burjac@ajd.sik.si

Zrna norosti 29

IZVOR: PANKRACIJA

S koncerta se je Simon proti jutru vračal, ves pijan od prvinske izkušnje, na pol gol, odrešen prisilnih jopičev preteklosti. Ko je prespal jutro, se mu je stanovanje zdelo dušeče, nesprejemljivo. Kot da bi se čez noč grdo postaralo. Še enkrat je preizkusil svojo moč tako, da se je razbrcal iverna vratca nočne omarice, poslal svetu sikajoč posmeh in se odpravil na ulico iskat svoje krdelo.

Na bolšjem sejmu si je kupil verigo in zguljeno usnjeno jakno. Oblekel je novo kožo, se spojil v nepremagljivost oklepa dominance. Bil je nedotakljiv, neuničljiv.

Avtobus ga je brezbrižno vozil v neznano in nekje pred starim mestnim jedrom je k njemu prisedel edini človek, ki je tega dne pritegnil njegovo pozornost. Mrševina, panker – pristen izvržek socialističnega ustroja. Simon je prepogosto pogledoval proti njemu in črni usnjač z irokezo se je vznemiril: “Kaj je prijatelj?! Si se izgubil?”

“Obratno,” je Simon z vzvišeno močjo izstrelil svoj brezkompromis v oči sogovorca. “Ravnokar sem se našel.”

Panker se je zmedel in v odgovor poslal le porogljiv prezir. Začel je ocenjevati Simona. Njegove besede je vsekakor stružil nekakšen tuji naglas, še kar dobro zakrit v tebajsko narečje. Prodorni pogled je izžareval neustrašnost, največje spoštovanje pa je vzbujal levi kotiček nevarnega nasmeha. Jasno je bilo, da nima pred sabo nekega finterskega panksa, ki bi igral agresijo iz strahu. Niti ni bil to eden tistih murgleških maminih šmikerčkov, ki so se čez dan stiskali v vrste izobčenih, ponoči pa zaspali v svili pomehkuženih ležišč. Pred sabo je očitno imel nekoga, ki si je upal nositi te hipijevske blond lase in jebivetersko sporočal: ‘če imaš kakšen problem z mano, je to tvoj problem.’

Panker se je zdrznil iz zamišljenosti in ogovoril Simona: “Včeraj sem te opazil v klubu. Se odpravljaš tja?”

“Izgleda, da res,” je Simon ponovno podredil neznanca.

“Potem moraš izstopiti na naslednji postaji.”

“Tudi prav.”

“Po naglasu bi rekel, da nisi od tod. Lazar, je moje ime. Pa tvoje?”

“Simón.”

“He! Tako pa ne bo šlo,” je panker še enkrat malo bolj drzno poskušal prevzeti nadzor, čeprav se je globoko v sebi že zavedal podrejenosti. “Če hočeš v punk klub, rabiš normalno ime. Ime je bistveno. Jaz sem recimo dobil ime po tem polžu, ki mu kadmanci pravijo Lazar.” Iz zadnjega žepa je potegnil bobnarske palčke in malo potolkel po avtobusnem sedežu: “Med kričanjem pljuvam slino po bobnih. No, pa še Lazarević se čisto slučajno pišem. Kako bomo pa tebi dali ime?”

“Pet imen imam. Izberi si, kar ti paše: Simon Leon Charlemagne Cristóbal de Bourbon!”

“O, stari! Zdeklamiral si mi cel plemiški pasji rodovnik!”

Simon si ni želel, da bi ga v tem novem življenju povezali s staro gnilobo njegovega plemenskega življenja: “V Španiji ima večina ljudi pa par imen skupaj. Saj pravim, izberi si kar ti paše. Meni je vseeno za imena in nazive.”

