvoja nona se je prejšnji dan jezila, da si brezdelnež oziroma kot je rekla ‘muskontar v nekem zavoženem ansamblu’. Predvidevam, da živiš pri očetu in te on vzdržuje. Torej …”
“He, he, res sem tudi glasbenik, a s tako glasbo v Kadmaniji ne bi mogel preživeti. Živim pa v lastnem stanovanju. Po mami sem z osemnajstim letom kar zajetno obogatel. Njena družina je bila premožna. Doslej nisem videl velike vrednosti v tej materialni navlaki, a če lahko pomagam noni … in tebi. Kako torej? Bi v tem primeu lahko skrbela za nono Nežo?”
“Ne vem. Kaj točno pričakuješ od mene?”
“Verjetno nič takega, kar nisi počela že doslej. Malo bi pospravila hišo, poskrbela za špecerijo, kaj vem … šla v lekarno po zdravila pa to. Poleg tega bom bolj miren, če bom vedel, da nona ni sama.”
“Kdaj pa naj bi začela?”
“Lahko že danes ali pa jutri. Prejel sem klic iz Tebaje in nujno moram na en televizijski intervju. Ne maram pustiti none same tukaj v dvorcu. Bojim se za njeno življenje. Zato te prosim, da me takoj pokličeš, če bi se tu okrog pojavil kdo iz Tebaje. Še posebej Magda ali pa …”
“Čakaj, čakaj! Kaj misliš s tem, da se bojiš za njeno življenje?”
“Ne vem. Magda je noni med zdravila podtaknila drogo. Zrno norosti. Zato je bila nona tako razdražljiva. Mislim, da je za vsem tem tudi moj oče. Že več let dela pri VOLK-u, v samem jedru kriminalnega podzemlja.”
“Da bi noni škodil njen sin? Pa saj VOLK-a ni več, odkar ste se odcepili od tiste stare države Harmenije.”
“Obratno. Ti volčjaki še nikoli niso imeli take nevarno velike moči. Ščiti jih krinka nove države. Poskušajo nam prikazati, da je oblast prevzela nova energija, v senci visokoletečih nakladanj pa jih napaja ista baterija kot prej. Zaprli so dva fanta iz skupine Pankracija, kjer igram. No, tudi mene so strpali v čuzo, a so me potem izpustili. Kar hočem reči je to, da mučijo in morijo po tekočem traku. Zato se bojim za nono.”
“Jure, oprosti, če se ti bo moje vprašanje zdelo predrzno, ampak … kaj se je zgodilo s tvojo mamo?”
“Umrla je v prometni nesreči, ko sem bil še majhen. Zakaj si se spomnila nanjo?”
“No, ni enostavno, o tem govoriti …”
“Vse mi lahko poveš.”
“Ne vem … očitno imamo v naši družini dar zaznavanja, torej … duhov. Vem, sliši se noro in tudi sama do pred kratkim nisem verjela v te reči. Celo bala sem se jih. Potem pa sem doživela srečanje s svojo umrlo nono. Povedala mi je stvari, za katere nisem vedela in izkazale so se za resnične. Odtlej sem imela še več takih videnj. Kot da bi se mi odprla neka vrata v tisti svet mrtvih. In tako sem prejšnji dan ob dotiku tvojega medaljona začutila nekaj grozljivega. Zdaj vem, da za nesrečo tvoje mame stoji tista tvoja mačeha Magda. Pa še en srhljiv moški temne polti.”