Zrna norosti 4

SLADKI PRIVIDI

Pravijo, da si sami ustvarjamo prihodnost, svojo realnost.
Vse, kar obstaja, si je najprej nekdo zamislil. Tako gre:

Osnova vsega je misel.
Zmes misli postane naš značaj.
In naš značaj je naša usoda.

Tudi želje so misli, naša vera v boljšo prihodnost. Močnejša kot je vera in samozavest pri uresničevanju želja, hitreje se želje utelesijo.

Samo vprašanje časa je torej bilo, kdaj bo znanost zamesila snov za usmerjanje tistih centrov možganov, ki povečajo vero vase in tako pohitrijo utelešanje želja. Seveda brez, da bi človek ob tem izgubil pamet zaradi napadov dopamina ali drugih zasvojljivih snovi.

Tako čudežno pastilo za uresničevanje želja so za potrebe vojske uspeli zgnesti v Angliji. Zgodovina je vojne stratege namreč izučila, da na dolgi rok zmaga tista vojska, ki jo poganja višji razlog od nasprotnikovega. Angleške sile so se tako pod vplivom te nove kemije in ob usmerjenem vodstvu psihologov, bojevale z neustavljivo, skoraj nadnaravno željo po zavzemanju sovražnih tarč.

Dobra stran tabletke je bila, da ni podtikala nekih hudih stranskih učinkov ali telesne zasvojenosti – ob ustrezni uporabi, seveda. Za rokovanje s to čudodelno tvarino je obstajalo preprosto vodilo: pogoltni z vodo, nikakor ne mešaj z drugo kemijo ali omamo.

V ljudeh pa gospodari večna radovednost in vsaka prepoved je hkrati mamljiv namig za kršitve.

Poživilo je vojska stihotapila tudi med angleško mladino in na priljubljenih rejv partijih v začetku 90. let se je že mešalo v vse sorte koktajl-implozij. Marsikdo je znorel v množini želja, pomešanih v eno samo težko realnost, ki ji razum ni utegnil slediti. Ker je tabletka po obliki in barvi krepko spominjala na pšenično zrno, so jo začeli klicati ‘zrno norosti’, ali ‘mad grain’.

Svoje prvo tako noro seme je Lazar prejel od starejšega brata Zorana, ki je imel nekakšne veze. Nameraval si je uresničiti nekaj želja, za začetek pa vsekakor zavzeti neko divje dekle, ki jo je že dolgo opazoval le od daleč. Navkljub svoji kričeči drži je imel Lazar pri tem dekletu usmiljenja vredno samozavest in verjel je, da mu bo zrno norosti še nocoj pomagalo osvojiti trofejo.

Kljub zabičanju, da naj poživilo pogoltne z vodo, je rjavo briketko med prsti nadrobil v zvitek s tobakom in zraven primešal še indijsko rastlinje.

Prvih pet minut dimljenja … nobenega eksotičnega učinka. Razen seveda poželenja po sladkorju, kar je običajno. Želja po sladkobi pa se je naposled silovito okrepila, se kot nežna vanilja ovijala skozi telo, ga odela v drgetajoč nemir in tako okrepila ude, da se je v nezavednem trenutku povsem brez oblasti znašel na ulici.

Nepopustljivo je iskal rdeče osvetljeno neonsko tablo, kjer je vedel, da ga čakajo sladkobni sokovi mnogovrstnih izkustev. V plameneči želji, ki se ni ujemala z njegovo podobo, si je ves strgan, z erokezo na glavi in z rinko v ustnici, nemočno zaželel srečanja z naslado.

Dobro. V redu. Izpolnil si bo željo po sladkorju, za žensko trofejo pa bo dovolj časa kasneje. A sprimek obeh mamil je že začel mešanje njegovih želja po ženski in sladkobi v eno samo skupno strast.

Ob vstopu v rdečo prodajalno naslade je lastnica z odigranim nasmehom očividno žarčila njegovo s kremplji porezano majico. Še bolj jo je na majici vznemiril kantri pevec Andi Sedmina, nad katerim je bila s črnim sprejem spisana parola ‘CRKNI!’. Dodatno nezaupanje so ji podžigale srebrne sponke med strganinami na hlačah in Lazarjevo suhljato žilavo telo. Skratka po njenih izkušnjah se je po njeni trgovini zvijal klasični parazit brez denarja. S cigareto za ušesom se je sunkovito gibal v lovu na pregreho in bobnarske palčke so mu smešno poplesavale v zadnjem žepu.

Medtem, ko so njegove oči izročeno uživale v pokušini sočnih sadov poželenja, je nasmeh lastnice splahnel za svetlečo koraldno zaveso v ozadju blagajne. Naj gre. Bo imel mir pri izboru ustreznih sladkosti, ki se mu vse voljne ponujajo v vrsti skomin.

Izbiral je med belimi, povsem črnimi in nekje vmes obstal z očmi na mulatki čistokrvne čokoladne barve s pridihom voljnih rdečih ustnic. Polglasno si je mrmral to mamljivo barvo: “Čokoladna. Čoko–ladna!” Črko “L” je vsakič še malo bolj utrdil, jo podaljšal in užival v slinah, ki so se zbirale v skledici jezika. Zazdelo se mu je, da ga privid v tisti rjavi obleki z rdečim pikantnim sadežem brezsramno vlači v greh. Ta boginja naslade je kar tam pred vsemi odplesala svoj nespodobni ples odprtih stegen in nesramno je dražila njegovo pričakovanje. Šepetajoče polne ustnice so plamenele skozi njegovo kri, da je podivjana od užitka nabijala v aortah.

Ker je bil že lep čas brez službe, Lazar ni imel dovolj denarja, da bi pošteno plačal tako prestižne čokoladne čare. A odločil se je: Ta gre danes z njim. Ta sladka hudičevka – Mefista. Kako dominantno ime … Mefista.

Hlastno jo je zagrabil in jo v pijani naivnosti potegnil za hrbet. V tem pa so ga za levo ključnico zgrabile skeleče klešče pravice. “Kaj imamo tukaj, a?”

Za kolikor se je lahko, se je obrnil in uzrl rokav policijske uniforme. Poskušal se je odrešiti prijema, a v istem trenutku ga je tako močno zapeklo v rebrih, da je zletel z obrazom na ploščice. Medtem ko mu je bila v rebra dodana nova bolečina, se je obračal, da bi si ogledal pretepača.

Jebemti! Zloglasni Davor. Brat Zoran ga je večkrat svaril pred njim in ga podučil: “Če naletiš na Davorja, čim prej izgovori moje ime. To te mogoče reši pred drobljenjem kosti. Ta psiho je neusmiljen do panksov, kot si ti.” Lazar je poskušal razrešiti položaj, a Davorjev modri kolega ga je že preobrnil na trebuh, zvil roki za hrbtom in ga tesno ulisičil. Iz žepa je Lazarju pobral denarnico in jo vrgel Davorju v roke.