Zrna norosti 3

Naslednjih dvajset minut sta si družno izmenjevala smotko, medo pa je razpredal Juretu nepoznani klobčič zgodbe o medvedjih mladičkih za katere je zastavil svoje življenje, ko je spravil krvoločne človeške pesjane na napačno sled. Ker to pač pravi medvedji samci počno. Branijo mladiče. 

Ob kosmati povesti je Jure začutil dregljaj sramu v imenu svojega očeta in cele človeške vrste, ki s pretvezo pravice, brezsramno prekinja življenja mnogih bitij. Na koncu pa jih nagačijo s sramoto in razpenjajo v svojih pivskih brlogih.

Medvedov samogovor se je končal, ko je cigara nehala žareti in ravno v tistem trenutku je že v drugo iz jedilnice pozvonilo vabilo h kosilu.

“Zdaj pa moram žal iti v našo umobolnico. Hvala za družbo,” se je Jure v povsem omehčanem stanju le bežno poslovil od kosmateža in se z rdečimi očmi kot zadnji privlekel v jedilnico.

Miza je kipela v toplih prazničnih dobrotarijah, omizje pa je bilo kot vedno brezsrčno hladno. Idila praznične praznine. Pa komu so sploh namenjena ta družinska srečanja?

Medtem ko je Juretu pasja krušna mati napenjala, kako vedno čakajo le nanj, je oče kot vedno brez veljave nemo ždel v prestolu že zdavnaj obglavljene glave družine.

Kot otrok se je Jure rad družil z očetom. Mir sta poiskala v naravi. Tiho sta stopala skozi gozdove, oče ga je učil o rastlinah, živalih, življenju in mu na svoj način razkrival poštenost sveta. Njuni sprehodi pa so minili v istem trenutku, ko se je v skrivnostnih okoliščinah poročil s to koristoljubno lajdro, to Magdo. Ampak vseeno … zakaj ga ni odrešil krušne vešče vsaj, ko je bil priča kako je komaj osemletnemu otroku v besu razbila očesno arkado in ga zaklenila v klet do poznega večera? Zakaj mu ni odprl vrat v svobodo? Zakaj ga ni ubranil tudi kasnejših napadov tako kot to medvedji samci počno? Res je hrabro pred leti premagal tisto gozdno pošast, za katero je sedaj bilo jasno, da to ni bila. Prava pošast pa je še vedno sikala po njihovi domači vili. Kam so se torej udrla vsa tista nakladanja o pravičnosti sveta?

Jure je prisedel k mizi in ni mu bilo do hrane. Pod neprebojnim ogrinjalom omame je uspešno kljuboval Magdinemu laježu. Brezbrižno je razprl lovsko revijo, ki je ležala na bližnji polički in se dokaj spretno odtujil. V reviji je njegovo pozornost pritegnil članek o težavah z medvedi v Kočevju. V izpostavljenem razdelku, čisto ob robu desne strani pa je bilo natisnjeno razočaranje. Medvedji samci sploh ne skrbijo za svoj zarod, temveč ga zapustijo takoj, ko oplodijo samico. Včasih celo pokončajo mladičke, da bi se lahko parili z medvedko.

Razočaran nad vsem je odložil revijo, se z zaničljivim pogledom ustavil na oveneli senci nekdanjega očeta in polglasno zaključil:

“Prekleti nakladač!”