Zrna norosti 45

OKOSTNJAK V OMARI

“… stopim na oder in prepričam zbrane, da so bili zavedeni. Ti je sedaj vse jasno?”

“Jasno, jasno …”

“Ma klinac, ti je jasno! Sigurno boste spet vse zajebali, vi kreteni. Še enkrat ti bom ponovil cel postopek. Pa zapri vrata in preglej, če nama prisluškujejo.”

“Vse je čisto, gospod predsednik. Prejle smo z detektorji prevohali vse prostore.”

“Torej, ponoviva: Magda in Davor zakurita štab; ko se ogenj vžge, vklenete organizatorje shoda – pri odru jih zadržite, razumeš? Ko se požar poleže, bo narod demotiviran in jaz lahko stopim na oder, da linčam Pankracijo. Si naročil našim TV ekipam, naj bodo pripravljene?”

“Sem.”

“Dobro. Želim, da posnamejo umiranje, paniko, jok … naj se vidi anarhija, ki jo bo povzročila pankracija z zažigom državnega urada. Ste vse počistili v štabu?”

“Smo. Le še palete z zrnom norosti bomo kot zmenjeno, takoj po začetku požara prenesli skozi zadnji izhod, da ljudje v paniki ne bodo nič opazili. Kamion že čaka za stavbo.”

“Dobro. Pa da mi tokrat slučajno ne priletijo spet kakšni okostnjaki iz omar. Dokumenti? So odstranjeni?”

“Niti enega lističa ni več v stavbi. Pa dva kombija s kopijami tistega dokumenta, ki namiguje vašo vpletenost v umor, smo prejle prestregli.”

“Vem, sem slišal. Kje ju imate sedaj?”

“Brez skrbi. Ne boste ju več videli. Niti šoferjev.”

“Dobro. Sporoči Davorju, naj ob dogovorjeni stavba zagori, jasno?!”

“Jasno, gospod predsednik. Tokrat gremo na gvišno. Uporabili bomo kerozin, torej to letalsko gorivo …”

“Pazi, da ne spet kaj zajebeš, Branko. Drvače boš odpisan.”

Odpisani urednik Martin se je v nizu pritajenih krikov skotalil iz omare. Malo zato, ker je deset izjemno dolgih minut s kamero v rokah napenjal vse mišice, da se ne bi prevrnil iz utesnjenega prostora, še bolj pa zaradi šoka ob pravkar slišanem. K sebi je stiskal aparaturo, ki je na traku hranila enega najbolj dragocenih materialov v zgodovini Kadmanije; povsem druga zgodba kot nekaj preplašenih ministrskih obrazov. Ujel je Dobrunov naklep množičnega umora.

Preprečil bo požar.

KLET

Obilna lesena vrata volčjega brloga so se kar sama zaprla za Juretom; ne do konca. Stal je nepremično, zakrknjen v preganjavici, in skušal je ujeti kakršenkoli zvok iz volčjeglavih pisarn; pisalne stroje, peket čevljev po granitnih hodnikih, ali vsaj zamolklo čebljanje uslužbencev.

Ko je končno prekričal svoje notranje strahove in bil prepričan, da v stavbi ni nikogar, je z nogo porinil spodnji del duri, da je zapah odjeknil v kovinski zaskočnik vrat.

Očitno so izpraznili stavbo iz strahu pred nocojšnjimi protesti. Idealna priložnost, da najde kakšne dokaze proti vladi ali vsaj odgovor, kam so premestili Maco in Lazarja. Previdno se je premikal po hodniku in z razočaranim pogledovanjem v pisarne opažal, da so agenti očitno volčje skrbno prečistili prostore.

V zraku je ujel rahle vijuge nekakšne goste naftne vonjave, a se ni pretirano obremenjeval z njo. Šele, ko se je spuščal po utesnjenih stopnicah v mrakobo kleti, ga je v ključnicah začelo ščipati vprašanje: zakaj so stavbo pustili odklenjeno? A bilo je prepozno, da bi si premislil.

Na koncu stopnišča se je naslonil na kovino debelih kletnih vrat in jih previdno odpahnil le toliko, da bi se lahko zrinil v temni prostor. Skozi odprtino je butnil vanj še ostrejši naftni duh in rezko ga je zapeklo v oči. Vseeno je vstopil.

V senci kamnitih obokov je zagledal palete z rjavimi paketi. Oprezno je prečil klet in si pobližje ogledal vsebino: zrna norosti in indijska konoplja. Na tone droge. Govorice, da je država največji preprodajalec, so bile torej resnične. Hkrati je bil to tisti dodatni dokaz proti predsedniku vlade, ki so ga fantje potrebovali, ampak … kako spraviti vsa ta mamila na ustrezen način v javnost? Mogoče jih lahko kdo posname in …

Skozi priprta vrata se je prihulil oddaljen odmev hoje po stopnicah. Jure se je v sunku skril za pakete droge in izza pasu potegnil pištolo. Razširjenih oči je čakal na prišleke.

Zgroženo je prsknil samemu sebi, ko je na vratih zagledal svojega očeta. Dvignil se je izza palete zrnja in jezno uperil vanj preteči revolver brez nabojev.

“Stoj!”

