Zrna norosti 39

RAZSVETLJENJE

“Simon, najdi os!”

“Kaj? Kakšno os? Pusti me spati …”

“Kolo se vrti, a os je vedno pri miru. Najdi svojo os. ”

“Ne razumem … pusti me spati! ”

“Simon, jaz sem os. Kdo si ti?”

“Dovolj! Pa kaj je s tabo?! Ne vidiš, da spim?!”

Bog je v nepopustljivem odmevu oglašujoče zahteval: “Kdo si, Simon? Kdo si?”

Naenkrat se je Maci v votlem sozvočju prostor–časa odprl energetski tunel razodetja, skozenj pa je udaril bleščavi hrup razsvetljenja. Zdelo se je, kot da svetlobni slap tekočega zlata prebija gosto plast oblakov med zemljo in onostranstvom. V trenutku jasnine je Simon uzrl izris resnice o sebi.

“Jaz sem … ti! Jaz … sem TI. Ha, ha … jaz sem ti, jaz sem Peter! O, bog, pa saj to ni res?! Jaz sem Bog! Že ves čas je bilo tako enostavno. Končno razumem! Moje telo, pravzaprav vse … vse je le izmišljena projekcija, stvaritev domišljije.”

Peter se je nasmehnil v najbolj pomirjujoč nasmeh, kar jih je Simon kdajkoli občutil: “Res je enostavno. Pa vendar glej … čeprav sem ti že pred dnevi povedal, da sva v resnici združena v celoto, šele sedaj zares dojemaš resnico – postala je del tebe. Isto se lahko zgodi z bralcem te knjige. Lahko, da sluti, o čem govori to poglavje, lahko celo razume zapisano, lahko pa se mu bo zdelo, da se je ravnokar znašel na smetišču nesmiselov. Kajti povedal sem ti: besede nimajo nobenega pomena. Nekaj veljajo le izkušnje.

Reciva, da prvič v življenju slišiš besedo ‘limonada’. Niti najbolj slikovit tekst ne more tako podrobno opisati te pijače kot pa izkušnja ob pitju limonade. Šele, ko jo zaužiješ, postane del tebe in tvojega doživetja, da lahko razumeš njeno bistvo. Lahko, da se ti bo zdela prekisla in vendar se bo nekomu drugemu zdela ravno prav osvežujoča. Vsak posameznik jo bo ob svojem času doživel po svojem okusu. Le kdor si zares želi pa bo mogoče na koncu dojel, da ni razlike med tabo, mano in limonado. Vse, kar obstaja, je sestavljeno iz iste snovi – lahko jo imenujeva misel.

“Sedaj šele razumem, zakaj te doslej nisem razumel.”

“Ker vidim, da pluješ v evforiji spoznanja, te bom pustil sedaj pri miru. ”

Naslednje poglavje je globokojedrna metafizika o tebi, a ga za potek zgodbe ni nujno prebrati.

“Se strinjam.”

METAFIZIKA MACE

Vsi pretekli boji, vse rane in izdaje so se v enem svetem trenutku pretočile v razlog za veselje. Simon je spregledal, zakaj je njegov oče Rene z njim ravnal brezčutno. Pravzaprav je občutil in spregledal notranje boje vse svoje rodbine kraljev za 500 let v preteklost. Ves njegov obstoj se je poenostavil v preprosto in smiselno celoto, katere del je bil že od vedno. Postal je … nihče. Ponižen, a pomemben del večne slike vsemirja. Iskanje je bilo zaključeno. Lebdel je z občutkom, da se po želvje mirno prepušča toplemu toku vesoljnega oceana, ki ga nosi v neznano, a večno srečo. Vse, kar je kdajkoli in karkoli v njegovem življenju nekaj pomenilo, torej ves njegov egotrip, se mu je odluščil s telesa kot odslužene luske preteklosti. Vse želje, hotenja, celo upanja in vera, vse je bilo prepuščeno vodi očiščenja, ki se je odplaknila v neznano. Zdelo se je, da je doslej visel prestrašen na šibki vejici nad prepadom in se neznansko mučil, da ne bi padel v globino sreče. Sedaj pa se je s trhle vejice spustil v neskončno zavedanje; ubil je prejšnjega sebe in se rodil v nov, vseprisoten pogled. Umrl je Simon ego in rodil se je Simon Peter. Kar je bilo in kar naj bi se še zgodilo, ni imelo nobenega pomena več. Pravi pomen, je imelo le to, kar je trenutno obstajalo in tega res ni bilo mogoče opisati z razumom ali besedami. Bila je neopisljiva skrivnost. Če je bil prej Simon prilepljen na svojo osebnost in se je s Petrom pogovarjal z zemeljske perspektive, se je sedaj spojil v enost – Simon je postal Peter in Peter je že od vedno bil Simon. Skupaj sta opazovala Simonov zemeljski ego, katerega glavno vodilo je bilo ‘JAZ! Jaz sem pomemben.’ Sedaj pa sta z oddaljene perspektive spremljala egove bolečine, veselja, žalosti, radosti, užaljenosti, užitke, jeze, evforije in zagrenjenosti. Vsa ta čustva so v Simonu še vedno obstajala v premnogih zemeljskih preoblekah. Vrtela so se na kolesju obstoja, Simon pa jih je opazoval z umirjene osi. Namen vseh teh zemeljskih čustev je bil neizrekljiv; takoj, ko bi ga Simon izrekel, bi se vse izrečeno zdelo povsem nesmiselno vsakomur, ki ni gledal na svet iz te iste perspektive umirjene osi. Končno je Simon dojel, da je res čisto vse, kar obstaja, le stvar različnih pogledov. Tisto, kar nekoga živalsko boli, je lahko drugemu v kratek nasmešek. Simon je lahko še vedno čutil bolečino, še vedno je lahko užival v veselju, a sočasno je vedel, da so vsi ti zemeljski dražljaji le misli.

