Zrna norosti 42

SIVA SENCA SVOBODE

“Pazita, da res pogoltne,” je iz oddaljene sence šepetnil rahlo znani glas.

 ”Proklete pizde!”, “Au!”, “Pusti me, ti peder zarukani!”, je grozilo iz sosednje celice medtem, ko je ob Maci stal mišičnjak in ga surovo silil požirati odvraten zvarek seruma. Tekočina je imela drugačen okus, kot med zaslišanji in učinek je bil bliskovit. Že v nekaj sekundah je Maca v glavi blodil v mavričnih odsevih meglenih špičastih kristalov.

“Uklenite ga! Tudi noge!” je ukazala podolgovata siva senca v zajetnem glasu satana.

”Nesite ga v moj avto. Tudi drugega.“ Glas beloplaščega volčjaka se je v Macini omami oblil v skorjastih vijugah peklenskega basa.

“Ostale odpeljete na Dob, tale dva pa gresta z mano v poseben, predsedniški tretma,” je še dodal peklenski glas in v mrak hodnikov je odjeknil bebavi krohot dveh kitastih debilov.

Maca se je poskušal opreti tuje roke, a njegovo mlahavo mišičje je želatinasto omahnilo. Čutil je, kako ga gologlavi orangutan grabi, vlači k sebi in po nekaj metrih sta lebdela skozi plesnivo zatohlost zidov. Smer lebdenja ni bila jasna, saj se je glava nebogljeno zvijala na ogumenelem vratu. Kasneje je zaznal top udarec v lobanjo, a bolečina se je čutila precej oddaljeno.

Takoj zatem je Maca zarožljal z okovjem v mehak usnjeni sedež. Tetovirana roka z oglatim prstanom pa ga ni pustila obležati v prizanesljivosti mehkobe. Zgrabila ga je za mršavo lasovje in ga na silo posedla pokonci. Dognal je lahko, da je v avtomobilu. Skozi sprednjo šipo je vanj bolščalo nekaj zvezdastih žarometov, ob straneh pa se je dvigalo velikansko obzidje neštetih okenskih oči. Na eni strani rumena ostekljena stena, na drugi rdeča.

Naenkrat se je odprl oblazinjen kovinski portal in skozenj je priletelo mlahavo telo bradatega obličja. Leteče nezavestno bitje je najprej nekje v daljavi ramen zabolelo, a bližina poznanega, je Maco razvedrila.

V megleni zavesti so lahko minile tri minute ali pa tri ure, ko se je za volanom udejanjila siva senca s klobukom in z obratom ključa zbudila rohneči motor avtomobila.

Ulice so začele vijugati v blodnjavo valovite slike, oči so se krožno mučile ujeti ravnotežje s plapolanjem glave, v hiperskoku so zidove visokih stolpnic zamenjala nižja bivališča, naenkrat travniki z brzicami zamazanih drevesnih sence, ki so se na momente spajala v cestno ograjo.

Skozi kalejdoskop na periferiji vida je Maca uzrl božji vijolični zapis: “Vse je v redu.”

Motor se je ugasnil, zadonel je znani glas sivine: “Gremo, fanta!”

Nato črnina.