Oče je presenečen nad osenčenim strelcem dvignil roki in takoj zatem postavil desno dlan v stop, da mu še nekdo, ki je očitno stal za vrati, ne bi sledil v prostor. Ko se mu je v temi zbistril vid, je prepoznal sina.

“Kaj pa počneš, fant moj? Spusti orožje, preden pride do nesreče.”

“Utihni! Izdajalec!”

“Jure, ne razumeš. Na tvoji strani sem!”

V molčeči paniki je Jure ocenjeval situacijo. Malo ga je zmedel očetov izgovor, a po tem, kar se je zgodilo noni Neži, očetu nikakor ni zaupal več.

“Spusti pištolo, Jure! Vse ti bom razložil. Jaz sem ti pomagal …”

“Tišina! Že vse vem! Izdal si narod. Izdal si našo družino. Nono si želel umoriti! Mene si sicer rešil zapora, moje prijatelje pa si … kako si sploh še upaš živeti?!”

“Napačno si razumel, Jure. Ne poznaš cele zgodbe. Umakni orožje in dovoli, da pojasnim nesporazum.”

“Nehaj manipulirati z mano! Nobenega nesporazuma ni in …”

“Maca je tu z mano, Jure!” Oče je nekomu prikimal skozi vrata, češ da naj vstopi.

“Lažeš! Mace ni tu! Naj se nihče ne gane, sicer …”

Strel.

POMEMBNO OBVESTILO!

“Vsi, ki stojite ob stavbi na Odesijevi ulici se prosim nemudoma umaknite proti trgu. Vsi na trgu se ravno tako pomaknite proti trgovinam, da naredite ostalim prostor.

Ponavljam! Nemudoma se umaknite od stavbe državnega arhiva.

Hitreje, prosim!

Dobili smo sporočilo, da je v stavbi požar.

Ne! Počasi! Počasi, prosim! Brez panike!

Malo strpnosti, prosim, sicer bo …

Umirite se! Požara še ni …”

Prepozno.

KREMATORIJ OČIŠČENJA

Jure je zgroženo zrl, kako se je njegov oče Ivan sesuval v prah kamnite kleti. Zoprn ženski glas je na stopnišču zaklical očetovo ime in ga omotal v mastne psovke. Medtem ko si je ranjenec na tleh odpenjal beli plašč in očitno segal po orožju, je izza vrat doskočil Maca in se umaknil za steno. Sledila sta še dva strela, grozljiv krik in padanje nemočnega telesa.

Ivan se je pred novim obstreljevanjem zvalil stran od vhoda, Jure pa je zapahnil železna vrata. Skozi reže je bilo slišati znani glas moškega v obupanem objokovanju. Jure je stekel k očetu: “Oče! Si v redu? ” Sivi plašč se je že namakal v toplini krvi in Ivan je boleče stiskal zobe. “Nič hudega ni. Le v ramo me je zadela.“

Žalujoči na zunanji strani zapahnjenih vrat se je podivjano zaletel v kovino: “Vse vas bom zaklal! Mrtvi ste! Slišite?! Ne morete zbežati! Pečeni ste!”

“Je to Davor?,” je Jure vprašujoče pogledal očeta. “Si torej … ustrelil si Magdo?” Oče je tiho prikimal.

Jure se je v šoku zvrnil ob steno. “Kaj hudiča se dogaja? Ali torej res nisi na strani VOLK-a?”

“Vse je v redu,” je Maca pomiril Jureta z nenavadno spokojnim glasom. Zdelo se mu je, kot bi ga za trenutek zadela doza krepkih pomirjeval. Jure je pogledal Maco v obraz in opazil, da je poleg neurejene brade in dolgih las, Maca še v nekem drugem smislu popolnoma spremenjen. “Tvoj oče je naju z Lazarjem rešil iz zapora. In dokumente, ki si jih predstavil na televiziji … on jih je pretihotapil iz arhiva VOLK-a.”

“Res je Jure. Že več let sodelujem z urednikom Matejem, ki ti je izročil dokumente in Macino novo državno ustavo. Še vedno pa mi je uganka, kje ste našli posnetke Dobrunovega telefonskega pogovora, ki si jih omenjal v oddaji. Tisto ga je šele iztirilo, pesjana starega.”

“Nobenih telefonskih posnetkov ni. Ta del sem si izmislil …” se je tragikomično nasmehnil Jure in se s težavo privajal na novo resnico, da oče ni izdajalec, ampak je očitno ves čas preganjal vladne pošasti.

“He, he. Dobro, fant. Dobro si to oddelal. Maca mi je že v zaporu zagotovil, da ti bo uspelo, pa nisem bil prepričan. Za tak nastop je treba imeti … ponosen sem bil nate, sin moj. Skupaj z Maco lahko spremenite usodo naroda. Zdaj v to trdno verjamem tudi sam.”

Pri vratih se je zaslišalo klokotanje, kot bi nekdo razlijal tekočino. Pest je udarila ob kovino in Davor se je zasmejal v dramatično grožnjo: “Konec je z vami, me slišite?! Spekel vas bom kot prašiče v peči!” Tekočina je začela pritekati pod vrati, zapekla je v očeh in takoj za tem je zagorelo. “Uživajte v krematoriju, kreteni jebeni! Vse okrog vas so postavljene kante s kerozinom. Vzhodna stran stavbe pa je že v plamenih. Scvrite se, svinje izdajalske!”

“Je še kje izhod?”