Vse je misel.

Ego ga je v mislih poskušal izvleči iz miru na stara pota; Simon ga je opazoval in se smehljal.

Ego ga je opozarjal na napake preteklosti; Simon je opazoval in se smehljal.

V mislih so se vrtele mesene slike preteklosti; Simon jih je opazoval in se mirno smehljal.

Ego ga je pohvalil, kako dobro opazuje sedaj, ko je razsvetljen; Simon se je tudi tem mislim mirno smehljal.

Ego mu je prišepnil, kako močno je že razsvetljen – vsekakor je že boljši od vseh lažnih duhovnih učiteljev na zemlji; Simon je opazoval in se smehljal.

Ego ga je hujskal, kaj vse zamuja, medtem ko po krivici ždi v zaporu; Simon je opazoval in se smehljal.

Ego je obsojal zaporniške krvnike, nagovarjal k oboroženemu spopadu z vlado; Simon se je smehljal.

Na koncu je ego Simonu ponudil božansko moč nad vsem obstoječim na zemlji; Simon je hvaležno odklonil.

Uzrl je vse egove miselne igre in se mirno smehljal.

“Torej, Simon … kakšna misliš, da je vrednost te sile, ki se ji reče ego?”

Simon je pomislil: “Ali ima ego vrednost? Ali ni to nekakšen hudič ali škodljivec, ki se ga z razsvetljenjem otreseš?” Ostala je tišina in Simon je začel zavedati: “Očitno ni tako. Očitno ima res vse svoj namen; vse je torej hkrati dobro in hkrati slabo. Odvisno od tega zemeljskega pogleda. ”

“Bravo, Simon. Vse, kar obstaja … zgolj obstaja. Ni niti dobro niti slabo. Te etikete lepijo ljudje.”

“To pomeni, da ima ego svojo vrednost in … verjetno je nekakšna gonilna sila, glede na to, da zaradi njega tekmujemo, kdo bo boljši. Kaj vem …”

“Blizu si. Ego bo človeka vedno skušal povleči v miselne okvirje zemeljskega sveta. To je njegov osnovni namen in tega ne dela iz hudobije. ”

“Zakaj se torej zemljan ne bi prepustil temu egotripu, da ga nosi od rojstva do smrti oziroma kamorkoli ga ta zemeljska miselna sila vodi?”  

“Nobenega razloga ni, da tega ne bi počel in pravzaprav to počne velika večina ljudi. Raje se vprašaj, zakaj ne bi človek, poleg egotripa, že na zemlji poskusil tudi nebesne perspektive, ki je ravno tako naravna. To je perspektiva širšega razumevanja vsega, kar obstaja. Perspektiva, kjer se zavedaš, zakaj obstaja trpljenje, izguba, smrt, bolečina. Zavedaš se, da v resnici vse to ne obstaja in je le iluzija, ki pomaga razvijati nove poglede na življenje. Razvoj novih pogledov na življenje je na zemlji ključen. V resnici je sistem celotnega vesolja zastavljen na način, da nekaj moraš početi. Pri miru pač ne more ostati nihče in ničesar. Vse teče oziroma ustvarjanje se nikdar ne prekine. Lažje pa je ustvarjati, ko gledaš iz perspektive celote – torej iz nebesne osi, ki jo sedaj poznaš.

Ego je torej gonilna sila, ki ti preko bolečine in sreče omogoča, da prideš do novih spoznanj.

Imej rad svoj ego. Bolj, kot se boš boril proti njemu, bolj boš izgubljal to mojo perspektivo. Imej ga rad, priznaj mu ustvarjalno vrednost. Če ti beseda ‘ego’ označuje hudiča, torej nekaj slabega, ga preimenuj v … preimenuj ga v ‘kreativni blagoslov’.”