“He, he … tudi prav,” se je sprijaznil Lazar. “Ker mi ne ustreza nič od naštetega ti bom dal šesto ime. Poglejmo … Leon – to pomeni lev, kajne? O fak! Mačka imaš v imenu. Klicali te bom … Maca. To po južnjaško pomeni mucek, po kadmansko pa tisto težko kladivo, a veš. Maca, ker imaš te blond lase od pocukranega mucka in hkrati nekakšen težek fris. To je genialno, stari.”

“Saj pravim, kliči me, kakor te je volja,” se je Simon že malce nejevoljno posmehnil proti Lazarju. “Poslušaj – Maca – preden greš v klub, moraš obvezno spoznati naše krdelo. Pridi z mano v prostor za vaje.”

“Kakšne vaje?”

“Bend imamo: Pankracija. To je iz grščine. Baje nekakšna krvava borilna veščina brez pravil. Zmagal je tisti, ki je iz nasprotnika naredil invalida. Ali pa mrtvaka. Še Platon se je boril in baje dvakrat zmagal na olimpijskih igrah.”

“Poznam pankracijo. A nisi rekel, da morava na tej postaji dol?”

“Res je! Pridi!”

Izstopila sta in se med peš potjo pogovarjala o stanju na kadmanski glasbeni sceni: “Stari, založbe ne pustijo, da bi se vrteli glasniki drugačne glasbe. Pitajo nas le z eno zvrstjo in ljudem v možgane podtikajo, da je vse ostalo bodisi zastarelo, ali pa nekvalitetno, neposlušljivo … Promovira se puhlo nabuhlost, sintetizacijo treh minut hlevskega vzdušja. Naenkrat izpade celo, da kadmanci ne znamo več delati dobre glasbe, da smo izgubili inspiracijo. Treba jo je uvažati iz tujine. Da ne govorim, da je glasba postala orodje za odvračanje pozornosti od političnega kriminala, sredstvo za hipnozo naroda,” je Lazar nakladal skoraj brez vdiha. Hotel se je prikupiti Maci, saj je iz njega izžarevala neznana karizma. Samogovor je sklenil z: “Amen. Še danes se ga bomo skupaj nasekali.“

Prispela do brloga za vaje – nedokončana blokovska klet – in Lazar je ob vstopu slavnostno najavil: “Fantje, to je Maca! Maca, to je Rebrač, naš manager. Tako ga kličemo, ker se mu rebra vidijo še skozi majico. To sta pa Gnus, ne verjame v tuširanje, in tole je Katarza – ima utrgane ideje, boš videl. Onadva sta nekakšna pomagača. Pred koncertom prenašata instrumente, po koncertu pa sta preveč pijana, da bi še kaj pomagala. In tale pametnjakovič tule z bas kitaro je Jure. Vem, vem. Zakaj ima on tako navadno ime se sprašuješ …”

“Niti ne. Vsak naj se drži tiste nalepke, ki mu koristi. Kaj torej tukaj počnete?”

“Eh, nič kaj preveč resnega od kar si je naš kitarist Glista našel punco. Pfej, prasica izdajalska. Zdaj se spet kliče Danijel. Igraš mogoče ti kakšen instrument?”

“Mogoče. Čigava je tistale kitara tamle v kotu?”

“Od Gliste je bila. Mislim, da je ne bo več potreboval. Jo boš preizkusil?”

Maca je prijel instrument v roke in takoj začutil, kako se spaja z dolgoletno željo po udrihanju kovinskih strun. Poceni rdeča kitara se je spremenila v podaljšek rok in duše. Po prvih udarcih čez šeststruno ropotalo je vsem prisotnim postalo jasno, da imajo novega kitarista. Začeli so s skladbo Zaklana mlaka, katere tekst je obdeloval politične zapore. Maca je hitro dojel linijo bas kitare in iz nje povlekel prodoren kitarski rif, ki je dvignil na noge triglavo publiko. V zanosu je vmes udaril še improvizirano solacijo, ki je zvenela, kot sirene policijskega pregona.

Rojena je bila rojena nova Pankracija.

Nov zvok.

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Arhiv

Prijava na E-novice