“He, he … ‘kreativni blagoslov’. Razumem idejo, da se ga polepša, vendar najdiva, prosim, kakšno bolj normalno ime.”

“Kaj predlagaš?”

“Ne vem … recimo ‘egič’?”

“Zveni zasmehljivo, Simon. Ne priporočam zasmehovanja – tudi ego je del tebe. Ego si ti. Sestavljen si iz treh oseb:

Nebesni oče Peter, ki je sestavil zgodbo in tebe v njej;

Zemeljski sin Simon, ki nastopa v tej zgodbi;

In ustvarjalni duh Ego, ki pomaga ustvarjati tvojo zgodbo v knjižnih perspektivah vseh odtenkov čustvovanja.

Vse te tri osebe so sestavni del tebe.”

“Zanimivo. Naredil si povezavo s troedinim bogom iz krščanske tradicije: oče, sin in sveti duh. Šele sedaj razumem, kaj hudiča to pomeni.”

“In vendar hudiča v tej obliki ni, kot sem ti že omenil. Marsikdo enači ego s hudičem, ki človeka vodi v skušnjave.

Ego človeku prigovarja: ‘Vidiš, kako je tvoj prijatelj krivičen do tebe.’

Ali pa: ‘Ti si najboljši!’

Ali pa: ‘Spet si se osmešil.’

Vse to je ego, a šele, ko ga opazuješ iz perspektive nebesne osi, mu lahko dodaš bolj smiselne zaključke, oziroma vse skupaj dopolniš, da dobi širši pomen. Na primer:

‘Vidiš, kako je tvoj prijatelj krivičen do tebe. Tudi on ima torej ego, skrbi zase in s tem ni nič narobe.’

Ali pa: ‘Ti si najboljši! Ampak v resnici smo vsi popolni – vsak na svoj način.’

Ali pa: ‘Nisi se osmešil. To, kar drugi mislijo o tebi, nima nobene zveze s tabo.’

Božji pogled je ponižnost. Božji pogled ni trpeča pohlevnost ali ustrežljivost z namenom, da bi bil priden in bi te imeli vsi ljudje radi. Božji pogled je samozavestna ponižnost, kjer se zavedaš svoje velike vrednosti in se sočasno zavedaš enako velike vrednosti tudi vsega ostalega.

V resnici ni meje med tabo in drugimi – vsi smo del iste neskončne celote.

Zato streži drugim v tej ponižni samozavesti. To te bo osrečilo. A vendale pazi: če pričakuješ zahvalo drugega zato, ker si ga postregel, si zašel z nebesne perspektive. Takrat boš opazil, da ti ego prigovarja: ‘JAZ sem naredil nekaj dobrega, jaz sem pomemben in zaslužim si zahvalo.’

Bodi hvaležen, da lahko strežeš drugemu in bodi hvaležen, ko drugi strežejo tebi. V tem je vsa skrivnost zemeljske sreče. Hvaležno sožitje.

Ali to pomeni, da boste sedaj vsi ljudje nekako pobožni, tihi, skoraj meditativno mrtvi? Ali to mogoče pomeni, da ne smeš pokati štosov? Nikakor ne. Poznam nekaj razsvetljenih ljudi, ki uživajo v pripovedovanju precej pokvarjenih šal. Pa vendar jih povedo s takim spoštovanjem, da jih ne obsoja nihče od prisotnih.”

“Zanimivo. Izredno zanimivo. Katero novo ime bo torej dobil moj ego?”

“Vem, da je beseda ‘ego’ marsikje dojeta slabšalno, a vseeno predlagam, da ostane ime nespremenjeno. Nova etiketa bi bila namreč le v začasno pomoč. Zato odslej govori o njem spoštljivo in tako bodo ljudje mogoče sčasoma dojeli njegovo pravo vrednost. Nima smisla, da mu poiščeva novo lepo ime, sčasoma pa to ime dobi točno tak prizvok, kot doslej. Saj pravim: Besede nimajo pomena – čustva jim dajejo moč.

Dve čustvi ustvarjata pomen besedam: strah in ljubezen. Ti sili se, kljub prepričanju mnogih, med sabo ne bojujeta. Pravzaprav lahko najveličastneje ustvarjata šele, kadar sodelujeta. Kdor zna poslušati samega sebe, točno ve, kateri glas trenutno govori. Zemljani najpogosteje slišijo le en glas – svoj ego. Prepričani so, da drugega ni. Jaz pa ti pravim: Vse v življenju se ti bo spremenilo, ko boš slišal moj glas. In vse v vesolju se ti bo spremenilo, ko boš vedel, da si ta glas v resnici ti sam.”

Izpuhtela je Simonova zasvojenost z neobstoječimi problemi. Simon je postal kraljevski, a njegovo kraljestvo ni bilo več le od tega sveta. Celovita popolnost.